Pri samomoru je pogovor treba usmeriti v – zakaj živeti

Pred nami je 10. september, svetovni dan preprečevanja samomorov. Kako (si) lahko pomagamo?
Fotografija: Vita Poštuvan: Če pogledamo velike dogodke v našem življenju, rojstni dan, diplomo, poroko, rojstvo otrok ali veliko potovanje, jih je v resnici precej malo, vsega za prste na naših rokah. Če samo čakamo na te dogodke, nam bo življenje spolzelo skozi prste. Naučiti se moramo uživanja v majhnih trenutkih, da zapolnimo praznino. FOTO: Mariborinfo
Odpri galerijo
Vita Poštuvan: Če pogledamo velike dogodke v našem življenju, rojstni dan, diplomo, poroko, rojstvo otrok ali veliko potovanje, jih je v resnici precej malo, vsega za prste na naših rokah. Če samo čakamo na te dogodke, nam bo življenje spolzelo skozi prste. Naučiti se moramo uživanja v majhnih trenutkih, da zapolnimo praznino. FOTO: Mariborinfo

Pri nas več preventivnih programov pripravlja Vita Poštuvan, namestnica vodje Slovenskega centra za raziskovanje samomora na Univerzi na Primorskem (Inštitut Andrej Marušič), trenutno je tudi predstavnica Slovenije pri Mednarodni zvezi za preprečevanje samomora (IASP).
 

Še vedno si življenje vsako leto vzame več kot tristo Slovencev, kar nas glede na število prebivalcev uvršča v svetovni vrh, vendar o samomoru vemo zelo malo in nam povzroča nelagodje.


Prehitro nekoga presojamo, kar je pri samomorih še posebno občutljivo. Samomor gotovo ni lahko dejanje. Stiska mora biti res huda, da se človek odloči za tako drastično dejanje, kajti ljudje imamo prirojen strah pred smrtjo, ki nas ohranja pri življenju. Brezno samomora je resnično globoko, zato ne smemo dajati vrednostnih sodb, ali je samomor v nekem primeru dober, v kakšnem drugem pa ne.


Ampak ljudje jih zelo radi podajamo.


Če je nekdo osamljen, pije alkohol in nima stikov z družbo, ljudje radi rečejo, da je samomor skoraj logično dejanje. Toda če se ubije mlada in uspešna oseba, je odziv povsem drugačen. To vidim tudi pri pogovoru z novinarji, saj je poročanje o samomoru večkrat različno, odvisno od primera, s tem pa vplivajo na mnenje bralcev, gledalcev ali poslušalcev. Enako velja za filmsko industrijo in pretresljive zgodbe s samomori, ko lahko gledalci celo doživijo katarzo, če si življenje vzame negativen lik.


Bi moralo biti za družbo vsako človeško življenje enako vredno?


Če je nekdo kriv za prometno nesrečo s smrtnimi žrtvami, je v izredni stiski in šoku. Gotovo nosi krivdo, a to ne pomeni, da je samomor rešitev. Takšni samomori imajo širši vpliv, kot se zdi, saj redko govorimo samo o enem samomoru. Kajti če je nekdo drug kasneje v podobni stiski, se lahko spomni, da so ljudje takšne situacije reševali s samomorom in bo zato tudi sam prej pomislil nanj.

Samomor nikoli nima učinka samo na ožjo družino, temveč na vse, ki so slišali zanj. Kolegi iz Irske so preučevali skupke samomorov in ugotovili, da se v lokalnem okolju po nekem samomoru pogosto poveča število samomorov, čeprav se ljudje osebno ne poznajo. Dovolj je, da se samo razširi vest o samomoru, in že je lahko viden tragičen učinek.


Kje se rodi ideja o samomoru?


Obstajajo dejavniki tveganja, razvrščamo jih med individualne, medosebne, skupnostne in družbene. Če je nekdo v preteklosti že poskušal storiti samomor, je to največja napoved, da bo morda spet poskušal. Ostali znaki so nezdravljena depresija ali depresija, povezana z alkoholom. Večkrat ljudje omenjajo neki zadnji konflikt, a pogosto je to samo pika na i predhodnim težavam. Vseh dejavnikov je res ogromno, nikoli ni samo en razlog.

Prav svojci bi največkrat radi slišali odgovor, kaj je bil glavni razlog za samomor. Toda ko se nato pogovarjamo, večkrat uvidijo, da so bile težave vidne dalj časa, da se niso razumeli in da se je nekaj kuhalo.

Samomor je redko impulzivno dejanje, saj gre za dilemo med življenjem in smrtjo. Težko je tudi določiti, kako dolgo je nekdo pred tem že razmišljal o samomoru. Pokazalo se je, da je okoli 70 odstotkov samomorilnih moških v zadnjem mesecu pred smrtjo obiskalo osebnega zdravnika. To je jasen pokazatelj, da se je v njih nekaj kuhalo, čeprav pri zdravniku niso rekli, da so depresivni, ampak so govorili o težavah z želodcem, glavo ali nespečnostjo. Precej verjetno so takrat že razmišljali o samomoru in so iskali odgovore.


Ljudje pogosto razmišljamo o samomoru?


Če bi sedajle okoli sebe vprašala prisotne, ali so že kdaj pomislili na samomor, in bi povedali po resnici, bi skoraj gotovo ugotovila, da delež ni majhen. Ko smo delali študije med 15-letniki, je vsaj ena tretjina pomislila na samomor. To ni majhen delež, tudi starši so bili presenečeni. Seveda ne pomeni, da so želeli storiti samomor, a kaže, da so bili v svojem kratkem življenju že v tako hudi stiski, da jim je bilo vsega dovolj. In če povprašaš starejše generacije, je delež samo večji.


Kako nevarna je lahko sama misel?


Misel je lahko zelo pogosta in ne nosi hude teže. Le redko se samomor zgodi kar takoj po prvi misli. Praviloma gre za proces. Rodi se iz brezupa, iz občutka, da bi bilo bolje, da nas ni, nato pa se lahko iz pasivne samomorilnosti razvijeta dejavna samomorilnost in načrtovanje samomora. Poznamo primere, ko je lahko ta proces zaradi nenadne stiske dolg le nekaj dni, lahko pa traja tudi trideset let.

Vita Poštuvan: Če pogledamo velike dogodke v našem življenju, rojstni dan, diplomo, poroko, rojstvo otrok ali veliko potovanje, jih je v resnici precej malo, vsega za prste na naših rokah. Če samo čakamo na te dogodke, nam bo življenje spolzelo skozi prste. Naučiti se moramo uživanja v majhnih trenutkih, da zapolnimo praznino. FOTO: Mariborinfo
Vita Poštuvan: Če pogledamo velike dogodke v našem življenju, rojstni dan, diplomo, poroko, rojstvo otrok ali veliko potovanje, jih je v resnici precej malo, vsega za prste na naših rokah. Če samo čakamo na te dogodke, nam bo življenje spolzelo skozi prste. Naučiti se moramo uživanja v majhnih trenutkih, da zapolnimo praznino. FOTO: Mariborinfo


Poskus samomora verjetno ni vedno povezan željo po smrti, ampak je bolj zadnji krik med iskanjem pomoči?


Drži. Tudi dinamike so zelo različne po starostu in spolu. Pri ženskah je veliko več poskusov kot pri moških, moški pa večkrat umrejo. Pri moških je samomor večkrat tisti zadnji korak za odrešitev iz stiske, pri ženskah pogosteje krik k rešitvi.

Razmerje med številom smrti in poskusov je pri odraslih ena proti deset, pri mladostnikih pa tudi ena proti dvesto. Mladostniki večkrat ne vedo, kako daleč iti, da bi jim uspelo. Pogosteje so vključeni v neko socialno mrežo, da kdo pravi čas pride domov in prepreči samomor. Pri starejših je problematična ravno socialna mreža, mnogi živijo sami in nihče niti ne ve, da je sosed mrtev že več dni.

Pri moških in starejših je opazno, da uporabljajo bolj smrtonosne metode. Na moške denimo bolj vpliva slabši ekonomski status. Ekonomska kriza leta 2008 je povzročila poskok samomorov pri moških, toda k sreči ne za dolgo. Razlika je, ali večji del družbe izgubi službo ali samo jaz, ker se potem počutim bistvo bolj osramočeno.


So ravno starejši najbolj tvegana skupina?


Na žalost se o njih najmanj govori. Spomnim se primera starejšega gospoda; malo je preveč pil, sprl se je s sosedi, nemalo zatem so ga našli obešenega za hišo. To je tipičen primer, kako težko je preprečiti samomor. Živel je sam, sosedje so ga videli samo občasno, in ker so bili skregani, ga nihče ni pogrešal, metodo obešanja pa je skoraj nemogoče preprečiti. Kajti najbolj učinkovit način preprečevanja samomorov je zmanjševanje dostopnosti smrtonosnih metod. V Angliji so takoj opazili manj samomorov, ko so v pomirjevalih začeli prodajati manjše merice tablet. Pri nas je problem, ker je najpogostejša metoda še vedno obešanje, zato manevrskega prostora za rešitev praktično ni.


Kako pogubni so lahko alkohol in droge? Še posebno v povezavi z depresijo?


Alkohol je velik slovenski problem. Težje se nadzorujemo in kontroliramo močna čustva. Ko delajo obdukcijo po samomorih, velikokrat najdejo v telesu sledi alkohola. Z drogo so povezani impulzivnejši samomori, spomnim se primerov iz Avstralije. Še malo prej so uživali na zabavi, nato jim je droga tako spremenila razpoloženje, da so bile posledice katastrofalne.


Zakaj je samomor v Avstraliji tako razširjen med mladostniki?


Glede na to, koliko vlagajo v preventivo, bi morda pričakovali večji upad samomorov. Še bolj problematične so Združene države Amerike, saj vlagajo še več denarja, stopnja samomorov pa celo malo raste. Drugače je v zahodni Evropi. Opažamo rahel padec, enak trend je pri nas.

Avstralija je tudi konglomerat različnih narodnosti. Zanimivo je, da imajo po posameznih narodnih skupnostih podobno raven samomorilnosti kot v njihovih matičnih državah. Očitno so ljudje enako razmišljanje prenesli iz svoje prvotne države in ga nato ohranili v narodni skupnosti v Avstraliji.


Je podobno v Sloveniji? Spomnim se prizora iz filma Kajmak in marmelada, kako se slovenski sosed jezi, da se ljudje s priimki na -ić streljajo v gostilnah in kradejo, a nato dobi kratek odgovor: »Vi pa delate samomore.«


Število samomorov je pri nas res veliko, še bolj kritično je bilo v osemdesetih letih. Takrat so se slovenske številke skrivale v jugoslovanskih, ampak bilo je hudo; kot da smo kar ponotranjili, da je samomor način reševanja težav, skoraj kot del nacionalnega karakterja.



Kljub temu je bolje, da se takšnih sodb otepamo, ker nas zelo determinirajo, enako velja za novinarske prispevke. Če preberemo, kako stopnja samomorov v nekem okolju raste, se morda komu zdi, da skoraj nima druge možnosti za smrt. Strokovnjaki nikakor nočemo, da ljudje razmišljajo na takšen način, ampak se morajo z življenjskimi težavami spopadati in jih reševati. Imeti morajo psihološko odpornost in prilagodljivost, a je tudi res, da je zelo težko. Dobro je vsaj to, da se o duševnem zdravju vse bolj govori. Tema je privlačna mlajšim generacijam, zato je ozaveščenost boljša.


Opažate, da je več mladih, ki študirajo o duševnem zdravju?


Ko sem jaz študirala psihologijo, se skoraj ne spomnim, da bi naslavljali samomorilno vedenje. Resda je malo odvisno od študijskih smeri in osredotočanj profesorjev, ampak zdaj o samomorih študentje dobijo precej več znanja in podatkov. Tudi študentje iz drugih smeri se večkrat obrnejo na nas, ko pripravljajo projekte o samomorih. Celo iz srednje tekstilne šole so pripravljali majice o ozaveščanju za preprečevanja samomorilnega vedenja. Česa takšnega se iz moje najstniške mladosti ne spomnim.


Kakšen vpliv ima zabavna industrija?


Verjetno poznate najstniško serijo 13 razlogov, zakaj, nastala je po knjigi, ki je tudi na seznamu literature za osnovnošolce. Glavna junakinja naredi samomor, pred tem pa pošlje posnetek trinajstim ljudem, zakaj so krivi za njen samomor. V Združenih državah Amerike so potrdili, da se je v času predvajanja epizode s samomorom povečalo število samomorov. Vsaj pri nas število samomorov med mladostniki ne narašča, vendar opažamo, da se niža starostna meja. Včasih skorajda nismo imeli samomora med osnovnošolci, zdaj pa imamo približno en primer na leto. To nas skrbi.


Imajo lahko takšni primeri obraten učinek? Med mladimi se je o samomoru več govorilo predvsem po smrti Kurta Cobaina.


Tudi producenti omenjene serije so trdili enako, češ da želijo odstirati tabuje in govoriti o tistem, o čemer se sicer ne govori. Če bi mislili, da je vsaka omemba samomora negativna, bi tudi strokovnjaki prekinili vso komunikacijo z mediji. Ampak dobro vemo, da odgovorno naslavljanje javnosti pomaga, vendar je treba predstavljati tudi dobre zgodbe, kako so se ljudje rešili iz težav.

Ljudje morajo vedeti, da rešitev vedno obstaja. Prevečkrat spregledano dejstvo je, da nam lahko zelo pomagajo že osebni zdravniki, vse več je posvetovalnic za psihološko pomoč, marsikje je celo brezplačna pri nevladnih organizacijah. Enako velja za filme in knjige s srečnim koncem. Obstaja knjiga Očarljivi skupinski samomor, napisal jo je finski pisatelj Arto Paasilinna. Naslov je zavajajoč, saj je knjiga zabavna, zanimiva in pokrije vse znake depresije in samomorilnega vedenja, konec pa je zelo lep.


Skušate koga spodbuditi, da razkrije svoje zgodbo in postane zgled, kako se rešiti iz osebne krize?


V tujini je teh primerov več. Številna društva za preprečevanje samomorov so se začela ravno na ta način, toda pri nas jih skorajda ni. Nekaj ljudi se je medijsko izpostavilo, zato so njihove zgodbe zelo dragocene, a lahko bi jih imeli še več. Izpostavila se je Anja Klančar, napisala je knjigo o samomoru njenih staršev, marsikdo si je z njeno zgodbo lahko pomagal.

V Sloveniji sploh ni društva za pomoč bližnjim, ki so ostali brez ljubljene osebe zaradi samomora. Nekatere svojce, ki so bili malo bolj zagnani, smo spodbujali, naj začnejo s projektom, ampak vedno se je izjalovilo. Marsikje drugje z manjšo stopnjo samomorilnosti imajo takšna društva, saj je dobro, da ljudje slišijo zgodbe drugih. Vendar jih povsem razumem. Težko se je izpostaviti v takšni stiski.


Kako pomembna je pomoč svojcem?


Takoj po dogodku smo strokovnjaki zelo pomembni. Svojci večkrat ostanejo povsem sami. Marsikdo ostane sam celo znotraj lastne družine in potrebuje več let, da se reši. Spet drugi imajo več pomoči in znajo prepoznati, da niso oni krivi za samomor ljubljene osebe. Pomembna je posttravmatska rast, da ne ostane v posttravmatski travmi. Ampak to lahko traja leto, pet let, deset let … Spomnim se pričevanja, kako je gospa tudi po tridesetih leta še vedno vedela, kaj je dejal policist, kako so odnesli truplo … Resda nekdo s samomorom konča svojo stisko, a se nato ta stiska prelije na bližnje.


Kako se s samomorom staršev spopadajo mladostniki?


Stresna je vsaka smrt starša, četudi je umrl naravne smrti ali v nesreči. Pomembno je, kako reagira drugi starš, da ima dovolj moči za skrb, da se veliko pogovarjajo, in da samomor ne postane tabu tema. Večkrat se zgodi, da v družini otrokom prekrivajo, da je nekdo od bližnjih naredil samomor, a ko otrok kasneje kot najstnik izve resnico, izgubi zaupanje do preživelega starša. Vedno znova zato svetujemo, da je treba otrokom povedati resnico, mlajšim otrokom sicer manj informacij in jim potem povedati več, ko odraščajo. Prekrivanje nikoli ni dobro. Otroci želijo informacije, kdo je bil njihov starš in kaj se je dogajalo, da se potem znajo razmejiti od tega starša.


Na kaj morajo biti pozorni v šolah?


Otroka je treba podpirati in mu dati prostor, da pove za svoje občutke kakšnemu sošolcu, najbližjim prijateljem ali učitelju. Dobro je, da se pri svojcih oglasijo vodstvo šole in strokovno osebje in ponudijo pomoč. Koristi tudi, da se šolski ritem za učence čim prej nadaljuje. Morda ne z najtežjim testom, ampak primerno situaciji. To mu bo dalo občutek, da zmore in da ni konec življenja. Nikakor pa ni dobro, da je sedaj dva tedna brez šole.

Podobno velja, če umre otrok. Poznam primere, da so bili starši zelo razočarani, ker v šoli niso pokazali nobenega spoštovanja. Včasih se zdijo ti rituali precej vsakdanji, a so za svojce izredno pomembni.


Je več možnosti za samomor v družinah, kjer so že imeli enak primer?


Samomor ni v genih, je pa nagnjenost k depresiji in alkoholizmu. Kajti če bi bil samomor stoodstotno genetsko pogojen, bi imeli precej zvezane roke, ampak pri samomorih ima veliko vlogo posnemanje vedenja, kar nam daje možnost za preprečevanja in spreminjanje vzorca.


Kako samomore najbolje preprečimo na medosebni ravni?


Z dobrimi medsebojnimi odnosi. Vsakemu med nami mora biti mar, kako se počuti človek v bližini. To nas mora povezovati. Gotovo je lažje, če se dobro poznamo, a če se ne, smo vseeno lahko prijazni do soljudi.


Irvin D. Yalom v svoji knjigi Rabelj ljubezni piše: »Odnos je tisti, ki zdravi, odnos je tisti, ki zdravi, odnos je tisti, ki zdravi.«


In odnos je tisti, ki ruši. Prav zato imamo moč, da si pomagamo ali se ranimo. Vse študije kažejo, da je večje tveganje za samomor pri samskih, starejših, ovdovelih … Kaj najbolj nakazuje, da je ravno odnos najpomembnejši.


Kako potem iz slabega odnosa zraste želja po smrti?


Vita Poštuvan: Večkrat se zgodi, da v družini otrokom prekrivajo, da je nekdo od bližnjih naredil samomor, a ko otrok kasneje kot najstnik izve resnico, izgubi zaupanje do preživelega starša. FOTO: Mariborinfo
Vita Poštuvan: Večkrat se zgodi, da v družini otrokom prekrivajo, da je nekdo od bližnjih naredil samomor, a ko otrok kasneje kot najstnik izve resnico, izgubi zaupanje do preživelega starša. FOTO: Mariborinfo
Želja po smrti se razvije, ko sta v človekovih mislih dovolj dolgo hkrati prisotni dve psihološki stanji. Prvi je občutek, da smo drugim v breme – družini, prijateljem, družbi. To ustvari misel, da je posameznikova smrt za njegovo družino, prijatelje, družbo koristnejša kot njegovo življenje. Drugi občutek je odtujenost v medosebnih odnosih – z družinskimi člani, prijatelji, drugimi pomembnimi osebami. Ti občutki ne nastanejo v trenutku, ampak gre za proces medosebnega oddaljevanja od drugih in doživljanja situacij, kjer se krepi prepričanje, da te drugi ne potrebujejo, da si nekoristen ali celo v breme.

A želja sama ne vodi v poskus samomora. Prisoten mora biti še en element – zmožnost za smrtno samopoškodbo. Zmožnost za samomor razumemo kot pridobljeno lastnost. Zaradi pogostih življenjskih izkušenj bolečih in težkih dogodkov se sčasoma zmanjša strah pred bolečino, poškodbo oziroma smrtjo.


Kako naj z žrtvami ravnamo ljudje, ki nismo strokovnjaki? Da morda ne izrečemo česa povsem nepotrebnega ali celo škodljivega?


Če za koga sumimo, da razmišlja o samomoru, je pomembno, da si dovolimo vprašati – je tako hudo, da bi si kaj naredil? Ni nujno, da omenimo besedo samomor, a niti ni nič narobe. Pomembno je predvsem to, da vprašamo iskreno. Če so ljudje resnično v težavah in prepoznajo našo iskrenost, praviloma spregovorijo, se odprejo in priznajo težave. Ampak tudi nam je težko in se bojimo odgovora, da nekdo resnično razmišlja o samomoru.


Kaj storiti, če reče ja?


Samo poslušajmo, zakaj. Brez svetovanja. Floskule »saj bo bolje« ne pomagajo. Če bi, potem ta oseba ne bi razmišljala o samomoru. In ko poslušamo, lahko kasneje vprašamo, zakaj bi bilo vredno živeti. Marsikdo je takoj boljše volje, ko začne naštevati, zakaj je vredno živeti. Pomaga tudi vprašanje, kaj bi on svetoval prijatelju, ki hoče narediti samomor. Ljudje smo namreč naravnani, da za drugega hitreje najdemo rešitev kot zase.

Lahko tudi ponudimo pomoč, da gremo skupaj do strokovnjakov. Pogovor sicer ne pomaga vedno, a še vedno smo lahko pozorni in poskrbimo za prisilno hospitalizacijo. Ta ukrep je resda zelo redek in ima lahko številne negativne učinke, saj se morda oseba počuti še bolj osramočeno, vendar kot skrajna možnost pred samomorom vseeno obstaja.


Velja enako za pogovor s svojci?


Treba je samo pustiti, da spregovorijo, in jih poslušati. Včasih petkrat povedo isto, toda tudi to jim moramo pustiti. Šele ko vse pove, jih počasi usmerimo naprej v življenje.


Kako dolgo traja žalovanje svojcev?


V grobem obstajajo tri obdobja; najprej šok ob novici, kar traja približno prvi teden ali štirinajst dni, nato sledi akutno obdobje predelovanja bolečine in po nekaj mesecih sledi zadnja faza, v kateri poskušamo integrirati izkušnjo v naše življenje in živeti naprej.

Najprej morajo iti mimo vsi prazniki, obletnice in rojstni dnevi, ko smo prvič brez ljubljene osebe. A to je šele začetek, ko se nekdo spopada z vprašanjem, zakaj je bližnji umrl. Obstajajo ljudje, ki več deset let ne gredo naprej. Takšnim lahko pomaga, da se posnamejo med pripovedovanjem, kaj se je dogajalo med smrtjo, in to večkrat preposlušajo, vsaj enkrat na dan več tednov, da gredo potem počasi čez.


Kako sploh dati za pobudo za takšne pogovore, če nismo strokovnjaki?


Največ je odvisno od odnosa. Če se poznate dalj časa, potem se gotovo splača vprašati. Drugače je, če nekoga vidite šele drugič v življenju. Pomembno je, da sogovornik ne zazna, da želite samo širiti govorice in da boste z njimi delili floskule. Včasih tudi poznamo koga, ki je trpeči osebi še bliže, in lahko njega spodbudite, da začne pogovor. Najpomembnejši pa je iskren in dobro naravnan pristop.


Kako se strokovnjaki spopadate s samomori?


Marsičesa se navadiš in drugače razmišljaš kot povprečen človek, a nikakor te ne pustijo ravnodušne. Vsaj meni zelo prav pride praksa čuječnosti. Vzeti si moramo dovolj tišine, da vse premeljemo in da smo pravilno pripravljeni na nove ljudi. Vedno se moraš sam dobro počutiti, da lahko pomagaš drugim. Vsaj meni pomaga še pedagoško in raziskovalno delo, da nisem samo v kliničnih primerih.

In takšni primeri za nas nikakor nimajo iste teže, kot če nekomu drugemu svetujemo, kako naj odpravi strah pred dvigalom.


Si terapevti očitate, da ste prepozno opazili samomorilne težnje?


Ker je število samomorov tako veliko, na vsakega osebnega zdravnika pride vsaj en, dva ali več samomorov. Več študij je, kako ravnati z zdravstvenim osebjem, da jih ne potlači preveč. Gre za eno najbolj stresnih situacij v poklicni karieri. Včasih postanejo celo preveč previdni in odredijo prisilno hospitalizacijo za koga, ki tega sploh ne rabi. Nikakor ne škodi dodatno izobraževanje. Ko imamo predavanja za zdravniško osebje, večkrat vidimo, da pridejo tisti, ki so imeli nedavno primer samomora in želijo pogovor, kako naprej. Pomemben je kolegialni nadzor. Lažje je na psihiatriji, kjer imajo več primerov in se o tem več pogovarjajo.

Prevečkrat se išče krivec, ne samo med zdravniki, še posebno v zaporih in drugih zavodih. Kdo je kriv? Kdo je bil takrat dežuren? To povzroča stigmo in stisko. Lažje pa gredo naprej tisti, ki so imeli s preminulim pacientom lepši in poglobljen odnos, kot tisti, ki se ga spomnijo samo bežno.


Se človek lahko na kaj takega navadi?


Ni nujno. Posebna pozornost velja pri osebah, ki opravljajo poklice, kjer se srečujejo s travmami, telesnimi poškodbami ali bolečino. Zanje pogosto velja stereotip, da so se na te dogodke navadili, da jim ne morejo več do živega in da so del službe. Vendar ravno ti pogosto razvijejo zmožnost za samomor. Med takimi poklici so denimo vojaki in zdravniki.


Kaj hoče sporočiti človek, ki si vzame življenje v domačem okolju, čeprav ve, da ga bodo našli najbližji?


To je spet malo slovenska posebnost. Recimo ameriška posebnost je, da imajo veliko samomorov s strelnim orožjem, nemalokrat celo na javnih prostorih, pri nas pa pogosto doma, v spalnici ali dnevni sobi. Pravega odgovora, zakaj, ni. Morda se čutijo bolj intimne in varne, imajo dovolj časa, morda zato, ker smo bolj introvertirani …

Za svojce je to izredno stresna situacija. Ko svetujem gasilcem in pripadnikom civilne zaščite, je ena od smernic, naj umrle osebe ne pogledajo v oči, saj ravno ta zadnji pogled najbolj ostane v spominu. Za svojce pa je zelo pomembno, kako policisti, gasilci in reševalci ravnajo s truplom. Svojce še dolgo bremeni, če s truplom niso ravnali lepo, dostojanstveno in spoštljivo.


Prej ste omenili impulzivne samomore kot posledico velike žalosti po začetni sreči. In me spomnili na citat iz knjige Kradljivka knjig: »Kot skoraj vsako trpljenje se je tudi to začelo z navidezno srečo.«


Če skušamo nesrečo pokriti z navidezno srečo, ni nikoli dobro. Včasih preprosto moramo biti s svojo nesrečo. Da jo predelamo in da gremo nekoč naprej. Toda ni lahko. Vsak se težko spopada z negotovostjo, jezo, žalostjo. Bolj konservativna načina za boljše počutje sta šport in umetniško ustvarjanje, ampak če gre za večjo stisko, nam ena pesem ali en tek ne pomaga, še manj ena zabava. Potrebujete dolgotrajno delo s strokovnjakom, lahko pa tudi sami, saj je knjig za osebno pomoč vse več.

Vita Poštuvan: Morda se zdi, da smo čuječnost, jogo in psihološko pomoč preveč skomercializirali, toda vse to znanje je zdaj ljudem bližje in dostopnejše. FOTO: Mariborinfo
Vita Poštuvan: Morda se zdi, da smo čuječnost, jogo in psihološko pomoč preveč skomercializirali, toda vse to znanje je zdaj ljudem bližje in dostopnejše. FOTO: Mariborinfo


Kako naj vemo, kateri pripomoček ima uporabno vrednost in ne gre samo za izkoriščanje človeške stiske?


Morda se zdi, da smo čuječnost, jogo in psihološko pomoč preveč skomercializirali, toda vse to znanje je zdaj ljudem bližje in dostopnejše. Včasih imam občutek, da se komu zdi delo na sebi preveč egoistično, a moramo skrbeti zase, da smo potem v dobrem odnosu z okolico.

Problem je, ker pričakujemo hitre rešitve in ker marsikateri guru nima pravega znanja ali celo prekriva svoje pomanjkljivo znanje. Nič nimam sicer proti, če vam osebni trener pove še kakšno misel o čuječnosti, ampak če želi kot »terapevt« zdraviti še vašo depresijo, je problem zelo velik.

Raznih napotkov, da je vse v glavi in da se lahko spremenimo v samo enem dnevu, ljudje v globoki depresiji nikakor ne zmorejo sprejeti. Niti nimajo dovolj energije, da bi kar čez noč začeli redno teči ali meditirati. V resnični depresiji so koraki zelo majhni. Včasih je uspeh že, če nekdo ven odnese smeti.


Je nevarno, da včasih niti ne pomislimo, da je nekdo lahko v depresiji? Recimo uspešen športnik ali glasbenik.


Nihče ni imun na depresijo ali samomor. Gre za ljudi z velikimi vzponi in padci v življenju. Takšni dogodki imajo izreden čustven napoj, kar je težko nadzorovati. Za športnika je zelo kritičen konec kariere, ko se znajde v povsem drugačnem, bolj realnem življenju.

Ljudje smo zelo različni tako pri izražanju kot tudi pri nadzoru čustev. Dobro je, če imamo odvod, ki v ravnotežju drži naše pluse in minuse. Lahko je šport, meditacija, branje knjig … Če preberete dobro knjigo, lahko doživite katarzo, se poistovetite z glavnim likom in zraven predelate kakšen osebni problem. A če je vaš način spopadanja s krizo, da spijete kakšnega kratkega, se znajdete v novi stiski in začaranem krogu brez pravih rešitev.


In kako naj nesrečen človek vseeno ukrade življenju vsaj kakšen radosten dan?


Če pogledamo velike dogodke v našem življenju, rojstni dan, diplomo, poroko, rojstvo otrok ali veliko potovanje, jih je v resnici precej malo, vsega za prste na naših rokah. Če samo čakamo na te dogodke, nam bo življenje spolzelo skozi prste. Naučiti se moramo uživanja v majhnih trenutkih, da zapolnimo praznino. Ampak hvaležnost težko začutimo, če čutimo krivico in nam gre vse narobe, lažje je zato, če ste z majhnimi stvarmi zadovoljni že od prej.

In tudi ko govorimo o samomorih, je resnični pogovor treba usmeriti v – zakaj živeti. Življenje moramo osmisliti. Vsi imamo rane in trpimo. Četudi nimamo dobrega dne, se moramo znati ustaviti, umiriti in se spomniti, da ima življenje večjo vrednost.

Preberite še: