Prihodnost slovenske knjige po koronavirusu
Koronavirus bo nedvomno udaril slovensko knjigo, a to ne pomeni, da ga ne moremo udariti nazaj.
Odpri galerijo
Knjige so v teh kritičnih časih pomembne za ohranjanje zdravega razuma in omikanosti duha. FOTO: Jure Eržen
Ko sem pred mesecem dni, v sredo, 11. marca 2020, poklical nekaj vodij slovenskih knjigarn in jih vprašal, kako je dan poprej s prodajo knjig, so mi rekli, da se je nelagodje zaradi koronavirusa že tako razširilo, da je nakupovanje knjig drastično upadlo.
Pet dni kasneje so bile knjigarne in knjižnice (kot mnoge druge institucije) z odlokom zaprte in slovensko založništvo je padlo v umetno komo, v kateri jo pri življenju ohranjata samo spletna prodaja tiskanih in elektronskih knjig ter prisotnost omejenega nabora knjig na lokacijah, kot so črpalke in živilske trgovine.
Hkrati pa se je v tem tesnobnem obdobju večtedenske karantene spet pokazalo, kako so knjige v kritičnih časih pomembne za ohranjanje zdravega razuma in omikanosti duha. Postavlja se torej vprašanje, kako iz te prisilne zamrznitve obuditi slovensko knjigo po tem, ko se bo enkrat vzpostavila nova »postkorona« normalnost.
Najprej je pomembno poudariti naslednje: čas korone in karantene je še bolj eksplicitno pokazal, da med posameznimi kulturnimi dejavnostmi obstajajo ogromne razlike. Nekatere so v tem času sicer ustavile ali prilagodile svoje delo, so pa tam delujoči ljudje javni uslužbenci na državnem proračunu, institucije pa imajo zagotovljeno tudi pokrivanje tekočih stroškov, zato bodo imeli veliko manjše izgube. Po drugi strani pa je založništvo pretežno gospodarska panoga in so prihodki za zaposlene vezani na prodajo knjig. (Javni uslužbenci, povezani s knjigo, so knjižničarji in zaposleni na javni agenciji za knjigo.)
Kljub sedmim konjunkturnim letom, ki jih je bila deležna Slovenija nekje od leta 2012, se je dejavnost slovenskega knjižnega založništva ves ta čas krčila, v obdobju od leta 2008 do leta 2019 vsega skupaj za polovico (več o tem je v moji knjigi Krčenje). V medsebojnih debatah smo si založniki strahoma prišepetavali, da je vse, kar potrebujemo za pogreb slovenskega založništva, še ena kriza.
Ta je s koronavirusom zdaj prišla na velika vrata.
Že v prvih dneh po razglasitvi epidemije in zaprtju knjižnic in knjigarn so založniki začeli z nujnimi ukrepi, s katerimi so želeli ohraniti svoje založbe. Delovno aktivni so tako v večini založb ostali samo vodje in tisti zaposleni, ki v tem času lahko vsaj delno opravljajo svoje delo, ostali so bili napoteni na čakanje in mnogi tudi odpuščeni. Morda je aktivno delujočih zdaj med karanteno zgolj petina vseh zaposlenih v založništvu, v knjigotrštvu pa morda samo desetina.
Seveda ne vemo, kdaj in pod kakšnimi pogoji se bodo knjižnice in knjigarne odprle na novo, vsekakor pa lahko predvidevamo, da bodo pri njihovem vnovičnem obiskovanju še lep čas v veljavi tudi novi varnostno zdravstveni in higienski ukrepi. To pomeni, da se bodo vsi javni prostori, v katerih bodo knjige na voljo za izposojo ali nakup, soočili z drugačno resničnostjo, kako vnovič privabiti svoje obiskovalce. Posebej založništvo in knjigotrštvo bosta pri tem na največji preizkušnji, njuna uspešnost pa bo temelj za nadaljnjo produkcijo knjig pri nas. Spremembe bodo občutili tudi stalni zunanji sodelavci založb, od avtorjev do prevajalcev, zato gre izpostaviti dva temeljna vidika te prihodnosti.
Slovenska knjiga že dolgo sobiva z javnimi sredstvi različnih tipov, od tega, da financirajo odkup v knjižnicah ministrstvo za kulturo in občinski proračuni, do tega, da produkcijo in promocijo pomembnih knjižnih del podpira javna agencija za knjigo. Ta izvaja še mnogo drugih dejavnosti, od skrbi za izplačevanje knjižničnega nadomestila kot poplačila avtorjem za brezplačno izposojo njihovih del do izvajanja projektov bralne kulture, s katerimi na različne načine bogatijo slovensko knjižno krajino.
Že v prvih dneh po razglasitvi epidemije so začele curljati informacije, da naj bi se že razporejena redna sredstva iz proračuna za zgoraj omenjene knjižne in založniške dejavnosti letos morda zmanjšala. Menim, da bi bilo to zelo narobe, saj bi s tem trpeli vsi udeleženci v knjižnem krogu že v običajnih okoliščinah. V skrajni situaciji, ki jo je povzročila pandemija, pa bi imele kakršne koli redukcije že odobrenih sredstev dodatne uničevalne učinke na knjižno pokrajino, še posebej zato, ker gre za zanemarljiva sredstva v primerjavi s finančno neprimerljivo večjimi reševalnimi ukrepi na nivoju države. Nemotena in pravočasna izpeljava že načrtovanih dejavnosti za naprej (načrtovani razpisi, višina sredstev za knjižnični odkup itn.) in poplačilo že opravljenih aktivnosti za nazaj (denimo knjižničnega nadomestila za prejšnje leto) sta torej ključna za vsaj približno normalno nadaljevanje tega turbulentnega leta.
Približno dva meseca zaprtih knjigarn (in knjižnic) po definiciji pomenita ogromen prihodkovni izpad za založništvo in knjigotrštvo, a to je samo začetni del problema, s katerim bo soočena panoga, in izziv, ki ga zdaj aktivno delujoči še niso nikoli izkusili. Zato se morajo reševanju priključiti vsaj tri s knjigo najbolj povezana ministrstva: za kulturo, za izobraževanje in za gospodarstvo.
Kje se, po mojem mnenju, skriva največja težava ponovnega zagona knjižnega založništva? Pričakujemo, da bo sprva obisk knjigarn in knjižnic precej slab in bo naraščal zelo postopoma (v javne prostore bodo ljudje nasploh precej zadržano prihajali, morda bodo potrebne maske itn.), nove knjige, ki bodo izšle, pa bodo najbrž zabeležile veliko nižjo prodajo v primerjavi s tisto, če pandemije ne bi bilo. V resnici bo treba – simbolično rečeno – kakih tisoč novih knjižnih naslovov (toliko jih v Sloveniji namreč v povprečju izide v treh mesecih), pri katerih je bil izid zadržan ali prestavljen, bolj ali manj »žrtvovati« z vedenjem, da se lahko le tako založništvo in prodaja knjig vzpostavita na novo. Ker so založniki za te knjige že pokrili večino stroškov (odkup avtorskih pravic, honorar za prevod ali izvirno besedilo, uredniški pregled, lektura itn.) in je upravičeno domnevati, da bodo z izidom pridelali izgubo (ki se bo samo še dodala na najmanj dva meseca ustavitve dejavnosti), lahko premišljeno izvedeni državni ukrepi vsaj tu ustavijo nadaljnje potapljanje založništva kot dejavnosti. V splošnem se to lahko naredi na dva načina.
Prvič, s spodbujanjem zasebne potrošnje. Najbolj simetričen ukrep bi bil tak, da bi določen del populacije – bodisi šolajoča se populacija ali pa vsa slovenska gospodinjstva – prejel kupon v približni višini vrednosti ene slovenske knjige z veljavnostjo do konca oktobra, ki bi ga imetnik lahko za nakup slovenske knjige unovčil v knjigarnah ali neposredno pri založnikih. Podobno prakso že dlje časa poznajo Italijani. Tam vsem mladim ob polnoletnosti država podari bon za petsto evrov (vsako leto ga dobijo tudi učitelji in vzgojitelji), ki ga lahko sami porabijo za kulturne dobrine po izbiri. Če bi podoben knjižni (ali kulturni) kupon dobila slovenska gospodinjstva, bi bila to za mnoge tudi prvovrstna spodbuda k nakupu slovenske knjige, saj vemo, da polovica Slovencev ne kupi niti ene knjige na leto. Tak ukrep je tehnično nekaj zahtevnejši, a celovito nagovori tako bralce kot založništvo in knjigotrštvo.
Druga možnost je neposredna finančna podpora knjižnim založnikom, ki bodo utrpeli materialno izgubo ob nadaljnjem izdajanju knjižnih naslovov, ob hkratni nacionalni promocijski kampanji za spodbuditev branja in nakupovanja. Pri tej možnosti bi se z določeno vsoto (denimo dva tisoč evrov) podprl vsak izid nove knjige do začetka jeseni pri tistih založnikih, ki so lani izdali vsaj določeno število knjižnih naslovov ter s tem izkazovali resno opravljanje založniške dejavnosti. Tak ukrep je veliko lažje izvesti, vendar vanj niso neposredno vključene knjigarne.
Koronavirus bo nedvomno udaril slovensko knjigo. A to ne pomeni, da ga ne moremo udariti nazaj!
Pet dni kasneje so bile knjigarne in knjižnice (kot mnoge druge institucije) z odlokom zaprte in slovensko založništvo je padlo v umetno komo, v kateri jo pri življenju ohranjata samo spletna prodaja tiskanih in elektronskih knjig ter prisotnost omejenega nabora knjig na lokacijah, kot so črpalke in živilske trgovine.
Preberite še:
Koronavirus lahko zada smrtni udarec založništvu
Koronavirus lahko zada smrtni udarec založništvu
Hkrati pa se je v tem tesnobnem obdobju večtedenske karantene spet pokazalo, kako so knjige v kritičnih časih pomembne za ohranjanje zdravega razuma in omikanosti duha. Postavlja se torej vprašanje, kako iz te prisilne zamrznitve obuditi slovensko knjigo po tem, ko se bo enkrat vzpostavila nova »postkorona« normalnost.
Razlike med kulturnimi dejavnostmi
Najprej je pomembno poudariti naslednje: čas korone in karantene je še bolj eksplicitno pokazal, da med posameznimi kulturnimi dejavnostmi obstajajo ogromne razlike. Nekatere so v tem času sicer ustavile ali prilagodile svoje delo, so pa tam delujoči ljudje javni uslužbenci na državnem proračunu, institucije pa imajo zagotovljeno tudi pokrivanje tekočih stroškov, zato bodo imeli veliko manjše izgube. Po drugi strani pa je založništvo pretežno gospodarska panoga in so prihodki za zaposlene vezani na prodajo knjig. (Javni uslužbenci, povezani s knjigo, so knjižničarji in zaposleni na javni agenciji za knjigo.)
Stanje knjižnega založništva pred koronavirusom
Kljub sedmim konjunkturnim letom, ki jih je bila deležna Slovenija nekje od leta 2012, se je dejavnost slovenskega knjižnega založništva ves ta čas krčila, v obdobju od leta 2008 do leta 2019 vsega skupaj za polovico (več o tem je v moji knjigi Krčenje). V medsebojnih debatah smo si založniki strahoma prišepetavali, da je vse, kar potrebujemo za pogreb slovenskega založništva, še ena kriza.
Ta je s koronavirusom zdaj prišla na velika vrata.
Knjigarne in knjižnice so tako kot mnoge druge institucije z odlokom zaprte in slovensko založništvo je padlo v umetno komo. FOTO: Blaž Samec
Med epidemijo
Že v prvih dneh po razglasitvi epidemije in zaprtju knjižnic in knjigarn so založniki začeli z nujnimi ukrepi, s katerimi so želeli ohraniti svoje založbe. Delovno aktivni so tako v večini založb ostali samo vodje in tisti zaposleni, ki v tem času lahko vsaj delno opravljajo svoje delo, ostali so bili napoteni na čakanje in mnogi tudi odpuščeni. Morda je aktivno delujočih zdaj med karanteno zgolj petina vseh zaposlenih v založništvu, v knjigotrštvu pa morda samo desetina.
Po epidemiji
Seveda ne vemo, kdaj in pod kakšnimi pogoji se bodo knjižnice in knjigarne odprle na novo, vsekakor pa lahko predvidevamo, da bodo pri njihovem vnovičnem obiskovanju še lep čas v veljavi tudi novi varnostno zdravstveni in higienski ukrepi. To pomeni, da se bodo vsi javni prostori, v katerih bodo knjige na voljo za izposojo ali nakup, soočili z drugačno resničnostjo, kako vnovič privabiti svoje obiskovalce. Posebej založništvo in knjigotrštvo bosta pri tem na največji preizkušnji, njuna uspešnost pa bo temelj za nadaljnjo produkcijo knjig pri nas. Spremembe bodo občutili tudi stalni zunanji sodelavci založb, od avtorjev do prevajalcev, zato gre izpostaviti dva temeljna vidika te prihodnosti.
Javni vidik slovenske knjige
Slovenska knjiga že dolgo sobiva z javnimi sredstvi različnih tipov, od tega, da financirajo odkup v knjižnicah ministrstvo za kulturo in občinski proračuni, do tega, da produkcijo in promocijo pomembnih knjižnih del podpira javna agencija za knjigo. Ta izvaja še mnogo drugih dejavnosti, od skrbi za izplačevanje knjižničnega nadomestila kot poplačila avtorjem za brezplačno izposojo njihovih del do izvajanja projektov bralne kulture, s katerimi na različne načine bogatijo slovensko knjižno krajino.
Že v prvih dneh po razglasitvi epidemije so začele curljati informacije, da naj bi se že razporejena redna sredstva iz proračuna za zgoraj omenjene knjižne in založniške dejavnosti letos morda zmanjšala. Menim, da bi bilo to zelo narobe, saj bi s tem trpeli vsi udeleženci v knjižnem krogu že v običajnih okoliščinah. V skrajni situaciji, ki jo je povzročila pandemija, pa bi imele kakršne koli redukcije že odobrenih sredstev dodatne uničevalne učinke na knjižno pokrajino, še posebej zato, ker gre za zanemarljiva sredstva v primerjavi s finančno neprimerljivo večjimi reševalnimi ukrepi na nivoju države. Nemotena in pravočasna izpeljava že načrtovanih dejavnosti za naprej (načrtovani razpisi, višina sredstev za knjižnični odkup itn.) in poplačilo že opravljenih aktivnosti za nazaj (denimo knjižničnega nadomestila za prejšnje leto) sta torej ključna za vsaj približno normalno nadaljevanje tega turbulentnega leta.
Težave ponovnega zagona
Približno dva meseca zaprtih knjigarn (in knjižnic) po definiciji pomenita ogromen prihodkovni izpad za založništvo in knjigotrštvo, a to je samo začetni del problema, s katerim bo soočena panoga, in izziv, ki ga zdaj aktivno delujoči še niso nikoli izkusili. Zato se morajo reševanju priključiti vsaj tri s knjigo najbolj povezana ministrstva: za kulturo, za izobraževanje in za gospodarstvo.
Kako iz te prisilne zamrznitve obuditi slovensko knjigo po tem, ko se bo enkrat vzpostavila nova »postkorona« normalnost? FOTO: Blaž Samec
Kje se, po mojem mnenju, skriva največja težava ponovnega zagona knjižnega založništva? Pričakujemo, da bo sprva obisk knjigarn in knjižnic precej slab in bo naraščal zelo postopoma (v javne prostore bodo ljudje nasploh precej zadržano prihajali, morda bodo potrebne maske itn.), nove knjige, ki bodo izšle, pa bodo najbrž zabeležile veliko nižjo prodajo v primerjavi s tisto, če pandemije ne bi bilo. V resnici bo treba – simbolično rečeno – kakih tisoč novih knjižnih naslovov (toliko jih v Sloveniji namreč v povprečju izide v treh mesecih), pri katerih je bil izid zadržan ali prestavljen, bolj ali manj »žrtvovati« z vedenjem, da se lahko le tako založništvo in prodaja knjig vzpostavita na novo. Ker so založniki za te knjige že pokrili večino stroškov (odkup avtorskih pravic, honorar za prevod ali izvirno besedilo, uredniški pregled, lektura itn.) in je upravičeno domnevati, da bodo z izidom pridelali izgubo (ki se bo samo še dodala na najmanj dva meseca ustavitve dejavnosti), lahko premišljeno izvedeni državni ukrepi vsaj tu ustavijo nadaljnje potapljanje založništva kot dejavnosti. V splošnem se to lahko naredi na dva načina.
Spodbujanje zasebne potrošnje
Prvič, s spodbujanjem zasebne potrošnje. Najbolj simetričen ukrep bi bil tak, da bi določen del populacije – bodisi šolajoča se populacija ali pa vsa slovenska gospodinjstva – prejel kupon v približni višini vrednosti ene slovenske knjige z veljavnostjo do konca oktobra, ki bi ga imetnik lahko za nakup slovenske knjige unovčil v knjigarnah ali neposredno pri založnikih. Podobno prakso že dlje časa poznajo Italijani. Tam vsem mladim ob polnoletnosti država podari bon za petsto evrov (vsako leto ga dobijo tudi učitelji in vzgojitelji), ki ga lahko sami porabijo za kulturne dobrine po izbiri. Če bi podoben knjižni (ali kulturni) kupon dobila slovenska gospodinjstva, bi bila to za mnoge tudi prvovrstna spodbuda k nakupu slovenske knjige, saj vemo, da polovica Slovencev ne kupi niti ene knjige na leto. Tak ukrep je tehnično nekaj zahtevnejši, a celovito nagovori tako bralce kot založništvo in knjigotrštvo.
V Italiji vsem mladim ob polnoletnosti država podari bon za petsto evrov, ki ga lahko sami porabijo za kulturne dobrine po izbiri.
Finančna podpora založnikom
Druga možnost je neposredna finančna podpora knjižnim založnikom, ki bodo utrpeli materialno izgubo ob nadaljnjem izdajanju knjižnih naslovov, ob hkratni nacionalni promocijski kampanji za spodbuditev branja in nakupovanja. Pri tej možnosti bi se z določeno vsoto (denimo dva tisoč evrov) podprl vsak izid nove knjige do začetka jeseni pri tistih založnikih, ki so lani izdali vsaj določeno število knjižnih naslovov ter s tem izkazovali resno opravljanje založniške dejavnosti. Tak ukrep je veliko lažje izvesti, vendar vanj niso neposredno vključene knjigarne.
Koronavirus bo nedvomno udaril slovensko knjigo. A to ne pomeni, da ga ne moremo udariti nazaj!
