V članku preberite:

Prav zato je zame izziv delati razstave večkrat v istem prostoru in ga odkriti kot nekaj čisto drugačnega. Tako je bilo na primer v kazematah na ljubljanskem gradu, kjer smo naredili tri, po mojem uspešne in zanimive razstave. Začeli smo z razstavo Zmaj vseh zmajev, sledila je razstava Mogočni varuhi preteklosti oziroma Gradovi na Slovenskem in naslednje leto je bila tam razstava Za devetimi gorami o slovenskih ljudskih pravljicah. Gre za prostor z močnim značajem zgodovinskih kamnitih sten, ki je zelo dolg in za razstavo zelo zahteven, saj se mora obiskovalec po tem prostoru tudi vrniti, kar za razstavo nikoli ni niti dobro niti zaželeno. Na razstavi Zmaj vseh zmajev smo ga razdelili vzdolžno na polovico, tako da vračanja po istem prostoru ni bilo. Pri Gradovih pa smo v prostoru naredili nekakšne postaje, in ko so se obiskovalci po njem vračali, smo poskrbeli, da so se jim odkrivale nove vsebine. Razstavo o pravljicah smo zasnovali kot nekakšno pokrajino z osvetljenimi resami in svetlobnim telesom v globini prostora. To je prostor, v katerem bi z veseljem še delala, vendar mislim, da ga zdaj prenavljajo, in ne vem, ali bo še razstavni prostor.