V nadaljevanju preberite:

Recep Tayyip Erdoğan je v Madridu s pogojevanji švedske in finske priključitve Natu preigral celotno mednarodno skupnost – na malem prostoru ukrajinske vojne; s predvidljivimi triki, z naklonjenim sojenjem. A v Madridu je Erdoğan, v mladih letih nogometaš, igral tudi notranjepolitično igro. V Turčiji, ki se spopada z največjo inflacijo v zadnjih štiriindvajsetih letih ter padcem mita o gospodarskem čudežu, njegovo politično preživetje še zdaleč ni zagotovljeno.

Naslednje leto bodo v Turčiji tako predsedniške kot parlamentarne volitve. Erdoğanova Stranka za pravičnost in razvoj (AKP) je leta 2019 na lokalnih volitvah izgubila župane v vseh večjih turških mestih, tudi na ponovljenih volitvah v Istanbulu, kjer so se ljudje odločno in pogumno uprli turškemu drvenju v diktaturo. Vprašanje je, ali je tukaj in zdaj, v (post)pandemičnem, kriznem času, ki ga napajata vojna v soseščini in pospešena erozija vsega demokratičnega, drvenje v diktaturo z volitvami sploh še mogoče preprečiti.