Selfi s knjigo

»Dotik ima spomin.« Na ta verz Johna Keatsa sem se spomnila, ko sem ta teden brala o zapoznelem odprtju razstave kipov Henryja Moora v nekdanjem ateljeju tega velikega kiparja v okrožju Hertfordshire. Kustos razstave, poimenovane Živa roka (Living Hand), je tudi sam umetnik – in ugledni pisatelj – Edmund de Waal, ki je tokrat iz Moorove genialnosti izluščil tisto, kar ljudje trenutno najbolj potrebujemo. Dotik.

Že med pripravljanjem razstave, ki bi jo morali odpreti marca lani, se je Edmund de Waal posebej osredotočil na ikonografijo roke v Moorovih delih. Ko so ta četrtek razstavo končno odprli, in to celo le dva dneva po tem, ko je britanska vlada zrahljala enega od strogih epidemioloških ukrepov in ljudem dovolila vrnitev v muzeje, kinematografe in gledališča, je kustosova ideja, da bo ljudi povabil, naj se dotikajo kipov, dobila še eno razsežnost. Vrnitev spomina na dotike.



Podobno kot v Keatsovem verzu se je dotik spomnil življenja pred pandemijo, tako da je vsaka dlan, položena na Moorove Kralja in kraljico ali Počivajoče figure, pričarala celoten ustvarjalni proces – od taktilnega spoznanja umetnikove dlani v srečanju materiala z idejo skulpture in nato nazaj k doživetju najglobljega smisla umetnosti, skritega v temi med obiskovalčevo dlanjo in bronasto površino.

To čustveno razsežnost razstave še posebej poudarja izkušnja medsebojne oddaljenosti, ki nam je bila vsem vsiljena med vladavino virusa, tako da sem skorajda prepričana, da so obiskovalci Moorovega ateljeja v trenutku, ko so božali njegove kipe, začutili, kako se jim vrača občutek dotika, tako kot se začne ljudem, ki so preboleli covid-19, v določenem trenutku vračati občutek vonja. Oboje mora biti podobno dokončni ozdravitvi.

De Waal je latentno prisotnost pandemije spremenil v umetnost. Ob vhodu v galerijo je postavil svoj Kamen za dve dlani in vodo, narejen v stilu japonskega cukubaja, namenjenega obrednemu umivanju rok pred vhodom v tempelj. Obiskovalci razstave lahko v njem opravijo ta obred, ki se je že naselil v naša življenja kot odmev pandemične odtujenosti. Zahvaljujoč subtilnosti japonskega pojmovanja vode, ki ji Edmund de Waal dopušča, da iz bambusove pipe nežno pada na patiniran kamen, pa postane to umivanje rok pred Moorovim ateljejem veliko več od higiene. Umivanje se tukaj spremeni v duhovno čiščenje, da bi se iz dotika dlani in vsake posamične skulpture v ateljeju razvil ritem spoznanja, ki ga sproži dialektika praznine in polnosti, zaokroži pa taktilna glasba, o kateri nismo nič več prepričani, ali se je dotikamo, jo poslušamo ali gledamo s čisto dušo, odprto za vsako obliko moorovskega plesa v prostoru in času.



In nenadoma začutimo, da se lahko enega in drugega – tako prostora kot časa – dotikamo s konicami prstov, dlanmi, obrazi, prsmi ali hrbti. In to je pravzaprav namen umetnosti: prebujanje dotika, ki smo ga v civilizacijskem procesu odtujili, ugasnili ali v najboljšem primeru podredili namišljeni superiornosti intelekta.

Medsebojna oddaljenost je pravzaprav pridobitev vsake civilizacije. Neodvisno od tega, ali je zahodna ali vzhodna, krščanska ali konfucijanska, si vedno prizadeva nadzorovati dotik, mu dodeliti posrednika, ga ukrotiti v bonton in mu odvzeti spontanost. In šele po tem, ko je dotik civilizacijsko steriliziran, omejen na poljube v zraku, rokovanje brez stiska dlani in komuniciranje z oddaljenosti, nas naš omejeni, pa vendar dialektični razvoj vrne nazaj h konicam naših prstov, s katerimi tipkamo po pametnih telefonih, k površini naših dlani, s katerimi božamo Henryja Moora, k bosim stopalom, s katerimi tekamo po pesku, in obsesiji plavanja v morju, s čimer si, pogosto povsem nezavedno, potrjujemo, kako zelo potrebujemo dotik, da bi lahko o sebi izvedeli vse.

Že Aristotel je v delu O duši opredelil pet čutil – dotika, okusa, vonja, sluha in vida – in jih tako razvrstil tudi hierarhično, ob tem pa trdil, da je dotik v glavnem povezan s prvobitnimi potrebami telesa, kot je prehrana, in da nima nič z najvišjo močjo človeške duše – mišljenjem, ki se po drugi strani opira na vid kot najbolj vzvišeno čutilo razumnega bitja. Na tisoče let smo se razvijali v tej smeri, izumili smo žlice ali paličice, da se ne bi hrane dotikali z rokami, razvijali smo teorije o tem, da morajo novorojenčki spati v svojih posteljicah, da se ne bi njihova telesca dotikala z materinim ali očetovim telesom, puščali smo si dolge nohte, da bi dali vsem okoli sebe vedeti, da smo na tako visoki razvojni stopnji, da nam ni treba uporabljati prstov, ki so praktično onesposobljeni za dotikanje.



Šli smo celo tako daleč, da se nam ni več zdel tako grozljiv mit o kralju Midasu, ki si je – kot nagrado za dobro delo – zaželel, da bi mu dal bog Dioniz čudežno moč, tako da se bo vse, česar se bo dotaknil, spremenilo v zlato. Kot da bi se namenoma ustavili, še preden pride zgodba do trenutka, ko pride h kralju njegova hči in mu potoži, da vrtnice na vrtu nič več ne dišijo, ker so nenadoma postale zlate, Midas pa jo, da bi jo potolažil, objame, s tem pa tudi svojo hčer spremeni v zlato brez življenja. V časih, ko je civilizacijska distanca postala pogoj urejenosti družbe, se je Midasov dotik celo spremenil v pozitivno obarvano metaforo uspešnega poslovanja. Samo poglejte, koliko svetovalnih družb se je poimenovalo »Midasov dotik«! Kaj ponujajo te družbe – prav to, da se vse, česar se poslovnež dotakne, v hipu spremeni v zlato.

V takšnem svetu so tisti, ki so vztrajali pri dotiku, veljali za ekscentrike. Eden od prijateljev mi je pripovedoval o tem, kako je veliki šahist Bobby Fischer, ki se je v šestdesetih letih pogosto mudil v hrvaških Vinkovcih, užival, ko je bos hodil ob reki Bosut samo zato, da mu je med prsti polzelo blato. »Tega ne morem doživeti nikjer drugje,« je govoril šahovski genij in bosonogi sprehodi ob reki so postali del njegovih priprav za velike turnirje. Bobby se ni zavedal tega, koliko so njegova blatna stopala oporekala starodavnemu Aristotelu. Dotik je mišljenju pogosto bližji od vida, ker nam odpira pot do bistva samega sebe.

»Tvoja roka / se dotika moje. / Tako med seboj trčijo galaksije.« Ničesar ni mogoče dodati tem verzom indijske pesnice Sanober Khan, ki v svojih pesmih proučuje dotik do vesoljskih podrobnosti. Ti verzi so me vrnili k Henryju Mooru in razstavi, glede katere se sprašujem, ali mi jo bo sploh uspelo videti … Bo Anglija v prihodnjih nekaj mesecih, kolikor bo razstava na ogled, odpravila obvezno karanteno za obiskovalce iz držav, ki so označene kot epidemiološko rizične, zaradi katere ne morem odhiteti v Hertfordshire? Zavidam tistim, ki so v tem trenutku v Moorovem ateljeju v tem okrožju. Le kako se tam med seboj zaletavajo galaksije, medtem ko se obiskovalci razstave dotikajo skulptur, skulpture pa se dotikajo njihovih dlani, umitih v de Waalovem kamnitem umivalniku.



S police potegnem težko monografijo s fotografijami Moorovih del. V tem trenutku dojamem, da imam najraje knjige, ki me vabijo, da jih pobožam. Da s konicami prstov drsim po robovih njihovih strani in nato prek vseh fotografij … kot da bi iskala haptični zapis procesa, ki je kiparja vodil od navdiha vse do mojstrovine. Nenadoma se mi zazdi, da je knjiga zgolj nadomestek in da bi se lahko Moora ravno tako dotikala tudi na mobilnem telefonu, ki poleg tega ob dotiku mojega naelektrenega prsta na zaslonu pametne naprave odpira nove galaksije.

Prelistavam debelo monografijo z globokoumnimi analizami Moorovih skulptur in naredim selfi s knjigo v naročju. Rezultat je žalosten obraz, prislonjen ob ravnodušne platnice v gladkem papirnatem ovitku. Na naslovnici je Počivajoča figura (Reclining Figure) iz leta 1929. Na prvi pogled ženska. Na drugi pogled pokrajina z zaobljenimi gorskimi vrhovi. Na tretji komorna simfonija št. 2 Arnolda Schoenberga. Gledam počivajočo figuro, hodim z njo in jo poslušam. In ona me vodi skozi 20. stoletje, odpira vrata novega tisočletja, povezuje izraz vesoljskega bitja s trpljenjem pandemičnih razsežnosti in me vabi, neslišno, a glasno – vabi me, naj se je dotaknem.



Naredim še en selfi s knjigo, tokrat z odprto knjigo na kolenih, in premišljujem, kako bo nekdo čez sto ali petsto let razmišljal o tem, kaj je mislil Moore, medtem ko je ustvarjal. Morda bo tudi tistega leta 2521 Moore modernejši od vsega, kar bo ustvarila ta prihodnost, natanko tako, kot je zdaj modernejši od naše modernosti, ki jo je kompromitiralo dejstvo, da smo pozabili na dotik.

Ne, Keats je dejal, dotik ima spomin, se potolažim, kajti to pomeni, da nič od vsega tistega, iz česar se je rodila naša civilizacija, ne more biti pozabljeno. Najdem risbe, ki jih je ustvarila umetnikova roka. Svojevrstne avtoportrete. Odgovori na vsa vprašanja, postavljena v monografiji, so skriti med levo in desno dlanjo. Bežni dotik postane tema, iz katere se bo že v naslednjem trenutku rodila še ena nova galaksija. In tako bo nastal svet. Kot že nekajkrat.