V članku preberite še:

Tretjega februarja je na Netflixu doživel premiero film Vsi moji prijatelji so mrtvi slovenskih ustvarjalcev Jana Belcla, Mariborčana, ki je napisal bizarno groteskno zgodbo, film zrežiral in tudi zmontiral, in Kranjčana Mitje Okorna, ki je Belcla, mladega filmskega entuziasta, vpeljal v filmsko industrijo, najprej v Varšavo, nato v Hollywood, in mu pomagal posneti prvenec za Netflix.

Pa vendar, o čem ste razmišljali, kaj ste hoteli svetu povedati s tem filmom? »V resnici nisem razmišljal o ničemer,« reče Belcl. »Zanimala me je samo ta zgodba. Kako povedati zgodbo, ki me je obsedala več let.«

»Ravno v tem je bistvo,« se oglasi Okorn. »Ni razmišljal, ker je zgodba prišla iz njega. Ne vem, zakaj je potrebno vse analizirati, za to obstajajo kritiki. On je ustvarjalec. Naredil je dobro zgodbo, ker je talentiran. Pika. Veliko režiserjev začne zgodbo z ambicijo, da bi radi povedali nekaj družbeno kritičnega, nekaj pomembnega, in običajno nastanejo filmi, ki ne govorijo o ničemer.«

Okorn: »Jan je naredil predstavitveni trailer, na podlagi tega trailerja in mojih filmov Pisma sv. Nikolaju in Planet samski in njihovih franšiz, ki so najbolj gledani filmi na Poljskem, so se odločili, da nama je jasno, kaj delava, in prižgali zeleno luč. Ves čas sem jih sicer opozarjal, da bo to nor film, kombinacija Tarantina in Rodrigueza, a naju niso poslušali in so scenarij prebrali šele nekaj dni pred snemanjem.« In potem je nastopil problem. Resen problem, se zarotniško spogledata.