Slovenci ne marajo ZDA, prednost dajejo Rusiji
Od Ruske kapelice do glasovanja v Združenih narodih
Odpri galerijo
Nastop ruskih gardistov v Ljubljani leta 2014. FOTO AleŠ Černivec
V zadnjih letih so se politični odnosi med Slovenijo in Rusijo močno okrepili. Število srečanj predstavnikov dveh držav se je krepko povečalo. Vrh je bil obisk ruskega predsednika Putina v Sloveniji leta 2016. Pravzaprav je prišlo do vsestranske okrepitve odnosov, se pravi tudi na gospodarskem (kjer je razvoj nekaj časa sicer čutil posledice sankcij Zahoda zoper Rusijo), kulturnem, izobraževalnem in drugih področjih. Izjema je bila v določeni meri le sodelovanje na obrambnem področju.
Povečalo se je število rusko obarvanih prireditev in ruskih spominskih obeležij na ozemlju Slovenije, na primer ruske kapelice na Vršiču in spomenika zmage v Murski Soboti. Ruska stran si jih želi še več in prihaja z novimi predlogi. Želi si tudi tesnejšega sodelovanja na vojaškem, obrambnem področju. Ob splošnem zbližanju dveh držav od Slovenije pričakuje še bolj »konstruktivno« ravnanje v odnosu do nje tudi na multilateralnem področju oziroma v okviru mednarodnih organizacij.Z utrjevanjem odnosov med narodi, državami načeloma seveda ni nič narobe. Človek bi si vsekakor želel pristnih, enakopravnih odnosov in vsestranskega sodelovanja z Rusijo tako bilateralno kot denimo v skupnem boju zoper terorizem, v prizadevanjih za preprečevanje širitve nuklearnega in drugega orožja za množično uničevanje ali pri reševanju razmer v Siriji, Afganistanu itd. Vendar do tovrstnih odnosov bi lahko prihajalo le v bistveno drugačnih okoliščinah.
V zvezi z utrjevanjem slovensko-ruskih vezi in večanjem ruskega vpliva v Sloveniji se tako zastavlja vrsta vprašanj. Še posebej ob ugotovitvi, da je v istem obdobju, ko nas je Rusija začela postavljati ob bok svojemu sodelovanju z Belorusijo, Slovenija zanemarila odnose z ZDA in pozabljala na svoje obveznosti v okviru severnoatlantskega zavezništva. Slovenija je podobno občasno pozabljala (pri tem ni bila edina) na pripadnost EU, uniji vrednot. Ne nazadnje je pozabljala tudi na strateško partnerstvo z Nemčijo in Francijo.
Država v svoji zunanji politiki v odnosu do tujine zasleduje svoje interese, kar je seveda povsem normalno in razumljivo. Zasledujejo jih Rusija, ZDA in seveda tudi manjše države. Med vprašanji, ki se zastavljajo v zvezi z našo zunanjo politiko v času zadnje vlade, je na prvem mestu, ali je Slovenija res v polni meri zasledovala prave oziroma svoje interese. Interese torej, ki bi ji prinašali največje koristi in ki bi krepili njen zunanjepolitični položaj. Interese, ki so ne nazadnje zajeti v strateških zunanjepolitičnih dokumenti, sprejetih v državnem zboru. Odgovor je, da je Slovenija prevečkrat zasledovala ruske interese na škodo svojih.
Rusija v letih po vrnitvi Vladimirja Putina na predsedniški položaj pogosto krši osnovne norme mednarodnega obnašanja. Poudarjeno si prizadeva spremeniti odnose v svoji soseščini in mednarodni skupnosti na sploh. Ti naj bi bili drugačni od tistih, na katere prisega evroatlantska skupnost, torej članice EU in Nata. Ne skriva svojega odpora do demokracije in liberalnodemokratske ureditve. Po svetu podpira avtokrate. Prisega na moč svojega orožja (resda ne edina) in ustrahuje sosede ter skuša uveljavljati svoja vplivna območja na vzhodu evropske celine, Balkanu, v osrednji Aziji in še kje. Drugim državam krati pravico, da si same izberejo svojo prihodnost. Ima težave z vestfalskim sistemom, ki je uveljavil suverenost držav. Ni ji všeč svetovna ureditev, ki bi temeljila na pravilih.
Mednarodno pravo in spoštovanje mednarodnih sporazumov sta zanjo drugotnega pomena. Podobno človekove pravice. Trudi se razbiti EU in Nato, saj v njiju vidi ovire za svoje početje. Načini delovanja so različni – klasični in novodobni, hibridni, kibernetični. Posega po propagandnih prijemih, podkupovanju in goli sili. Njene službe so zelo spretne pri (zlo)rabi interneta in družabnih omrežij, prek katerih manipulirajo in širijo dezinformacije. Še zlasti ko gre za sejanje nezaupanja javnosti v demokratični sistem in evroatlantske integracije. V posameznih državah Rusija deluje prek tamkajšnjih političnih strank, posameznih politikov pa tudi prek akademskih in kulturnih krogov, novinarjev, nevladnih organizacij in poslovnega sveta. Primerov, dokazov takšnega delovanja je veliko. Vendar jih vsi, tudi v Sloveniji, ne vidijo oziroma nočejo videti ali jih podcenjujejo.
Rusija je s svojo vojsko leta 2014 posegla v Ukrajini in si priključila polotok Krim. Prvič v moderni evropski zgodovini in po sprejetju helsinške sklepne listine o varnosti in sodelovanju v Evropi se je zgodilo spreminjanje meja s silo. Le nekaj mesecev po agresiji in eklatantni kršitvi osnovnih načel mednarodnega prava in ukrajinske suverenosti so pripadniki njene armade paradirali po Prešernovem trgu v Ljubljani. Že takratna udeležba ruskih gardistov, pripadnikov agresorske vojske, na vsakoletni spominski slovesnosti pri ruski kapelici pod Vršičem bi morala biti sporna, kaj šele razkazovanje veščin v glavnem mestu Slovenije. Države, ki naj bi vodila politiko miru in nenasilja in ki zase med drugim trdi, da je bila v ospredju prizadevanj mednarodne skupnosti za uveljavitev amandmajev statuta mednarodnega kazenskega sodišča iz Kampale. Na njihovi podlagi je to sedaj pristojno tudi za primere zločina agresije. Rusija je svoj podpis pod statutom med tem umaknila.
Da ni šlo za osamljen primer ploskanja pripadnikom ruske agresorske vojske, dokazuje gostovanje zbora, orkestra in baleta Rdeče armade novembra 2017 v dvorani v Stožicah. Gostje v ruskih vojaških uniformah so med drugim izvedli tudi nekaj ruskih vojaških plesov. Velja spomniti, da je šlo za zbor, orkester, ki je le dan po ruski priključitvi Krima slavnostno muziciral na osrednjih trgih tamkajšnjih mest Simferopola in Sevastopola.
Grenak priokus je vsaj pri nekaterih pustila tudi udeležba pripadnikov naše vojske na tretjih svetovnih vojaških igrah leta 2017 v Sočiju, nedaleč stran od Gruzije. Ne gre pozabiti, da je ruska vojska že pred Krimom de facto okupirala Abhazijo in Južno Osetijo, dele Gruzije, da ne gre torej za osamljen pojav. Slovenija je bila tudi med državami, kjer so nekateri vladni predstavniki in župani najbolj glasno dvomili o sankcijah, ki so jih zoper Rusijo zaradi njenega početja v Ukrajini uvedle EU in ZDA. Bilo je očitno, da so si želeli nadaljevanje business as usual oziroma da se na ukrajinsko epizodo in s tem sankcije čim prej pozabi, kot si močno prizadeva Moskva.
Le leto po napadu na Ukrajino je Rusija vojaško posredovala v Siriji v podporo samodržcu Asadu, ki je pod rušo ali v begunstvo spravil na sto tisoče svojih državljanov. Nekateri so se znašli tudi na naših tleh. Rusko letalstvo se je med drugim izkazalo v napadih na bolnišnice in druge civilne cilje na ozemlju Asadovih nasprotnikov. To so ugotovili tudi preiskovalci OZN. Takšno rusko početje je precej pripomoglo, da Rusija ni bila izvoljena v svet OZN za človekove pravice, ki mu letos predseduje naša država. Slovenija je bila ob omenjenem ruskem ravnanju bolj ali manj tiho. Tudi v času februarskega obiska ruskega zunanjega ministra Lavrova pri nas, ko so sirske sile z rusko pomočjo bombardirale vzhodno Guto. Oglasila pa se je kanclerka Merklova.
Podobno je Slovenija molčala ob ruskem kratenju človekovih pravic na Krimu, na primer krimskih Tatarov. Februarja 2017, ko se je v OZN skušalo izglasovati resolucijo varnostnega sveta OZN o ukrepih zoper Sirijo oziroma odgovorne za uporabo kemičnega orožja, pa se je Slovenija postavila odkrito na rusko stran. Predlog resolucije so vložile ZDA, Velika Britanija in Francija, se pravi naši strateški partnerji, ter sponzorirale vse države članice EU z izjemo Madžarske in Slovenije. Resolucija ni bila sprejeta, saj sta Rusija in Kitajska, dve stalni članici varnostnega sveta, glasovali proti. Ravnanje Slovenije in njen dvom o ugotovitvah strokovnjakov OZN in Organizacije za prepoved kemičnega orožja je res nekaj težko razumljivega. Kaže pa, kako je v praksi z našo doslednostjo glede podpore spoštovanju mednarodnih obveznosti oziroma mednarodnega prava in ne nazadnje meče čudno luč na naša strateška partnerstva. Čeprav je mednarodna diplomatska javnost osupnila, je šel dogodek mimo nas, ne da bi se kdo v Sloveniji zdrznil. Šele pred kratkim, ob slovenskem obotavljanju glede napada na ruskega disidenta v Veliki Britaniji z živčnim plinom, je bilo slišati nekaj dvomov o dajanju potuhe Putinovemu režimu in distanciranju od naših strateških partnerjev.
Omenjeni ruski veto še zdaleč ni bil edini, s katerim je skušala Rusija zaščititi svojega varovanca Asada in njegovo zločinsko početje. Novembra lani ji je uspelo preprečiti nadaljevanje dela neodvisne skupine varnostnega sveta, ki je imela nalogo ugotoviti krivce grozodejstev. Kljub takšnim blokadam pa so preiskovalni organi OZN nedvomno ugotovili, da je sirski režim moril s kemičnim orožjem (tudi otroke) še tudi potem, ko naj bi se mu uradno odpovedal.
O mednarodnem delovanju današnjega režima v Moskvi, kjer so si visoki predstavniki Slovenije v minulih letih podajali kljuke, veliko pove tudi ruska vložitev veta na resolucijo varnostnega sveta iz julija 2015. Z njo je organ svetovne organizacije poskušal obeležiti dvajseto obletnico pokola osem tisoč Bošnjakov v Srebrenici. Osnutek resolucije je dejanje v Srebrenici označil za genocid. Vendar Rusija zgodovinskega dejstva in stališč mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo (v obsodbi Radovana Karadžića in kasneje Ratka Mladića) oziroma tovrstne opredelitve največjega grozodejstva na evropskih tleh po drugi svetovni vojni ne sprejema. Slovensko vodstvo je to zlorabo ruskega veta formalno obžalovalo, kar je vlilo upanja, da bo v prihodnje vendarle zmoglo odločnejše kritike spornih mednarodnih potez Rusije. Kar pa se ni zgodilo.
Velja dodati, da je v Moskvi drag gost Omar al Bašir, predsednik Sudana. Mednarodno kazensko sodišče ga je obtožilo zločinov zoper človečnost, vojnih zločinov in genocida v Darfurju. Slovenija je med tistimi, ki si prizadevajo, da dejansko sede na zatožno klop.
Rusiji je vodilna vloga EU kot branilke demokratičnih pridobitev v svetu že nekaj časa trn v peti. Med njene države članice skuša zabiti klin in jih, in s tem EU kot celoto, destabilizirati. Splošno je znano, da se Rusija s pomočjo svoje propagandne in širjenja dezinformacij in z računalniškimi vpadi vmešava v notranjo politiko držav članic EU in tudi ZDA, kot so pokazale tamkajšnje predsedniške volitve leta 2016. Ne nazadnje se, in to povsem odkrito, meša tudi v naše parlamentarne volitve. Dodati je treba, da tudi z denarjem podpira skrajne desne in leve skupine v Evropi, ki delujejo proti EU.
Rusija si na vse kriplje prizadeva preprečiti članstvo Črne gore in Makedonije ter ne nazadnje tudi Bosne in Hercegovine v evroatlantskih integracijah in pri krepitvi svojega vpliva na Zahodnem Balkanu ne izbira sredstev. Med drugim so oktobra leta 2016 ruske službe podprle prizadevanja za zrušitev črnogorske vlade.
Z raznimi dezinformacijami se skuša diskreditirati EU in transatlantsko skupnost ter ustvarjati nezadovoljstvo in nezaupanje v demokratični razvoj. O tovrstnem ruskem delovanju je bilo na zadnjem blejskem strateškem forumu, ki ga organizira slovenska vlada, bolj malo govora. Velja spomniti, da je ena od formalnih prioritet slovenske zunanje politike še vedno ravno vključevanje držav Zahodnega Balkana v EU in Nato. S tem v zvezi velja omeniti proces Brdo–Brioni, ki je stekel na našo pobudo. Tej lahko prištejemo še nekaj drugih.
V zadnjih letih oziroma v času omenjenega slovensko-ruskega zbliževanja sta bili opravljeni tudi dve anketi javnega mnenja. Postregli sta s po svoje osupljivimi rezultati – očitno osupljivimi kakor za koga.
Prvo sta leta 2013 opravila Meridian International Center in Gallup, in sicer o pogledu prebivalstva posameznih kontinentov in držav na ameriško vodstvo v svetu. Američani naj bi tako daleč največjo podporo uživali v Afriki, sledita Azija in Evropa in na koncu Latinska Amerika. Med prvih deset držav, kjer Američani uživajo najmanj podpore, se je na sedmo mesto uvrstila Slovenija. Znašla se je v družbi samih muslimanskih držav, kjer bi se razlogi za ameriško nepopularnost najbrž lahko res hitro našli. Čeprav v izvedbo ankete najbrž ne gre dvomiti, pa je vendarle težko razumeti, da imajo Iranci, Rusi in Srbi (vsi s precej burno nedavno zgodovino odnosov z ZDA) rajši Američane kot Slovenci. Slovenija je vendarle zavezniška država in z ZDA naj bi delila vrsto vrednot. V ZDA se skuša dokazati marsikateri naš podjetnik, znanstvenik ali umetnik. Število naših študentov in turistov od New Yorka do San Francisca se povečuje. Tam je tudi veliko naših izseljencev.
Drugo anketo, katere rezultate je Bloomberg objavil neposredno pred tradicionalno varnostno konferenco v Münchnu februarja 2017, je med oktobrom in decembrom 2016 v 66 državah opravil WIN Gallup International. V največ državah se je večina vprašanih na vprašanje, koga si želijo, da jim v primeru napada priskoči na pomoč, odločila za Američane. V štirih članicah Nata – Bolgariji, Grčiji, Turčiji in Sloveniji – pa je bila večinska izbira Rusija. V primeru Slovenije je bil rezultat resda zelo tesen, vendar že drugič v zadnjih letih se je pokazalo, da Slovenci ne marajo ZDA. Prednost dajejo Rusiji. Zastavlja se vprašanje, kako dobro jo poznajo. Nekaj njenega delovanja na mednarodnem področju je opisanih v zgornjih vrsticah. Priznati ji je treba, da je v zadnjih letih v svetu vse uspešnejša pri uporabi svoje ostre moči, kot jo imenujejo poznavalci. Izkorišča odprtost demokratičnih družb. Bistvo njenega nastopanja je zlonamerna manipulacija. Demokratične države in evroatlantske integracije skuša, kot rečeno, prikazati v kar se da slabi luči, sebe pa seveda ravno obratno.Rusija je vse prej kot odprta in svobodna družba. Sistematično zatira politični pluralizem. Ne more se ponašati s parlamentarno demokracijo, neodvisnim sodstvom oziroma vladavino prava, transparentnostjo in svobodnimi mediji. Kritiki režima kaj lahko končajo v zaporu ali celo pod rušo. Neenakost v ruski družbi je ena večjih na svetu. Med glavnimi gospodarstvi je glede tega celo na prvem mestu. Glede pričakovane življenjske dobe prebivalcev pa jo najdemo globoko v spodnji polovici držav. Uvršča se med najbolj korupcijske države na svetu. V njej se sistemsko manipulira z nedovoljenimi poživili v športu. Njena gospodarska moč in učinkovitost sta precej manjši od EU in ZDA. Glavna izvozna artikla sta nafta in orožje. Vendar vse to so stvari, ki jih je treba prepustiti njenim državljanom.
Nam pa ne more in ne sme biti vseeno, ko se posega v naš način življenja, ko so ogrožene naše vrednote in naši interesi, ko se spodkopava mednarodni mir in stabilnost. Slovenska politična elita, razen redkih izjem, se ob navedenih rezultatih anket ni zamislila in ni zganila. Nasprotno, lahko bi dejali, da so nekateri med njimi s svojim nekritičnim dojemanjem Putinove Rusije in zagovarjanjem parcialnih interesov k omenjenemu razpoloženju naše javnosti tudi sami pripomogli. Dejstvo je, da je v glavah posameznih naših politikov najti še precej očitno prikladne neuvrščene miselnosti. Od tod tudi prepričanje, da lahko Slovenija celo posreduje v sporih med Brusljem in Washingtonom na eni in Moskvo na drugi strani. V nekaterih zahodnih krogih naj bi tako zaradi naše pomanjkljive zavezniške drže bilo moč zaznati zaskrbljenost (in s tem nezaupanje), da Slovenija postaja šibek člen Nata, Zahoda oziroma demokratične skupnosti. Resnici na ljubo je treba navesti, da je bila Slovenija med prvimi članicami Nata, ki so prispevale vojake v odvračalne, obrambne sile Nata ob Baltiku. To pa splošnega vtisa ni popravilo. Mednarodna skupnost zaznava, da sicer ne skoparimo z lepo donečimi besedami, da pa imamo pogosto težave z njihovim udejanjenjem. Selektiven odnos do spoštovanja mednarodnih obveznosti in mednarodnega prava ne krepi naše kredibilnosti.
Slovenska diplomacija je od leta 1991 dosegla vrsto uspehov, na katere smo lahko ponosni. Slovensko-ruskega zbližanja v omenjenem času in na omenjen način ne gre prištevati mednje. Slovenska nenačelnost v odnosu do Putinove Rusije je kratkovidna in tudi nevarna. Pragmatičnost se običajno brani predvsem z gospodarskimi interesi in občasno z naravnim slovanskim povezovanjem in iskanjem naše zunanje politične niše ter dokazovanjem, da (neuvrščeni) vodimo od EU in Nata nekakšno neodvisno politiko. Ruski trg res ni nepomemben, vendar je naša gospodarska prihodnost veliko bolj odvisna od uspehov na drugih trgih. Z Rusijo uspešno trguje tudi vrsta primerljivih držav, vendar brez političnega uklanjanja.
Slovensko-rusko zbližanje ni bilo deležno dolžnega strateškega premisleka. Ni upoštevalo dolgoročnih interesov, koristi slovenske družbe kot celote. Ni v skladu z obstoječimi prioritetami naše zunanje politike, našo deklarirano politiko aktivnega multilateralizma in odločitvami našega parlamenta. Deklaracijo o zunanji politiki Republike Slovenije, ki jo je državni zbor sprejel julija 2015, je treba brati bolj pazljivo in večkrat.
V zbližanju z Rusijo gre za odmik od vrednot, ki so opredeljevale nastanek naše države in njena mladostniška leta in na katerih bi morala počivati tudi polnoletna Slovenija. Tako pa se nagibamo k združbam, ki jih naj bi pred četrt stoletja za vedno zapustili. Nova vlada lahko ta odklon odpravi. Prijateljstvo z ruskim narodom je eno, dobrikanje trenutnemu režimu v Moskvi in dopuščati, da z nami manipulira, pa drugo. Z Rusijo lahko gradimo tesne in vsestranske odnose le na sprejemljivih temeljih. In to velja tako zanjo kot ZDA ali koga tretjega. V dialogu z njimi ne sme biti tabujev in sprenevedanja. Našo prihodnost v mednarodni skupnosti lahko gradimo le na doslednem spoštovanju prevzetih obveznosti, mednarodnega prava in demokratičnih načel.
Dr. Božo Cerar je veleposlanik v pokoju.
Povečalo se je število rusko obarvanih prireditev in ruskih spominskih obeležij na ozemlju Slovenije, na primer ruske kapelice na Vršiču in spomenika zmage v Murski Soboti. Ruska stran si jih želi še več in prihaja z novimi predlogi. Želi si tudi tesnejšega sodelovanja na vojaškem, obrambnem področju. Ob splošnem zbližanju dveh držav od Slovenije pričakuje še bolj »konstruktivno« ravnanje v odnosu do nje tudi na multilateralnem področju oziroma v okviru mednarodnih organizacij.Z utrjevanjem odnosov med narodi, državami načeloma seveda ni nič narobe. Človek bi si vsekakor želel pristnih, enakopravnih odnosov in vsestranskega sodelovanja z Rusijo tako bilateralno kot denimo v skupnem boju zoper terorizem, v prizadevanjih za preprečevanje širitve nuklearnega in drugega orožja za množično uničevanje ali pri reševanju razmer v Siriji, Afganistanu itd. Vendar do tovrstnih odnosov bi lahko prihajalo le v bistveno drugačnih okoliščinah.
V zvezi z utrjevanjem slovensko-ruskih vezi in večanjem ruskega vpliva v Sloveniji se tako zastavlja vrsta vprašanj. Še posebej ob ugotovitvi, da je v istem obdobju, ko nas je Rusija začela postavljati ob bok svojemu sodelovanju z Belorusijo, Slovenija zanemarila odnose z ZDA in pozabljala na svoje obveznosti v okviru severnoatlantskega zavezništva. Slovenija je podobno občasno pozabljala (pri tem ni bila edina) na pripadnost EU, uniji vrednot. Ne nazadnje je pozabljala tudi na strateško partnerstvo z Nemčijo in Francijo.
Država v svoji zunanji politiki v odnosu do tujine zasleduje svoje interese, kar je seveda povsem normalno in razumljivo. Zasledujejo jih Rusija, ZDA in seveda tudi manjše države. Med vprašanji, ki se zastavljajo v zvezi z našo zunanjo politiko v času zadnje vlade, je na prvem mestu, ali je Slovenija res v polni meri zasledovala prave oziroma svoje interese. Interese torej, ki bi ji prinašali največje koristi in ki bi krepili njen zunanjepolitični položaj. Interese, ki so ne nazadnje zajeti v strateških zunanjepolitičnih dokumenti, sprejetih v državnem zboru. Odgovor je, da je Slovenija prevečkrat zasledovala ruske interese na škodo svojih.
Ploskanje ruski agresorski vojski
Rusija v letih po vrnitvi Vladimirja Putina na predsedniški položaj pogosto krši osnovne norme mednarodnega obnašanja. Poudarjeno si prizadeva spremeniti odnose v svoji soseščini in mednarodni skupnosti na sploh. Ti naj bi bili drugačni od tistih, na katere prisega evroatlantska skupnost, torej članice EU in Nata. Ne skriva svojega odpora do demokracije in liberalnodemokratske ureditve. Po svetu podpira avtokrate. Prisega na moč svojega orožja (resda ne edina) in ustrahuje sosede ter skuša uveljavljati svoja vplivna območja na vzhodu evropske celine, Balkanu, v osrednji Aziji in še kje. Drugim državam krati pravico, da si same izberejo svojo prihodnost. Ima težave z vestfalskim sistemom, ki je uveljavil suverenost držav. Ni ji všeč svetovna ureditev, ki bi temeljila na pravilih.
Mednarodno pravo in spoštovanje mednarodnih sporazumov sta zanjo drugotnega pomena. Podobno človekove pravice. Trudi se razbiti EU in Nato, saj v njiju vidi ovire za svoje početje. Načini delovanja so različni – klasični in novodobni, hibridni, kibernetični. Posega po propagandnih prijemih, podkupovanju in goli sili. Njene službe so zelo spretne pri (zlo)rabi interneta in družabnih omrežij, prek katerih manipulirajo in širijo dezinformacije. Še zlasti ko gre za sejanje nezaupanja javnosti v demokratični sistem in evroatlantske integracije. V posameznih državah Rusija deluje prek tamkajšnjih političnih strank, posameznih politikov pa tudi prek akademskih in kulturnih krogov, novinarjev, nevladnih organizacij in poslovnega sveta. Primerov, dokazov takšnega delovanja je veliko. Vendar jih vsi, tudi v Sloveniji, ne vidijo oziroma nočejo videti ali jih podcenjujejo.
Rusija je s svojo vojsko leta 2014 posegla v Ukrajini in si priključila polotok Krim. Prvič v moderni evropski zgodovini in po sprejetju helsinške sklepne listine o varnosti in sodelovanju v Evropi se je zgodilo spreminjanje meja s silo. Le nekaj mesecev po agresiji in eklatantni kršitvi osnovnih načel mednarodnega prava in ukrajinske suverenosti so pripadniki njene armade paradirali po Prešernovem trgu v Ljubljani. Že takratna udeležba ruskih gardistov, pripadnikov agresorske vojske, na vsakoletni spominski slovesnosti pri ruski kapelici pod Vršičem bi morala biti sporna, kaj šele razkazovanje veščin v glavnem mestu Slovenije. Države, ki naj bi vodila politiko miru in nenasilja in ki zase med drugim trdi, da je bila v ospredju prizadevanj mednarodne skupnosti za uveljavitev amandmajev statuta mednarodnega kazenskega sodišča iz Kampale. Na njihovi podlagi je to sedaj pristojno tudi za primere zločina agresije. Rusija je svoj podpis pod statutom med tem umaknila.
Da ni šlo za osamljen primer ploskanja pripadnikom ruske agresorske vojske, dokazuje gostovanje zbora, orkestra in baleta Rdeče armade novembra 2017 v dvorani v Stožicah. Gostje v ruskih vojaških uniformah so med drugim izvedli tudi nekaj ruskih vojaških plesov. Velja spomniti, da je šlo za zbor, orkester, ki je le dan po ruski priključitvi Krima slavnostno muziciral na osrednjih trgih tamkajšnjih mest Simferopola in Sevastopola.
Grenak priokus je vsaj pri nekaterih pustila tudi udeležba pripadnikov naše vojske na tretjih svetovnih vojaških igrah leta 2017 v Sočiju, nedaleč stran od Gruzije. Ne gre pozabiti, da je ruska vojska že pred Krimom de facto okupirala Abhazijo in Južno Osetijo, dele Gruzije, da ne gre torej za osamljen pojav. Slovenija je bila tudi med državami, kjer so nekateri vladni predstavniki in župani najbolj glasno dvomili o sankcijah, ki so jih zoper Rusijo zaradi njenega početja v Ukrajini uvedle EU in ZDA. Bilo je očitno, da so si želeli nadaljevanje business as usual oziroma da se na ukrajinsko epizodo in s tem sankcije čim prej pozabi, kot si močno prizadeva Moskva.
Molk ob kratenju človekovih pravic
Le leto po napadu na Ukrajino je Rusija vojaško posredovala v Siriji v podporo samodržcu Asadu, ki je pod rušo ali v begunstvo spravil na sto tisoče svojih državljanov. Nekateri so se znašli tudi na naših tleh. Rusko letalstvo se je med drugim izkazalo v napadih na bolnišnice in druge civilne cilje na ozemlju Asadovih nasprotnikov. To so ugotovili tudi preiskovalci OZN. Takšno rusko početje je precej pripomoglo, da Rusija ni bila izvoljena v svet OZN za človekove pravice, ki mu letos predseduje naša država. Slovenija je bila ob omenjenem ruskem ravnanju bolj ali manj tiho. Tudi v času februarskega obiska ruskega zunanjega ministra Lavrova pri nas, ko so sirske sile z rusko pomočjo bombardirale vzhodno Guto. Oglasila pa se je kanclerka Merklova.
Podobno je Slovenija molčala ob ruskem kratenju človekovih pravic na Krimu, na primer krimskih Tatarov. Februarja 2017, ko se je v OZN skušalo izglasovati resolucijo varnostnega sveta OZN o ukrepih zoper Sirijo oziroma odgovorne za uporabo kemičnega orožja, pa se je Slovenija postavila odkrito na rusko stran. Predlog resolucije so vložile ZDA, Velika Britanija in Francija, se pravi naši strateški partnerji, ter sponzorirale vse države članice EU z izjemo Madžarske in Slovenije. Resolucija ni bila sprejeta, saj sta Rusija in Kitajska, dve stalni članici varnostnega sveta, glasovali proti. Ravnanje Slovenije in njen dvom o ugotovitvah strokovnjakov OZN in Organizacije za prepoved kemičnega orožja je res nekaj težko razumljivega. Kaže pa, kako je v praksi z našo doslednostjo glede podpore spoštovanju mednarodnih obveznosti oziroma mednarodnega prava in ne nazadnje meče čudno luč na naša strateška partnerstva. Čeprav je mednarodna diplomatska javnost osupnila, je šel dogodek mimo nas, ne da bi se kdo v Sloveniji zdrznil. Šele pred kratkim, ob slovenskem obotavljanju glede napada na ruskega disidenta v Veliki Britaniji z živčnim plinom, je bilo slišati nekaj dvomov o dajanju potuhe Putinovemu režimu in distanciranju od naših strateških partnerjev.
Omenjeni ruski veto še zdaleč ni bil edini, s katerim je skušala Rusija zaščititi svojega varovanca Asada in njegovo zločinsko početje. Novembra lani ji je uspelo preprečiti nadaljevanje dela neodvisne skupine varnostnega sveta, ki je imela nalogo ugotoviti krivce grozodejstev. Kljub takšnim blokadam pa so preiskovalni organi OZN nedvomno ugotovili, da je sirski režim moril s kemičnim orožjem (tudi otroke) še tudi potem, ko naj bi se mu uradno odpovedal.
O mednarodnem delovanju današnjega režima v Moskvi, kjer so si visoki predstavniki Slovenije v minulih letih podajali kljuke, veliko pove tudi ruska vložitev veta na resolucijo varnostnega sveta iz julija 2015. Z njo je organ svetovne organizacije poskušal obeležiti dvajseto obletnico pokola osem tisoč Bošnjakov v Srebrenici. Osnutek resolucije je dejanje v Srebrenici označil za genocid. Vendar Rusija zgodovinskega dejstva in stališč mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo (v obsodbi Radovana Karadžića in kasneje Ratka Mladića) oziroma tovrstne opredelitve največjega grozodejstva na evropskih tleh po drugi svetovni vojni ne sprejema. Slovensko vodstvo je to zlorabo ruskega veta formalno obžalovalo, kar je vlilo upanja, da bo v prihodnje vendarle zmoglo odločnejše kritike spornih mednarodnih potez Rusije. Kar pa se ni zgodilo.
Velja dodati, da je v Moskvi drag gost Omar al Bašir, predsednik Sudana. Mednarodno kazensko sodišče ga je obtožilo zločinov zoper človečnost, vojnih zločinov in genocida v Darfurju. Slovenija je med tistimi, ki si prizadevajo, da dejansko sede na zatožno klop.
Raje Ruse kot Američane
Rusiji je vodilna vloga EU kot branilke demokratičnih pridobitev v svetu že nekaj časa trn v peti. Med njene države članice skuša zabiti klin in jih, in s tem EU kot celoto, destabilizirati. Splošno je znano, da se Rusija s pomočjo svoje propagandne in širjenja dezinformacij in z računalniškimi vpadi vmešava v notranjo politiko držav članic EU in tudi ZDA, kot so pokazale tamkajšnje predsedniške volitve leta 2016. Ne nazadnje se, in to povsem odkrito, meša tudi v naše parlamentarne volitve. Dodati je treba, da tudi z denarjem podpira skrajne desne in leve skupine v Evropi, ki delujejo proti EU.
Rusija si na vse kriplje prizadeva preprečiti članstvo Črne gore in Makedonije ter ne nazadnje tudi Bosne in Hercegovine v evroatlantskih integracijah in pri krepitvi svojega vpliva na Zahodnem Balkanu ne izbira sredstev. Med drugim so oktobra leta 2016 ruske službe podprle prizadevanja za zrušitev črnogorske vlade.
Z raznimi dezinformacijami se skuša diskreditirati EU in transatlantsko skupnost ter ustvarjati nezadovoljstvo in nezaupanje v demokratični razvoj. O tovrstnem ruskem delovanju je bilo na zadnjem blejskem strateškem forumu, ki ga organizira slovenska vlada, bolj malo govora. Velja spomniti, da je ena od formalnih prioritet slovenske zunanje politike še vedno ravno vključevanje držav Zahodnega Balkana v EU in Nato. S tem v zvezi velja omeniti proces Brdo–Brioni, ki je stekel na našo pobudo. Tej lahko prištejemo še nekaj drugih.
V zadnjih letih oziroma v času omenjenega slovensko-ruskega zbliževanja sta bili opravljeni tudi dve anketi javnega mnenja. Postregli sta s po svoje osupljivimi rezultati – očitno osupljivimi kakor za koga.
Prvo sta leta 2013 opravila Meridian International Center in Gallup, in sicer o pogledu prebivalstva posameznih kontinentov in držav na ameriško vodstvo v svetu. Američani naj bi tako daleč največjo podporo uživali v Afriki, sledita Azija in Evropa in na koncu Latinska Amerika. Med prvih deset držav, kjer Američani uživajo najmanj podpore, se je na sedmo mesto uvrstila Slovenija. Znašla se je v družbi samih muslimanskih držav, kjer bi se razlogi za ameriško nepopularnost najbrž lahko res hitro našli. Čeprav v izvedbo ankete najbrž ne gre dvomiti, pa je vendarle težko razumeti, da imajo Iranci, Rusi in Srbi (vsi s precej burno nedavno zgodovino odnosov z ZDA) rajši Američane kot Slovenci. Slovenija je vendarle zavezniška država in z ZDA naj bi delila vrsto vrednot. V ZDA se skuša dokazati marsikateri naš podjetnik, znanstvenik ali umetnik. Število naših študentov in turistov od New Yorka do San Francisca se povečuje. Tam je tudi veliko naših izseljencev.
Drugo anketo, katere rezultate je Bloomberg objavil neposredno pred tradicionalno varnostno konferenco v Münchnu februarja 2017, je med oktobrom in decembrom 2016 v 66 državah opravil WIN Gallup International. V največ državah se je večina vprašanih na vprašanje, koga si želijo, da jim v primeru napada priskoči na pomoč, odločila za Američane. V štirih članicah Nata – Bolgariji, Grčiji, Turčiji in Sloveniji – pa je bila večinska izbira Rusija. V primeru Slovenije je bil rezultat resda zelo tesen, vendar že drugič v zadnjih letih se je pokazalo, da Slovenci ne marajo ZDA. Prednost dajejo Rusiji. Zastavlja se vprašanje, kako dobro jo poznajo. Nekaj njenega delovanja na mednarodnem področju je opisanih v zgornjih vrsticah. Priznati ji je treba, da je v zadnjih letih v svetu vse uspešnejša pri uporabi svoje ostre moči, kot jo imenujejo poznavalci. Izkorišča odprtost demokratičnih družb. Bistvo njenega nastopanja je zlonamerna manipulacija. Demokratične države in evroatlantske integracije skuša, kot rečeno, prikazati v kar se da slabi luči, sebe pa seveda ravno obratno.Rusija je vse prej kot odprta in svobodna družba. Sistematično zatira politični pluralizem. Ne more se ponašati s parlamentarno demokracijo, neodvisnim sodstvom oziroma vladavino prava, transparentnostjo in svobodnimi mediji. Kritiki režima kaj lahko končajo v zaporu ali celo pod rušo. Neenakost v ruski družbi je ena večjih na svetu. Med glavnimi gospodarstvi je glede tega celo na prvem mestu. Glede pričakovane življenjske dobe prebivalcev pa jo najdemo globoko v spodnji polovici držav. Uvršča se med najbolj korupcijske države na svetu. V njej se sistemsko manipulira z nedovoljenimi poživili v športu. Njena gospodarska moč in učinkovitost sta precej manjši od EU in ZDA. Glavna izvozna artikla sta nafta in orožje. Vendar vse to so stvari, ki jih je treba prepustiti njenim državljanom.
Nam pa ne more in ne sme biti vseeno, ko se posega v naš način življenja, ko so ogrožene naše vrednote in naši interesi, ko se spodkopava mednarodni mir in stabilnost. Slovenska politična elita, razen redkih izjem, se ob navedenih rezultatih anket ni zamislila in ni zganila. Nasprotno, lahko bi dejali, da so nekateri med njimi s svojim nekritičnim dojemanjem Putinove Rusije in zagovarjanjem parcialnih interesov k omenjenemu razpoloženju naše javnosti tudi sami pripomogli. Dejstvo je, da je v glavah posameznih naših politikov najti še precej očitno prikladne neuvrščene miselnosti. Od tod tudi prepričanje, da lahko Slovenija celo posreduje v sporih med Brusljem in Washingtonom na eni in Moskvo na drugi strani. V nekaterih zahodnih krogih naj bi tako zaradi naše pomanjkljive zavezniške drže bilo moč zaznati zaskrbljenost (in s tem nezaupanje), da Slovenija postaja šibek člen Nata, Zahoda oziroma demokratične skupnosti. Resnici na ljubo je treba navesti, da je bila Slovenija med prvimi članicami Nata, ki so prispevale vojake v odvračalne, obrambne sile Nata ob Baltiku. To pa splošnega vtisa ni popravilo. Mednarodna skupnost zaznava, da sicer ne skoparimo z lepo donečimi besedami, da pa imamo pogosto težave z njihovim udejanjenjem. Selektiven odnos do spoštovanja mednarodnih obveznosti in mednarodnega prava ne krepi naše kredibilnosti.
Trgovanje brez političnega uklanjanja
Slovenska diplomacija je od leta 1991 dosegla vrsto uspehov, na katere smo lahko ponosni. Slovensko-ruskega zbližanja v omenjenem času in na omenjen način ne gre prištevati mednje. Slovenska nenačelnost v odnosu do Putinove Rusije je kratkovidna in tudi nevarna. Pragmatičnost se običajno brani predvsem z gospodarskimi interesi in občasno z naravnim slovanskim povezovanjem in iskanjem naše zunanje politične niše ter dokazovanjem, da (neuvrščeni) vodimo od EU in Nata nekakšno neodvisno politiko. Ruski trg res ni nepomemben, vendar je naša gospodarska prihodnost veliko bolj odvisna od uspehov na drugih trgih. Z Rusijo uspešno trguje tudi vrsta primerljivih držav, vendar brez političnega uklanjanja.
Slovensko-rusko zbližanje ni bilo deležno dolžnega strateškega premisleka. Ni upoštevalo dolgoročnih interesov, koristi slovenske družbe kot celote. Ni v skladu z obstoječimi prioritetami naše zunanje politike, našo deklarirano politiko aktivnega multilateralizma in odločitvami našega parlamenta. Deklaracijo o zunanji politiki Republike Slovenije, ki jo je državni zbor sprejel julija 2015, je treba brati bolj pazljivo in večkrat.
V zbližanju z Rusijo gre za odmik od vrednot, ki so opredeljevale nastanek naše države in njena mladostniška leta in na katerih bi morala počivati tudi polnoletna Slovenija. Tako pa se nagibamo k združbam, ki jih naj bi pred četrt stoletja za vedno zapustili. Nova vlada lahko ta odklon odpravi. Prijateljstvo z ruskim narodom je eno, dobrikanje trenutnemu režimu v Moskvi in dopuščati, da z nami manipulira, pa drugo. Z Rusijo lahko gradimo tesne in vsestranske odnose le na sprejemljivih temeljih. In to velja tako zanjo kot ZDA ali koga tretjega. V dialogu z njimi ne sme biti tabujev in sprenevedanja. Našo prihodnost v mednarodni skupnosti lahko gradimo le na doslednem spoštovanju prevzetih obveznosti, mednarodnega prava in demokratičnih načel.
Dr. Božo Cerar je veleposlanik v pokoju.
