Strast pod preprogo

Rdeča preproga tokrat ni bila rdeča. Bila je barve šampanjca. Še bolje, sem pomislila in na mizo položila plutovinasti zamašek, ki je iz steklenice prosecca skočil, kot je napočil trenutek, ko se vse strasti osvobodijo ujetništva tradicije, dogme in rutine. »Pridelan po tradicionalni metodi« je pisalo na zadnji strani steklenega zapora, v katerem so mehurčki, okusi in barve odležali svoj čas … ter planili v moj kozarec, ob tem pa iz hrepenenja po svobodi ustvarjali peno.

Minila je ena ura po polnoči, predstava pa se je pravkar začenjala. Na preprogo barve šampanjca so stopale zvezde Hollywooda na poti k Dolby Teatru, jaz pa sem začela spremljati določen pojav, ki me je spomnil na nemškega filozofa Georga Wilhelma Friedricha Hegla in njegovo trditev, da se »na svetu nikoli nič velikega ni doseglo brez strasti«. Kaj neki je zanj pomenila ta beseda, ki se v mojem kozarcu peni kot izziv, in kaj ta beseda pomeni danes?

Igralke, pevke in preostale slavne ženske so se druga za drugo bojevale s svojimi oblekami, predvsem z dolgimi vlečkami, ki so jih vlekle za seboj, in čeprav je za katero od njih kdo prihitel na pomoč in na tleh preložil blago, da se le-to ne bi spremenilo v past, je bila hoja po šampanjski preprogi kot športna dejavnost, poimenovana, »kako naj se ne zapletem v lastno izbiro«.

Tu in tam se je izpod plasti blaga, ki so ga skrojili najslavnejši modni oblikovalci sveta, pojavila gola noga kot dokaz, da je oseba še vedno prisotna, tu in tam se je telo v louisu vuittonu, dior haute couture ali moschinu in bulgariju nagnilo na eno stran, da bi ugodilo lačnim kameram in za seboj pustilo posnetek nedosežene popolnosti. In vse to je bila predstava umetnosti, kulture in, če že hočemo, celo civilizacije, katere cilj je ne v ustvarjalcu ne v umetniku pa tudi ne v viru duhovnosti, okoli katere se gradi, temveč v tistem, ki vse to konzumira.

Strast je bila pod preprogo barve šampanjca kot plutovinasti zamašek, ki komaj čaka na trenutek, da se reši iz steklenice tradicionalno fermentirane penine. In dlje ko je trajala prireditev, hitreje so izginjali mehurčki, izčrpani spričo silovite želje po tem, da bi nekomu ugajali. Strast pod preprogo je postajala metafora sodobnega življenja. Spomnila sem se Vincenta van Gogha in njegovega stavka: »V meni gori velik ogenj, a se nihče ne ustavi, da bi se ob njem ogrel, mimoidoči vidijo samo kanček dima.«

Hollywood in podelitev oskarjev sta postala bolj podobna dimu kot razplamtelemu ognju, a sta kljub vsemu okno, skozi katero se dobro vidi psihično stanje velikega in vse večjega dela človeštva, tako zelo željnega velikih življenjskih in ustvarjalnih podvigov, tako zelo preplašenega spričo neusmiljenega ponavljanja zgodovine, tako plemenitega v srečanju z nedolžno naravo in tako dinamičnega, ko se H spremeni v B in iz Bollywooda v Dolby Teater prispe ognjeni ritem pesmi Naatu Naatu. Ta ritem nas vsaj v teh dveh minutah in pol spomni, da je treba strast negovati zaradi lastne ljubezni do življenja, resnice in znanja, ne pa zato, da bi ugodili povsem ravnodušnim kameram in okusom potrošnikov, kritikov, novinarjev, vplivnežev in prebivalcev kibernetskega prostora.

Pred nekaj dnevi, ko sem bila prisiljena nekaj poslati na neelektronski način, sem stala v vrsti v poštni poslovalnici in prebirala naslove knjig, ki so se na prodajnih policah gnetle s preostalo ponudbo – mobilnimi telefoni in polnilci, zbirkami znamk in priložnostnimi čestitkami. Med njimi je bilo največ biblij za otroke, kuharskih knjig za vegane, avtobiografij nogometašev in navodil, kako najti ljubezen do boga.

V tej živopisnosti sodobne multikulturalnosti se je znašla tudi knjižica Nobelove nagrajenke Annie Ernaux Samo strast (Passion Simple), ki se začne s pisateljičinim nepričakovanim srečanjem s filmom za odrasle, predvajanim na televiziji. Filmom, v katerem se združevanje ženskega in moškega spolnega organa prikazuje dolgo in z vseh mogočih kotov, kar izziva vznemirjenje, ki se je nakopičilo v stoletjih prepovedi tako eksplicitne predstavitve spolnosti. Ko sem prebrala prvo stran knjige, sem se spraševala, kako se je ta ženska sploh znašla v družbi plastičnih razpel z Jezusom na križu in angelčkov z rožnatimi lički iz gipsa, vendar je nato vso mojo pozornost pritegnil odlomek, v katerem Annie Ernaux ugotavlja, »da bi moralo pisanje težiti prav k temu, torej takšnemu spoznanju, ki ga izzove prizor spolnega odnosa – tej tesnobi in osuplosti ter prelaganju sprejetja sleherne moralne sodbe«.

In čeprav na naslednjih šestdesetih straneh opisuje svojo strast do A., moškega, čigar identitete ne more razkriti, glede na to, da je tujec in sploh ne ve, da je ona njuno izkušnjo prelila v književnost, od časa do časa svoj odnos z njim primerja s pisanjem, na samem koncu pa bralca pusti z globoko vtisnjenim spoznanjem, da je strastnost v resnici stanje, nujno za sleherno obliko izražanja čustev pa tudi doživljanja stvarnosti do stopnje popolne natančnosti in objektivne popolnosti.

Ker me je podelitev oskarjev držala budno skoraj vso noč, sem pomislila, da je problem s temi oblekami – med katerimi je bilo malo smiselnih in osmišljenih izjem – prav to, kar sporoča Annie Ernaux: omejevanje svobode, da se strasti ne potiska pod preprogo barve šampanjca. Seveda ni problem v oblekah, ampak v nameri estetskega šoka, ki ustvarjalnost oseb, ki jih nosijo, iz neodvisne genialnosti spreminja v industrijsko ponudbo. V minljivo spogledovanje z občinstvom, namesto v ljubezen do skupnega spoznanja velikanskih, pogosto grozljivo težkih sporočil filmov, za katere je šlo ob tej priložnosti. Čeprav je preproga dobila barvo šampanjca, je pri vsem tem manjkalo osnovno bistvo tega oskarja med pijačami – osvoboditev vseh njegovih odtenkov okusa, ostrina njegovih razigranih mehurčkov in globina strasti, ki jo prebudi z ohlajenim dotikom vseh do vrhunca prebujenih čutil.

Ne glede na to, da sem, ko sem prebirala Passion Simple, imela celo vrsto feminističnih pripomb na račun Annie Ernaux in njenega predajanja moškemu, ki prihaja k njej, kadar se mu zahoče, njenega čakanja na drobtinice njegovega časa in izpolnjevanje vsakega kotička svoje biti z ostanki njegovega vonja, dotika – celo kozarec, iz katerega je pil, je pustila neopran, da bi imela občutek, da so njegove ustnice tukaj tudi takrat, kadar ga ni – in vsega ostalega, kar ji podarja kot podložnici strasti, mi je ta knjižica kljub vsemu veliko pomenila. Spomnila me je na pomembnost tega stanja, ki je predvsem drugo ime za pogum, ta pa je nadvse pomemben za ustvarjalno oblikovanje življenja brez ovir, osvobojenega vseh (modnih, moralnih in zapovedanih) standardov in pričakovanj, s tem pa tudi pripravljenega na ustvarjanje novega sveta. Morda celo novega vesolja.

»Strast ni kdove kako povezana z evforijo in je močno povezana s potrpljenjem. Ne gre za to, ali se nekdo dobro počuti. Gre za vztrajnost. Tako kot potrpljenje ima tudi strast isti latinski koren: pati. To ne pomeni težiti k izobilju. To pomeni trpeti.« S temi besedami opisuje strast ameriški pisatelj Mark Z. Danielewski.

Da. Strast je trpljenje, v katerem se poistovetijo vsi prebivalci univerzuma velike ljubezni do ustvarjanja in ustvarjalnosti. Trpljenje je zahteva, da se nikoli v ničemer ne pozabi na individualnost. Vse, kar se dogaja na tem svetu, je vedno osebno, pa naj bo to svetovna vojna, v kateri postane nesmiselno vse, razen tistega najbolj osebnega, ki se imenuje preživetje ali umiranje, dirigiranje Mahlerjeve simfonije št. 5., ki je sama po sebi glasbeno poudarjanje velike strasti, polne trpljenja, ali pa reševanje slončkov, ki so ostali brez matere in zdaj svoje trpljenje delijo z ljudmi, ki jih imajo radi kot lastne otroke.

Ne, strasti se ne sme pustiti pod preprogo barve šampanjca, ki se še vedno imenuje rdeča. Ne sme se je odrivati z nogami, kot da – kakor vlečke razkošnih oblek – pomeni oviro na poti k nagradi, in ni dobro, ko se spremeni v plitko zadovoljstvo nad lastnim uspehom. Celo ko postane vse to prisrčno do solza, ki so ovlažile vsa lica tega sveta, ko je Ke Huy Quan jecljal: »Mama, dobil sem oskarja«, nato pa spomnil, da se je njegova pot začela v begunskem čolnu, ki ga je pri sedmih letih odpeljal iz Vietnama v Hongkong – celo takrat je pomembno, da strast ne ostane pod preprogo ustaljenih pravil obnašanja, še zlasti pa ne pod pritiskom industrije. Osvobodimo jo, slavimo jo, začutimo jo kot stanje, v katerem zmoremo vse. In verjemimo ji, da s seboj vedno prinaša ljubezen.