Tisto, kar je hujše od upora, so razlogi za upor

Nekaj misli pred dnevom upora proti okupatorju.
Fotografija: Demokracijo so uživali že antični grški sužnjeposestniki. Khm. Seveda je veljala demokracija le za ljudstvo, sužnji pa niso sodili vanj. Kaj pa priležnice in soproge gospodarjev? FOTO: Jure Eržen
Odpri galerijo
Demokracijo so uživali že antični grški sužnjeposestniki. Khm. Seveda je veljala demokracija le za ljudstvo, sužnji pa niso sodili vanj. Kaj pa priležnice in soproge gospodarjev? FOTO: Jure Eržen

Pred meseci nas je Televizija Slovenija seznanila s pomembnim dogodkom v Rovtah v občini Logatec. Organizirala ga je Nova slovenska zaveza. Ta zapis je narejen po premisleku in zato seveda malce pozno. Zgodili pa sta se spominska maša za spravo in slovesnost ob 75. obletnici ustanovitve vaških straž. Iz teh se je pozneje izluščilo domobranstvo. Torej Slovensko domobranstvo, Slowenische Landwehr, tudi Slovenska vojska.

Neposredno nadrejen 'Slovenski vojski' je bil nemški general, ein deutscher SS-Obergruppenführer, General der Waffen-SS und Polizei Erwin Rösener. To je bila za okupatorja nujna dopolnitev, kajti »najzvestejši izvrševalec židovskih ukazov sta (bila) komunizem in liberalna demokracija«. Rösener: »Slovensko domobranstvo ... mora izvajati čisto policijske naloge. Slovensko domobranstvo smo ustanovili na osnovi odredbe vrhovnega komisarja ... Te enote so plačane iz sredstev vrhovnega komisarja ... Vrhovni šef tega Slovenskega domobranstva je vsakokratni višji vodja SS in policije.« Kaj so bile v tedanjih razmerah 'čisto policijske naloge', je najbrž jasno. Med drugim je prav ta general še leta 1945 zapovedal (tokrat sicer Nemcem) obesiti sto Slovencev na obcestne jablane pri Frankolovem.

Slavnostni govornik ob obletnici je bil nekdanji predsednik državnega zbora in predsednik Zbora za republiko France Cukjati. Poudaril je, da je »še vedno preveč tistih, ki sprejemajo laži komunistov, da so bili osvoboditelji in da ni bilo niti povojnih pobojev niti revolucionarnega nasilja«. Le majhna zanimivost je, da danes tega stavka na spletu ne najdem več. Je pa dosti podobnih.

Naj takoj povem, da nikakor ne zagovarjam zunajsodnih pobojev, morije, ki je sledila zmagi! Pa naj je bila namenjena maščevanju ali zaščiti mlade države.



Vendar naj povem tukaj prvič – ko bi Cerkev in še kdo stopili skupaj z OF in Krščanskimi socialisti (saj so bili izrecno vabljeni!), bi bila tista stran morda dovolj močna, da bi preusmerila povojni razvoj, preprečila totalitarizem. Pa niso stopili.

Če izvzamemo neposredno prizadete in njihove svojce, je bilo to prekleto povojno dogajanje najbolj v škodo državi, Sloveniji in Jugoslaviji. Pa seveda tudi samim izvajalcem, ki so verjetno že dolgo tega dojeli, kaj so storili. Edini, ki krivde niso dojeli, so zastopniki posrednih povzročiteljev, tistih, ki so zakuhali bratomorno vojno – v imenu Kristusa.

Kdo naj bi se spravil?

Spet smo pri spravi. Spravita se seveda lahko le dva in le, če je to v obojestranskem interesu. Vemo, kdo sta dva v našem primeru. Ena stran so tisti ali nasledniki tistih, ki so se dvignili v upor proti okupatorju, zlasti tistemu, ki je želel narediti 'to deželo spet nemško'. To so bivši partizani in njihovi sedanji somišljeniki. Njihovo vodilo je bila tudi socialna revolucija. Ti se bodo res težko spravili z izdajalci domovine, pa čeprav so se tem zgodile tudi krivice. Ja, sem že bral tudi takšne zapise in jih razumem.

Druga stran so tisti, ki so v fašistih in nacistih videli manjše zlo, manjšo nevarnost za slovenstvo kot v komunistih. Danes so povojni emigranti v Argentini nedvomno najpristnejši predstavniki te 'druge strani', ki naj bi se spravljala z 'nami'. Svoje pogoje za spravo so objavili v Taboru (El fortin), glasilu Združenih slovenskih protikomunistov. Povzemajo: oblikujmo državo v skladu z geslom »Bog, narod, domovina«. Če to ne bi bilo pristno stališče one strani, bi se na domačih tleh kdo od njih oglasil in nasprotoval – pa se to menda ni zgodilo.

Če partizanom ni do sprave z domobranci, pa domobrancem ni do priznanja, da je bilo izdajstvo izdajstvo. Berem celo: »Mantra, da je med drugo svetovno vojno šlo v Sloveniji za spopad med 'osvoboditelji' in 'izdajalci' ...« Izdajo priznajo taki zapisi le v narekovajih, osvoboditelje seveda tudi. Greh vidijo v tem, da je bila »OF samo politično orodje za izvedbo revolucije«. Še manj jim je do tega, da bi priznali upravičenost revolucije.

Seveda, povojni zunajsodni poboji so grd madež na slovesu partizanov. A to so priznali in obžalovali menda že prav vsi, ki so v kakršni koli dejanski ali duhovni, moralni povezavi s storilci. Tako posamezniki, društva, državne ustanove. Ugotovitev »... laži komunistov, da ni bilo niti povojnih pobojev niti revolucionarnega nasilja«, je preprosta izmišljotina. In obenem, da ni bila določena mera revolucionarnega nasilja tedanji družbi in slovenskemu narodu nujno potrebna, je daleč od resnice. Le danes lahko gledamo na življenje prednikov zelo lahkotno, morda celo romantično.

Domnevam, da je določeno število katoliških duhovnikov razumelo stiske naroda, ki je šel tudi v revolucijo. Manjše število jih srečamo celo v partizanskih vrstah. Domnevam, da so bili predvsem to tisti, ki so po vojni organizirali Cirilmetodijsko društvo (CMD), ki naj bi sodelovalo z novo oblastjo. Drugi strani je bilo to sodelovanje nekaj nepredstavljivega, oblast naj bi s tem društvom imela le celo kopico zlih namenov. »Ustanovitelji CMD so bili samo na videz duhovniki, člani OF, dejansko je za tem stala Udba in celo pošiljala vabila za sestanke.« Brezprizivna ugotovitev. »Pridobivali so tako imenovano napredno duhovščino.« Očitno je bila naprednost duhovnikov za Cerkev lahko le 'tako imenovana'. Cirilmetodijsko društvo duhovnikov, »katerega ustanovitev in delovanje sta bila vodena in nadzorovana s strani oblasti«, je bila tedanjemu škofu »posebna bolečina«. Skratka, cerkev nikakor ni smela, ni mogla sodelovati z oblastjo in krivda naj bi bila a priori na strani slednje. Skupaj s CMD je bil preklet tudi naslovni škof Vekoslav Grmič, ki je na razmere gledal bolj prijazno; slovenska Cerkev si je zato oba umaknila s poti. In tako je Katoliška cerkev po lastni izbiri še naprej ostala »za komunistično oblast sovražnik številka ena«.

Pogled nekoliko bolj nazaj

Kako smo sploh zašli v današnjo šlamastiko? Kaj se je dejansko dogajalo pri nas? Ne bom govoril o naši fevdalni preteklosti, o kateri bi se morda vsi bolj ali manj strinjali (ali pa tudi ne?). Življenje nepremožnih (podrejenih) in odnose med razredi v tistem času si zlahka predstavljamo. Nadaljnja štorija je pa tekla takole.

Cerkev je bila seveda na strani premožnih. Škof Anton Mahnič pa je prav na začetku dvajsetega stoletja rogovilil z geslom, »kdor ni z nami, je proti nam«, kot politično inovacijo (vsaj za naše kraje) in tako mu je uspelo temeljiteje skregati »liberalce« s »klerikalci«. Podeželje je bilo v marsikaterem (materialnem in duhovnem) pogledu močno odvisno od slednjih in je bilo – hočeš nočeš – zelo »z njimi«. Ja, v svoji preproščini tudi duhovno. V kulturnem boju ob koncu 19. stoletja je RKC skušala prevzeti večji vpliv še v kulturnem in političnem življenju, rekoč: »Pravi slovenski umetnik je le tisti, ki Slovencem upodablja krščansko čeznaravno lepoto.«

Odnosi so se temeljiteje zaostrili, ko so prišli na plan še razredno zavednejši socialisti in komunisti, zlasti med obema vojnama. Seveda so prej omenjeno geslo prevzeli tudi v drugih krogih, a škofu, namreč Mahniču, ostane prvenstvo. Pa čeprav je pozneje naš kardinal v nekem nagovoru trdil, da »so komunisti v Sloveniji zasejali sovraštvo, s tem pa porušili temelje narodne enotnosti«.

Ko se je v štiridesetih letih pojavil zunanji sovražnik, je bilo na dlani, da je treba urediti troje:

osvoboditi Slovenijo sovražnika, ki jo je hotel »narediti spet nemško!«,

izpeljati družbeno revolucijo, ki bo uredila gospodarska razmerja, naredila družbo pravičnejšo,

izbojevati revolucionarjem oblast, ki bo omogočila utrditev izbojevanih pravic.

Komunisti so se bili pripravljeni podati v to avanturo, bili pa so tudi edini zmožni izpeljati jo v vseh treh segmentih. Uspelo jim je tudi pridobiti za sodelovanje nekaj drugih naprednih, narodnostno in družbeno zavednih skupin – ne pa Katoliške cerkve. Tej se je zdel nacizem bolj sprejemljiv, manj nevaren kot pravična družba, ki ne bi priznavala podedovanih ali prigrabljenih privilegijev.

In tako se je naša družba dokončno razdelila na dve strani. Ena je ustanovila Osvobodilno fronto, druga je povsem neprikrito paktirala z okupatorjem. OF je izpeljala vojno proti okupatorju in zanetila revolucijo. O (nedvomni) revoluciji pozneje še kaj, o boju z okupatorjem pa ni vredno izgubljati besed. Zasluge za srečni izid druge vojne so partizanski vojski in njenim organizatorjem priznali vsi sobojujoči. Trditev, da je bila NOB le boj za oblast, je preprosto sprenevedanje ljudi v moralni stiski.

Kdo je torej res sprožil bratomorno vojno? Komunisti, levica, ki se je dvignila v obrambo naroda? Ali morda vendar desnica in RKC, ki se jima je zdela levica nevarnejša od nacistov? Seveda naj bi bila »OF samo politično orodje za izvedbo revolucije«. Ali pa NOB sploh ni bila borba proti agresorju, temveč so »komunisti okupatorja le izrabili v boju za oblast«. Kakšno sprenevedanje!

Seveda, revolucija. In tudi (!) boj za oblast. Kako naj bi sicer sploh upravičili revolucijo? Kako naj bi zagotovili ohranitev družbenih sprememb, ki jih je vodstvo revolucije obljubilo sodržavljanom? Kako naj bi opravičili takšne žrtve? Bilo bi povsem neresno, neodgovorno umakniti se. Se katera revolucija ni borila za oblast? In se mar druga stran ni borila za oblast? Za lastno in predvsem oblast svojega mentorja pokrovitelja führerja? Naj najdejo še tako bizarne obtožbe, dejstvo je, da sta prav tedanja Katoliška cerkev in desnica zvabili del naroda v bratomorno vojno in jo vsilili drugemu delu. Presodili so, da za slovenski narod ni hudega, če 'naredijo to deželo nemško', in so mimogrede še prisegli zvestobo Hitlerju. Pregrešno pa naj bi bilo geslo »smrt fašizmu, svoboda narodu«. Pregrešno naj bi bilo »v socialistični revoluciji zrušiti stari družbeni red«.

Smo res imeli tudi revolucijo?

Tudi glede tega se ne sprenevedajmo. Smo jo imeli? Seveda smo. Sredi bele Ljubljane še danes stoji veličasten Spomenik revolucije. Ob vznožju ima kvader iz granita (ali podobnega gradiva) z nedvoumnim napisom:

V ustavo smo zapisali, da so delavci, kmetje in delovna inteligenca ter vsi napredni ljudje Slovenije združeni v vseljudsko organizacijo Osvobodilne fronte s Komunistično partijo na čelu. S svojim bojem v narodnoosvobodilni vojni in socialistični revoluciji so zrušili stari družbeni red, ki je temeljil na izkoriščanju, političnem zatiranju in nacionalni neenakopravnosti, etc., etc.

Je v tem napisu kaj zlaganega? Kaj niso pomembni deli vseh zgoraj naštetih krogov sodelovali v OF? (Kaj niso bili v partizanskih vrstah celo res številni 'mehkužni' umetniki? In povrhu še nekaj duhovnikov?)

Revolucija je nujno grda stvar. Je nelegalna, protizakonita in povrhu navadno krvava. In nespodobna, na trenutke zločinska. Izkazalo se je tudi, da žre lastne otroke. Tako so revolucijo pri nas v zadnjih desetletjih uspešno demonizirali, diabolizirali. Propagandni pritisk je bil pasje hud. Ni čudno, da so se revoluciji začeli odpovedovati celo udeleženci, stari partizani. Da so jo tu in tam zanikali. Najbrž z lepo mero slabe vesti.

Pa so revolucije res že vnaprej preklete? Poglejmo nekaj primerov. Oktobrsko revolucijo iz previdnosti (in oportunizma) zaobidemo.

Kaj pa ameriška? Njen rezultat je bila med drugim pregrešna ameriška deklaracija o neodvisnosti (leta 1776). V tej je določeno tudi, da imajo ljudje pravico do svobode in pravico do udeleževanja v državnih zadevah, kar pomeni, da imajo ljudje tudi pravico zamenjati ali ukiniti obliko vlade, ki ne zagotavlja takih pravic.

Pa francoska – koliko krvi in drugega gorja v njenem imenu! Smrti v ognju, celo v vodi, pa pod giljotino. Ob tem berem: »Trdno sem prepričan, da ima marsejeza velike zasluge pri zmagi v revoluciji.« In ta Marsejeza, pesem davnih pregrešnih revolucionarjev, morilcev in sploh zločincev, je še danes državna himna neke močne (!) države. Mi pa potuhnjeno, podlo, strahopetno skrivamo svojo rdečo petokrako. Vsa čast Pesnici, ki se je temu uprla.

In končno sem iz ust (našega) ustavnega sodnika slišal omeniti slovensko revolucijo. Omenil jo je v isti sapi z ameriško in brez trohice obtoževanja. Mislim, da vemo, kaj naj bi bila 'slovenska revolucija'. Se mu je mar le zareklo? Ali pa bomo pod tem imenom tudi osamosvojitev izobčili?

Torej je pregrešna le posebej revolucionarna NOB jugoslovanskih narodov? Že Frederick Douglass, davni ameriški reformist, borec za odpravo suženjstva, pisec in politik, je povedal: »Tisto, kar je hujše od upora, so razlogi za upor.« In kaj je revolucija drugega kot strukturiran upor? Kaj so bili pri nas razlogi za upor, je jasno.

Danes naj bi družbene nesporazume reševali parlamentarno. Pa lahko računamo s tem? Ko pa vendar lastniki finančnih sredstev in politične moči tako zlahka pretentajo demokracijo. Mar bodo tokrat prijazni?

Kako je z demokracijo? In s pluralizmom?

Ena od podlag za samopašnost komunistov v NOB naj bi bila Dolomitska izjava. V pojasnilo si berem: »To je dokument, ki so ga na pritisk Komunistične partije Slovenije o enotnosti Osvobodilne fronte 28. februarja 1943 podpisale KPS, Sokolstvo in krščansko-socialistična skupina ... izjava je tudi formalno priznala vodilno vlogo KP Slovenije v NOB. Drugi dve skupini sta se s podpisom izjave odrekli svoji posebni organiziranosti v prid popolne enotnosti.« Wikipedija še pove, da »sta se drugi dve skupini odrekli ... nameri, da bi kadar koli poskušali ustanoviti svoje stranke«. No, tega »kadar koli« pa v izvornem besedilu Izjave preprosto ne najdemo. Se je slučajno prikradlo? Menim, da sta za tisti čas z Dolomitsko izjavo obe strani naredili najboljše, kar sta mogli. Seveda »na pritisk Komunistične partije«, če verjamemo v cagavost vseh drugih, ki so se sicer vendar upali upreti – okupatorju, seveda ... Ob revolucijah in osvobodilnih vojnah demokracija in pluralizem preprosto nista najbolj tvorni prvini. Kakšne so izkušnje s pluralizmom drugod v podobnih razmerah?

Spominjam se dekolonizacije Afrike. Dve odporniški organizaciji v Rodeziji. Sovražni. Troje odporniških gibanj v Angoli. Dekolonizacijo Angole so zavlekla za kakšno desetletje ali dlje. Vemo, koliko žrtev je to zahtevalo?

Brez poseganja v davnino pa smo priča menda najbolj pluralistični revoluciji, kar jih izkazuje svetovna zgodovina, sirski revoluciji. Kako »uspešna« je bila in je, občutimo celo v Evropi, ko trkajo na naša vrata begunci; kaj se dogaja tam na Bližnjem vzhodu, menda tudi vemo ali vsaj slutimo. »Sirska revolucija proti brutalnemu režimu ... je bila poražena v trenutku, ko se je upor spremenil v sektaško vojno ... Zgodovinski spomin se je brisal sproti, v 'realnem' času. Medtem ko so umirali stotisoči in bežali milijoni.« »Po štirih letih v Siriji ni videti konca vojne, temveč samo poražence, mrtve in begunce« (Videmšek, Delo). Danes je to sedem izgubljenih let (za nekaj milijonov ljudi), 400.000 izgubljenih življenj. Zaradi pluralizma.

Zato trdim, da je bila Dolomitska izjava tvorno dejanje, ki je morda preprečilo katastrofo.

In kaj je sploh demokracija? Od koga naj bi se je učili?

Eden osnovnejših očitkov Jugoslaviji, komunističnim režimom in podobnim administrativnim-političnim tvorbam je bilo pomanjkanje demokracije, demokratičnosti. Seveda, demokracija je ena od osnov državljanom prijazne države, vsaj demokracija v tistem prvotnem pomenu besede, 'ljudovlada', vladavina ljudstva. A pomen se v podrobnostih spreminja. Vsekakor semkaj danes vklapljamo tako socialno državo kot pluralizem.

Pluralizem je osnova demokraciji. Jugoslaviji očitajo, da ni bila demokratična. Kaj je sploh demokracija, od koga naj bi se je učili? To je seveda že pradavna pridobitev človeštva, vsaj evropske kulture. Tukaj so jo 'izumili' že v antiki. Demokracijo so uživali že antični grški sužnjeposestniki. Khm. Seveda je veljala demokracija le za ljudstvo, sužnji pa niso sodili vanj. Kaj pa priležnice in soproge gospodarjev? Le manj pomembna šibkost demokracije v tej točki – najbrž še niso imele volilne pravice. Kot tudi naše prababice še ne.

Splošno priznani vzor demokracije je bila že od nekdaj tudi Velika Britanija, Združeno kraljestvo, ki je od nekdaj in tudi po drugi vojni izkoriščevalsko in po svoje uničevalsko upravljalo kolonije po vsem svetu. Ne pozabimo, Britanski imperij se je raztezal prek četrtine površine kopnega. Združeno kraljestvo, dominantna industrijska in pomorska sila 19. stoletja, je ob znatnem prispevku k napredku svetovne književnosti in znanosti igralo vodilno vlogo pri razvoju zahodnjaških pojmov lastnine, svobode, kapitalizma in parlamentarne demokracije ... O čisto drugi plati britanske civilizacije, tudi demokracije, se lahko bogato poučimo v Nehrujevi knjigi Odkritje Indije.

Učili naj bi se še od Američanov, še ne sto let po tamkajšnji ukinitvi suženjstva in še veliko desetletij pred formalno ukinitvijo rasnega razlikovanja pri državljanskih pravicah. Slednjega seveda zlasti na račun zatiranja črncev, ki so jih v Ameriko pripeljali proti njihovi volji. Ob tem, ko so staroselske Indijance brez demokratičnih tradicij pospravili v 'urejene' rezervate.

Poglejmo še ZDA danes, ko je druga svetovna vojna že zdavnaj mimo. Svoj way of life razpečavajo in vsiljujejo po vsem svetu – kjer imajo kakršne koli lastne interese. V Vietnam, Afganistan, Irak, še kam. Pri tem njihova demokracija pogosto ne vključuje obvezno niti pravice do življenja. A bodimo pravični – tako ti vendar pride na misel, da so se precej podobno Američani vpletli tudi v obe svetovni vojni. Kako zdaj definirati razliko med vpletanjem v evropske zadeve 40. let in v iraške (ali bližnjevzhodne) zadeve novega tisočletja, da se bomo znali učiti demokracije, da bomo pravični? Ocenjevati mora najbrž nekdo od zunaj, seveda spet po lastnih načelih in iz lastnih interesov.

In če je vse to bilo demokratično, imamo tudi Jugoslavijo z vso pravico za demokratično. Konec koncev, prvo ime povojne države, med 10. avgustom in 29. novembrom 1945, je bilo Demokratična federativna Jugoslavija (DFJ). Zakaj tudi ne, vsak se lahko za lastne potrebe razglasi za demokrata. In skoraj vsak režim je v primerjavi s kakim drugim demokratičen. Pred DFJ smo imeli oblast Hitlerja, pred tem Mussolinija, pred tem šestojanuarsko diktaturo v Kraljevini Jugoslaviji. Nedvomno je povojna Jugoslavija imela elemente demokratičnosti, ki jih v predvojni Kraljevini Jugoslaviji ni bilo. In tudi v marsikateri sočasni 'demokratični' državi ne. Čeprav je bila nekaterim seveda tista predvojna sorta demokracije bolj všeč, pravice do neomejenega izkoriščanja šibkejših tukajle ne bomo priznali za demokracijo. Njen današnji nasledek menda imenujemo neoliberalizem.

Kako je z demokracijo danes, v združeni Evropi? Berem: Slovenci smo »morali bežati iz suženjstva in totalitarnega sistema v svobodo« (česa vse se ne domisli skisan razum!), a smo imeli k sreči ustavno zagotovljeno pravico do osamosvojitve (in prevrata). Takšne podrobnosti sicer radi označujejo za hinavske komunistične-populistične prevare, pa vendar je bilo ob osamosvajanju zelo pomembno. Katalonci pa živijo v demokratični državi brez zapisane pravice do osamosvojitve. Kdo bi rekel tudi drugače: Katalonija sploh »ne beži, ampak je sestavni del demokratične države« in (najbrž zato) nima pravice do odcepitve. (Bi verjeli, da sta to oceni visokošolsko izobražene osebe?). Morda pa hoče reči, da Kataloncem demokratično zasnovana ustava (ali kakršen koli dokument že) preprečuje, da bi se podali v tvegano, vprašljivo pot osamosvajanja. Se bere čudno, ne?

Kaj ni bila SFRJ po svoje celo izjemno demokratična? Revolucija bi pri nas bila legalna in tudi legitimna. Koliko je sploh v svetu takih državnih listin, ustav, ki bi dopustile prevrat, spremembe družbenega sistema; jugoslovanska je bila najbrž dokaj izjemna, ko je govorila o samoodločbi.

In ne pozabimo, da je demokracija večplastna zadeva, da ima vsaka sodobna ureditev nekaj nedemokratičnih in nekaj demokratičnih prvin. In menda prav nobena čisto vseh. Menda pa kakršno koli kombinacijo teh prvin za domačo rabo in za mednarodno manipulacijo označujejo za demokratično. Imamo lahko današnjo Slovenijo mirne vesti za demokratično? Saj ji kar naprej očitajo, da ni pravna država. Potem tudi demokratična ne more biti.

In še »ko bi« ...

Kaj pa povojni zunajsodni poboji?

Tukaj pa ni sprenevedanja. Danes res že vsak Slovenec primerne starosti ve, kaj se je dogajalo takoj po osvoboditvi. Nihče več tega ne taji in vsi znamo to pravilno oceniti. Izjema so najbrž prijatelji gospoda zgoraj omenjenega govorca. In še kdo.

Ponavljam za zaključek – niti bratomorne vojne niti povojnih zunajsodnih pobojev bi ne moglo biti, ko bi se naša desnica z uradno cerkvijo vred pridružila Krščanskim socialistom in Osvobodilni fronti v boju za slovenski narod. Ko bi se skupaj z njimi uprla okupatorju in sprejela poštene družbene reforme. Ali preprosteje povedano, ko bi se bila zmožna 'meščanstvo' in cerkev pridružiti OF, bi lahko zadržali zmagovalce pred pretiranim razkazovanjem moči. Tako bi se vsi skupaj zmogli družno upreti maloštevilnim komunistom in jim preprečiti uzurpacijo oblasti. Cerkev pa bi danes ne imela slabe vesti. Seveda tudi ne tistega – orodja.

Pa kaj pridružili! Zadostovalo bi, da bi stali neprizadeto ob strani, da bi se ne pajdašili z očitnim sovražnikom. Samo za tisti trenutek zgodovine. Na to vsi pozabljamo.

Ja, ko bi. Pa niso!

Še en zaključek. Takšno razčiščevanje je danes že precej odveč in marsikomu nadležno. Polarizacija na črne (bele) in rdeče. Vendar je očitno le nujno, če se hočemo pobratiti, kar je žal precej jalovo prizadevanje.

Še danes in za prihodnost pa je bistvena delitev na tiste, ki so za socialno, socialno pravično državo, in tiste, ki jim ni odveč, če majčkena manjšina bogatih živi na račun množice, ki se komaj preživlja. Tistih, ki delajo samo zato, da preživijo. In bistveno je zlasti, da smo povedali bobu, da je bob. Kar je tudi napotek za prihodnost.

Prof. dr. Boris Sket je upokojeni biolog. 

Komentarji: