V intervjuju preberite:

Osem let ste kot diplomatka delovali v Ukrajini. Ste pričakovali, kar se je zgodilo 24. februarja? Kljub ruskemu kopičenju čet na meji je bil najprej vtis, da Zahod histerizira, Biden skoraj sili Putina v napad, celo Zelenski je govoril, da Zahod dela paniko. Kako ste opazovali stopnjevanje napetosti, ki je vodilo v vojno?

Putinov in ruski interes do Ukrajine opazujemo že dolgo. Opazujemo željo in aktivnosti, ki peljejo k temu, da Ukrajina ostane v ruskem interesnem območju – gospodarskem, političnem, kulturnem, družbenem – oziroma se vanj še bolj integrira. To je fakt geopolitike tega področja vsaj od prihoda Putina na oblast.

Ukrajina je bila po samostojnosti leta 1991 gospodarsko in posledično tudi politično odvisna od Rusije. Kljub poskusom, da se odvisnosti znebi, so bile gospodarske, politične, tudi osebne, oligarhične povezave zaradi kapitalskih interesov posameznikov tako močne, da enostavno ni mogla zadihati z lastnimi pljuči in uresničiti svojih ambicij. Se je pa družbena klima spreminjala. Ko se je začela odpirati in je postala aktivna nova generacija, se je krepila želja po pripadnosti Srednji Evropi, ker del Ukrajine ima zgodovinsko zavest pripadanja temu prostoru.

Leta 2012 in 2013, s pogajanji o pridružitvenem sporazumu z Evropsko unijo, je začela uresničevati zahteve, ki so prihajale iz družbe. Tudi Janukovič, ki smo ga gledali kot zelo proruskega predsednika, je to razumel. Ko gledam nazaj, bi rekla, da je pri približevanju Evropi imel zvezane roke zaradi močnih kapitalskih povezav z Rusijo, šibkih ukrajinskih institucij, šibke vojske in varnostnega aparata. Podpisu pridružitvenega sporazuma se je moral tik pred zdajci na pritisk Moskve odpovedati. To je bil signal, da ni Nato tisti, ki je rdeča črta za Rusijo ..