V vojni ni zmagovalcev in poražencev, so samo žrtve

Sebastian Cavazza tudi o tem, kako drugače je snemati erotične prizore, če je tvoja soigralka pornozvezda Stoya.
Fotografija: Sebastian Cavazza je že zdavnaj stopil iz sence velikega hrasta, svojega očeta Borisa Cavazze. Je očitno najbolj iskan slovenski filmski igralec v regiji. FOTO: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
Sebastian Cavazza je že zdavnaj stopil iz sence velikega hrasta, svojega očeta Borisa Cavazze. Je očitno najbolj iskan slovenski filmski igralec v regiji. FOTO: Jure Eržen/Delo

Že zdavnaj je stopil iz sence velikega hrasta, svojega očeta. Je očitno najbolj iskan slovenski filmski igralec v regiji. Zdaj se pri nas prikazuje bosanska drama Alena Drljevića Moški ne jočejo, v kateri igra psihiatra, v srbski znanstvenofantastični melodrami Ederlezi Rising pa nastopa v ljubezenskih prizorih z androidom Nimani, ki ga igra pornozvezdnica Stoya.

Na IMDB ima več kot 50 filmov, samo v zadnjih dveh letih jih je posnel kar dvanajst. Med njimi so Prebujanja Petra Bratuše, v kinodistribucijo prihaja Bratušev mladinski film Gajin svet, kjer igra očeta; na kino še čaka film Izbrisana Mihe Mazzinija. Bil je negativec Gabriel Macht v kultni srbski seriji Sence nad Balkanom, na TVS so predvajali trilogijo celovečernih filmov, v kateri je indijanski poglavar v nemški produkciji Vinetouja, bil je tudi vikendaš Toni iz Pelješca v prvencu Aleksi hrvaške režiserke Barbare Vekarić. V znanstvenofantastičnem filmu Lazarja Bodrože Ederlezi Rising, ki je na beograjskem Festu slavil kot najboljši film festivala, Cavazza in njegova soigralka pornozvezda Stoya pa sta prejela nagrado za najboljšo moško in žensko vlogo, igra kozmonavta Milutina.



V Kinodvoru si je zdaj mogoče ogledati film Moški ne jočejo, v katerem je v vlogi psihiatra, ki s pomočjo psihodrame poskuša ublažiti PTSD vojnih veteranov iz srbske, hrvaške in bosanske vojske, ki so bili v ekstremnih okoliščinah, kakršna je vojna, prisiljeni početi stvari, ki jih sicer ne bi. V vlogah vojnih veteranov so še drugi vrhunski igralci regije od Leona Lučeva, Borisa isakovića, Emirja Hadžihafizbegovića, Ermina Brava, Borisa Lera, Iva Gregurevića do slovenskeg igralca Primoža Petkovška ...

Sebastian Cavazza. FOTO: Jure Eržen/Delo
Sebastian Cavazza. FOTO: Jure Eržen/Delo


Film pobira nagrade na mednarodnih festivalih, med drugim je na festivalu v Karlovih Varih poleg posebne omembe žirije prejel tudi nagrado mednarodne mreže Europa Cinemas za najboljši evropski film, nagrado za najboljši film na 19. mednarodnem filmskem festivalu v Bratislavi, v Sarajevu dobil nagrado mladega občinstva, Drljević pa je na Liffu za svoj režijski prvenec prejel nagrado mednarodne žirije svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev FIPRESCI, na festivalu v Göteborgu na Švedskem pa nagrado za najboljši mednarodni film.  

Dobila sva se dan po slovenski premieri Moški ne jočejo v Kinodvoru, tik preden je z ekipo filma Ederlezi Rising odpotoval na filmski festival v Bruselj. Kljub ubijalskemu tempu zadnje čase je videti neverjetno sproščen, ko me počaka v kavarni na Petkovškovem nabrežju; popoldne je aprilsko muhasto, ljudje hitijo mimo, nekateri se ustavljajo, ker ga že dolgo niso videli v mestu, drugi se ustavljajo, ker so prejšnji večer videli film in mu s svetlečimi očmi od ganjenosti čestitajo za igralski dosežek.  Naročiva espresso, vključim diktafon. Govori preudarno, artikulirano, celo preveč resno; dokler nenadoma ne preseka z  inteligentnim duhovitim dovtipom, ki mu sledi smeh, tisti značilni smeh, z raztegnjenimi ustnicami; smeh, ki je tako podoben smehu njegovega očeta, smehu njegovega brata Damiana; smeh, ki je tako kot mogočen, doneč in hrapav glas zaščitni znak, del "Cavazza DNK".

Kako ste pravzaprav vstopili v film, in to v vlogo psihiatra,  v katerem je v vlogah vojnih veteranov nabor najboljših imen iz regije?

Režiserja Alena Drljevića sem spoznal že med snemanjem filma Na poti Jasmile Žbanić, kjer je bil asistent režije, pred tem je posnel uspešen kratki film. Že takrat je razmišljal o dokumentarcu o terapevtskih delavnicah za vojne veterane, ki se jih je kot bivši vojak vojske BiH tudi udeležil. Ko je začel razvijati scenarij, sta ga producenta Damir Ibrahimović in Jasmila Žbanić prepričala, da je material zrel za igrano formo. In kot je rekel tudi sam po projekciji filma v Kinodvoru, se je za igrano formo odločil, ker se je zavedel, da bi s kamero težje vstopal v intimo posameznikov na terapijah.

Je res, da je režiser za vlogo psihiatra Ivana najprej razmišljal o Mikiju Manojloviću?

Res, a se potem to ni zgodilo, ne vem, morda niso prišli skupaj s termini snemanja. Alen me je klical, ko sem ravno delal film s hrvaško režiserko Ivono Juko (Ti mene nosiš), in me povabil na avdicijo.

Ko sem prebral prvo verzijo scenarija, sem z obema rokama zagrabil to priložnost.

Režiserka Hanna Slak, ki je imela možnost prebrati scenarij, je rekla, da je to najbolj pretresljiv scenarij, ki ga je brala v zadnjem času.

Že prva roka scenarija je bila izjemna, potem so ga skupaj z igralci še nadgradili. Skupina vojnih veteranov, ki so se borili na različnih straneh, se znajde na terapevtski delavnici, ki jo organizira mirovna organizacija. Alen je vztrajal pri dokumentarnem principu filmske naracije in mislim, da mu je prav zato uspelo to močno zgodbo pripeljati do gledalca na tako nevsiljiv način.

Kaj dokumentaristični pristop pomeni za igralca? Menda je vsak od vas, igralcev, svoj lik gradil po resnični zgodbi katerega od vojnih veteranov, s katerimi je na delavnicah govoril Alen Drljević.

Nekateri travmatični dogodki, ki jih od protagonistov slišimo v filmu, so dejansko povzeti po resničnih zgodbah vojnih veteranov, ki so bili na tej delavnici. Tudi nekateri igralci v filmu so tudi sami imeli izkušnjo z vojno, ampak v podrobnosti zdaj seveda ne bova šla, že zaradi zaščite zasebnosti.

In kot je Drljević povedal po projekciji filma v Kinodvoru, je na tej delavnici spoznal, da tudi sam ni opravil s svojimi travmami, ko je bil na fronti.

Tako. Ker gre za soočanje s preteklostjo, ki je zelo boleča. Čeprav misliš, da si s temi stvarmi sam pri sebi že opravil, vsake toliko časa znova pridejo na površje, poniknejo, a se spet razprejo. Na tebi je, ali zbereš toliko moči, da se boš s pomočjo različnih psihoterapevtskih tehnik, tudi psihodrame, s tem soočil in poskušal ublažiti bolečino. To je prvi korak.

V hotel na Jahorini, kjer ste snemali, ste menda prišli teden dni pred začetkom, medtem ko so drugi igralci vadili že leto in pol pred tem.

Igralci so se dobivali že leto in pol pred začetkom snemanja in vztrajali na delavnicah z Vladimirjem Miloševićem, tudi priznanim psihodramskim terapevtom. Jaz sem priletel tja kot outsider, kar je bilo nekako v skladu z vlogo. Skupaj z ostalimi igralci sem imel samo teden dni priprav, potem pa smo v osemnajstih dneh posneli cel film.

Svetovalec pri filmu je bil priznani psihodramski terapevt in psihiater v psihiatrični bolnici Idrija Vladimir Milošević?

Mislim, da je bil Vlada Milošević eden prvih, ki je dejansko želel v psihoterapevtski delavnici združiti veterane pripadnike različnih vojsk – bosanske, hrvaške in srbske vojske. Kot psihodramski terapevt je bil pri filmu neprecenljiv.

Je vaš lik psihiater namenoma Slovenec – mediator, tudi simbolično, ker je bila Slovenija v tej vojni najmanj posredno udeležena?

Kot sem povedal, najprej je bil za to vlogo predviden Miki Manojlović, njegov lik naj bi bil srbski psihiater, poročen s Slovenko, ki živi v Sloveniji. Ženo naj bi igrala Nataša Barbara Gračner. Ko se je Alen odločil zame, se mu ni zdelo več potrebno, da bi bil ta lik srbske narodnosti, ampak je bilo dovolj, da sem bil Slovenec, ki mu je bilo prihranjeno, da bi bil neposredno vpleten v spopade v tej vojni.

S tem film dobi drugo noto, razvije se drugačen odnos udeležencev na delavnici do psihoterapevta, češ, kaj pa ti veš, Slovenec, kaj se nam je dogajalo, saj ne veš, kaj smo preživeli, kako nam boš ti pomagal, če nimaš pojma, kaj pomeni biti na fronti … To se pokaže že v prvem prizoru filma, ko udeleženci delajo vajo pingvini in pelikani.

Je to psihodramska vaja? Kaj dosežeš z njo?

S to navidezno preprosto vajo dosežeš zbliževanje vseh prisotnih na delavnici, ki se po vsej verjetnosti a priori ne bi hoteli ne dotakniti, ne pogledati v oči, niti ne biti v istem prostoru. Mislim, da tega filma še pred petimi leti ne bi bilo mogoče posneti, saj je bil nekdanji jugoslovanski prostor še vedno preveč zaznamovan s preteklimi dogodki; resnične vojne veterane bi težko združili na enem prostoru. Tudi Alen bi v BiH težko zagovarjal osnovno misel filma: da so bili vojni zločini storjeni na vseh straneh. Da v vojni ni zmagovalcev in poražencev, da so samo žrtve in hude duševne in fizične poškodbe.

Film izpostavi tudi eno od možnih razlag za večno vprašanje, kaj se zgodi v posamezniku v ekstremnih okoliščinah, da lahko postane ubijalec, zločinec. Najpogostejši odgovor: izpolnjevanje ukazov pod prisilo.

O tem v filmu najbolj nazorno govori izpoved enega od likov, nekdanjega pripadnika srbske vojske, ki je vozil kamion, s katerim so civiliste prevažali na območje množičnih morišč.

Film med drugim nosi močno sporočilo: Ne obsojaj! Ker nas sooči s tem, da so bili ljudje prisiljeni početi stvari, ki jih sicer v običajnem življenju nikoli ne bi. Ukazi prihajajo z vrha. In vrh je običajno v zaledju fronte. V prvih linijah so ljudje, ki se jih najhitreje žrtvuje, kot kmete na šahovnici.

Spomnim se, kako mi je v Sarajevu taksist, ki je bil med vojno na fronti, dejal, da se kljub vsemu vedno lahko odločiš. In povedal zgodbo, kako je zavrnil ukaz nadrejenega in kot nižji častnik ni privolil v likvidacijo civilistov v srbski vasici. Sodili so mu na vojaškem sodišču, šel je v zapor.

Rekel je ne in s tem postavil na kocko svoje življenje. Imel je srečo. Tistih, ki so rekli ne in so za to plačali z življenjem, zdaj ni tukaj, da bi nam lahko rekli: Vedno se lahko odločiš. Glede na to, kaj smo v procesu tega filma slišali od veteranov, v vojni velikokrat nimaš možnosti odločitve. In to je tudi eno od vprašanj, s katerim se ukvarja ta film.

Nikoli ne moreš z varne udobne pozicije soditi človeka, ki ima v glavo uperjeno pištolo nadrejenega, ali bo zavrnil ukaz ali pa ga bo izpolnil. S pomočjo psihodrame se vsak v skupini lahko postavi na njegovo mesto in vidi, da bi, kakorkoli strašno to zveni, sam najverjetneje pod pritiskom avtoritete, smrtnega strahu ravnal podobno. Tisto, česar se lahko v procesu psihodrame zavedaš, so posledice odločitve. Te posledice pa so usodne.

Sebastian Cavazza. FOTO: Jure Eržen/Delo
Sebastian Cavazza. FOTO: Jure Eržen/Delo


Glede na to, da ste se vsi v tem procesu dodobra seznanili tudi z dinamiko posttravmatskih sindromov in da ste govorili z usposobljenim psihoterapevtom Miloševićem, je psihodrama dejansko učinkovita terapija pri posttravmatskem sindromu?

Vsekakor je dokazano učinkovita. Seveda se lahko kombinira z zdravili, odvisno od posameznika in terapevtskih potreb. Mislim, da je eden od pomembnejših vidikov psihodrame prav ta točka pomiritve, ko ti ljudje okrog tebe, ki so bili v resničnosti na drugi strani frontne linije in so ti prek puške zrli v oči, dajo potrditev, da nisi imel izbire. Tako se lažje soočiš z neznosnim občutkom krivde in narediš prvi korak k odpuščanju. Najprej samemu sebi in potem še vsem ostalim.

S psihodramo ste se spoznali že prej, na delavnicah režiserja, zdaj tudi psihodramskega terapevta Tomija Janežiča, v Studiu za raziskovanje umetnosti igre. Kaj so vam osebno dale te delavnice?

Psihodrama je v prvi vrsti terapevtski princip. In k temu pripomore to, da sebe vidiš od zunaj, hkrati se v istem trenutku soočaš, kako si v določenem trenutku reagiral. To pomaga predvsem pri samoodpuščanju, pri soočanju z občutki krivde, ki so velikokrat največja ovira, da se premakneš naprej in poskušaš zaživeti na novo.

Tudi vi niste nedolžni, kar se tiče količine preživete bolečine v življenju. Ste kaj od tega uporabili pri oblikovanju vloge psihiatra?

O tem sva z Alenom veliko govorila pred začetkom snemanja. Predlagal sem mu, da psihiatra oblikujem bolj nevtralno, da ga ne »obarvam« z dodatnimi bolečinami iz zasebnega življenja. Moja vloga tukaj ni v prvem planu. Tudi če bi bila moja igralska ambicija, da bi ustvaril bolj razslojen, kompleksen lik, bi to porušilo strukturo zgodbe. Tukaj ni prostora za nič drugega kot to, da kot psihoterapevt dajem veteranom strokovno podporo, da jih poslušam, vodim, seveda pa vstopam v osje gnezdo, v katerem v vsakem trenutku kdo od udeležencev lahko odreagira nepredvidljivo.

Ko ga eden od veteranov v filmu vpraša, zakaj to počne, kolikšen je njegov honorar, psihiater odvrne, da dela pro bono.

Ja, s tem želi dati svoj prispevek k boljši družbi. Poznam takšne ljudi. Obstajajo, hvalabogu.

Problem z vojnimi veterani s posttravmatskim sindromom ni nekaj lokalnega, to je globalno prisoten problem. In povsod po svetu se premalo pozornosti posveča tem ljudem, vemo pa, da je vsak tak posameznik tempirana bomba, za katero ne veš, kdaj bo eksplodirala. Njegove travme neposredno vplivajo tudi na življenja njegovih najbližjih. Ko sem raziskoval te stvari, sem prišel do podatka, da se posttravmatski sindrom pri borcih giblje nekje med 20 in 40 odstotki, potem so tu še travme civilnega prebivalstva, ki ne bodo mogli pozabiti stvari, ki so jih videl, doživeli, medtem ko so mimo njih švigale granate in so se skrivali pred ostrostrelci. S tem živiš vse življenje.

Zanimivo, da ravno film, ki naj bi govoril predvsem z jezikom podob, tokrat samo s pomočjo igralčevega obraza in njegove igre, gledalca pripelje v travmatične prizore, ne samo, da ima občutek, da jih vidi, ampak kot da je dejansko tam.
Film na genialen način pripelje gledališki princip v filmsko dvorano. Občinstvo je aktivno udeleženo v procesu, ki mu razpira prostor imaginacije. V tem filmu se večina stvari dogaja imaginarno, skozi pripoved protagonistov in njihovo podoživljanje različnih situacij.

Osnovno sporočilo filma je, kot je že večkrat rekel režiser, odpuščanje.

Eno od sporočil tega filma je, da se je treba soočiti s preteklostjo, če se kot družba želimo premakniti naprej. Najprej zaradi nas samih pa tudi zaradi naših otrok, torej generacij, ki prihajajo za nami.

Na območju največjih kriznih žarišč, v Bosni, na Hrvaškem, je ta spomin še vedno zelo prisoten, čeprav je od tega minilo že četrt stoletja. In če pomislimo, koliko časa je pri nas minilo od povojnih pobojev, pa še dandanes nismo razčistili s tem. To še vedno lebdi nad družbo, nad nacijo kot neka koprena. To je rakava rana naše družbe.

Tudi zato, ker sta to temo za politične točke začeli izrabljati nasprotni politični opciji.

Ker vemo, da tistim, ki se pehajo za oblast, to koristi, oblastem služi prestrašen, razdeljen narod, to je stara stvar, deli in vladaj.

Tako kot Leon Lučev postaja tudi »slovenski igralec, glavni protagonist v Burgerjevem antivojnem filmu brez besed Circus Fantasticus in nedavno kot lik Mehmedalije Alića v filmu Hanne Slak Rudar«, vi postajate »najbolj zaželeni srbski in hrvaški igralec«.

(Smeh.) Prav zadnjič mi je v šali rekel, da sva očitno zamenjala vlogi. Da on dobiva nagrade v Sloveniji, jaz pa v Srbiji. Z Leonom sva se spoznala že pred kakimi dvajsetimi leti na igralskih delavnicah v Grožnjanu in od takrat naprej sva res dobra prijatelja. Poleg tega sva skupaj posnela že kar nekaj filmov, nazadnje Moške in hrvaški film Aleksi ... Ni samo velik prijatelj, ampak velik človek in velik igralec.

Na slovenski premieri serije Sence nad Balkanom so novinarji s tv-ekipo prišli v Slovenijo samo zato, da naredijo ekskluzivni intervju z vami, s »slovenskim Georgeem Clooneyjem«?

(Smeh.) Hja, so bili kar vztrajni in se pripeljali do sem.

Ste širšo prepoznavnost dosegli na podlagi serije Montevideo, kjer ste bili dr. Oscar Emilio, in vloge Gabriela Machta v seriji Sence nad Balkanom?

Najbrž. Televizijska forma je pač bolj množičen medij kot film. Mislim, da je bila za širšo prepoznavnost v Srbiji najbolj kriva prav vloga negativca v Sencah nad Balkanom. Serija je tam doživela rekordno gledanost, sprožila je številne medijske članke, številne javne razprave, javne debate na fakultetah, publika je zgrabila to tematiko.

Všeč mi je, ker je moj Gabriel Macht tak skrivnostni lik, član kulta, povezan s političnimi in gospodarskimi vrhovi, pri katerem do konca ne vemo, kaj ga žene, kakšni so njegovi motivi, razen da se žene za dediščino Romanovih, za Longinovo kopje.

Take vloge so super, z veseljem sem jo sprejel. Dragan Bjelogrlić je kot avtor in režiser tako predan igralcem, da je delati z njim čisti užitek. Že na snemanju Montevidea mi je rekel, da ga zanima posneti serijo v slogu Netflixa, BBC ... Bil je dovolj drzen, da se je tega lotil, in naredil je serijo, ki je primerljiva s tujimi serijami z veliko večjim proračunom. Zgodovinski triler s kančkom mistike.

Veliko naredimo že s tem, da serija zaintrigira širšo javnost za zgodovinska dejstva. Kot je večkrat povedal Bjelogrlić, je to obdobje med dvema vojnama, o katerem se nismo učili v šoli, pomembno za razumevanje druge svetovne vojne in tudi naslednjih konfliktov v regiji. Seveda so zgodovinska dejstva v seriji prepletena s fikcijo, je pa res, da so pri pisanju scenarija črpali tudi iz arhivov tedanje obveščevalne službe.

Zanimivo, da se edino Hrvaška še ni odločila za predvajanje serije. Kako si to razlagate?

Bojan Navojec, ki v seriji igra Anteja Pavelića, mi je nedavno, ko sva delala film z Vinkom Brešanom, rekel, da ne ve, ali bo lahko delal tudi drugi del serije, ker so pritiski na Hrvaškem zaradi njegovega upodabljanja lika premočni. Na Hrvaškem so spet zavili močno v desno in to se zelo čuti v družbeno-kulturni klimi.

Pravite, da ste delali film z Vinkom Brešanom? Gre za film, ki že zdaj buri javnost, v katerem je spet zasedel »all stars ekipo« tega prostora?

Ja, naredil je precej provokativno politično satiro z naslovom Koja je ovo država, v kateri smo Goran Bogdan, brata Goran in Bojan Navojec, Lazar Ristovski, Alma Prica ... Ja, resna igralska zasedba je (nasmešek). Scenarij je res politično provokativen, tako da so mi hrvaški kolegi napol v šali rekli, češ, blagor ti, ker si Slovenec, ker vedo, da jih čakajo napadi, ko bo film zunaj.

V dveh letih ste posneli okrog dvanajst filmov. Ste eden redkih slovenskih igralcev vaše generacije, ki je tako močno prisoten v kinematografiji nekdanjih republik Jugoslavije. Medtem ko vaši bosanski, srbski, hrvaški kolegi že desetletja sodelujejo v kinematografijah vseh držav v regiji, so slovenske igralke in igralci v teh koprodukcijah redke izjeme.

Mislim, da je prvi razlog za to – jezik. Že zgodaj sem se začel ukvarjati z jezikom, z različnimi naglasi ...

V Vinetuju govorite Lakoto, v Ederlezi Rising angleško, v drami Jasmile Žbanić Na poti ste se približali sarajevskemu naglasu ...

Ja, to je bil mogoče eden največjih jezikovnih izzivov do zdaj, ker ima sarajevski dialekt izjemno močno, specifično melodijo. Podobno je s hrvaškim zbornim jezikom, ki prihaja iz neretvanskega jezikovnega bazena. Srbščina nam je veliko bliže, ker je veliko bolj linearna, sploh če greš v določen dialekt, lahko skriješ napake. V drami Moški ne jočejo, recimo, govorim nekakšno srbohrvaščino, namerno se ne trudim govoriti s srbskim ali hrvaškim naglasom, ker je jasno, da je lik Slovenec. Pri Brešanu, kjer igram hrvaškega premiera, pa moram govoriti čisto hrvaščino brez naglasa, zborno. Tu imamo Slovenci težavo, ker sploh ne slišimo teh dolgih in kratkih samoglasnikov, kot pravijo oni, padovi. In to pomeni ogromno dela z lektorjem, prvi pogoj je, da imaš dobro uho, da slišiš te drobne nianse.

Številni hrvaški, bosanski in srbski igralci, ki se zdaj svobodno gibljejo v kulturnem prostoru nekdanje Jugoslavije, so postali nekakšni ambasadorji ideje nadnacionalnosti, kot bi ustvarjali novo, kulturno državo.

Lahko rečem samo to, da je neizogibno, da se ta prostor ponovno povezuje, če ne drugače, vsaj v kulturnem smislu. To se pravzaprav že dogaja na gledališkem in filmskem področju s številnimi koprodukcijami. Kljub vsemu smo zgodovinsko in genetsko povezani in prepleteni z Balkanom in Evropo, tako da so vsi ti nacionalizmi abotne floskule.

Sebastian Cavazza. FOTO: Jure Eržen/Delo
Sebastian Cavazza. FOTO: Jure Eržen/Delo


Za konec, da ne pozabiva na znanstvenofantastični film Ederlezi Rising, ki so ga na beograjskem mednarodnem festivalu Fest razglasili za najboljši domači film festivala, vi in Jessica Stojadinovich - Stoya pa sta dobila nagrado za najboljšega igralca in igralko.

Ja, to je bilo za vse kar veliko presenečenje. Film je prvenec Lazarja Bodrože, sicer vizualnega umetnika, ki si je zamislil znanstvenofantastično distopijo, po zgodbi Zorana Neškovića. Že v izhodišču je bil to zelo delikaten projekt, lahko bi se zgodil totalen flop. Spomnim se, kako so nam v Beogradu še pred snemanjem vsi s kančkom sarkazma govorili: Kaj si vi predstavljate, nizkoproračunski znanstvenofantastični film v angleščini, pa še prvenec grafičnega oblikovalca s pornozvezdo in Slovencem v glavnih vlogah? No, pobrali smo najpomembnejše štiri nagrade, vključno z nagrado za režijo.

Ga bomo videli tudi pri nas?

Američani so prevzeli distribucijo, tako da ne vemo niti, ali bo prišel v kinodvorane v Beograd, kaj šele v Slovenijo. Zdaj gremo na festival v Bruselj, ravno po naši projekciji filma ima režisersko delavnico oskarjevec Guillermo del Toro (Favnov labirint, Oblika vode) ... Lepo bi bilo, da bi videl ta film, glede na njegove projekte mu je ta žanr blizu.

Po trailerju sodeč je videti kot križanec med Odisejo 2001, Iztrebljevalcem ...

... in Solarisom Tarkovskega, recimo (nasmešek). Zadnje čase izbiram projekte, ki nosijo v sebi močno sporočilo, in očitno se tu nisem zmotil. Film ima pri kritikih in na festivalih izjemne odzive.

Močno sporočilo, pravite?

Ja, moj lik je kozmonavt Milutin, ki ga s planeta Zemlja, ki jo je uničil kapitalizem, multinacionalka Ederlezi Rising pošlje proti Alfa Kentavri, da bi tja prinesel ideologijo Juche. Milutin je pravzaprav sociopat, ki je bil v otroštvu najverjetneje psihofizično zlorabljen. Deluje zelo individualno, ne verjame v potovanje s sopotnikom, mu pa korporacija s socialno inženirko, ki jo igra Maruša Majer, vsili androida Nimani, ne samo kot igračko za izpolnjevanje spolnih želja, ampak tudi kot neke vrste nadzornika.

In potem se stvar, tako kot v recimo Iztrebljevalcu, zaplete, ko se v androida zaljubite?

Da, moj lik se v to bitje zaljubi, doživi motnjo frontalnega korteksa (nasmešek), začne na neki način izgubljati integriteto, dokler se ne odloči, da jo osvobodi korporativnega softvera. V bistvu jo na neki način emancipira. In potem se začne drama ... Tukaj se moram zdaj ustaviti, da ne povem vsega.

Kako je v vlogo androida vstopila pornozvezda Jessica Stoyadinovich - Stoya, ki jo širša javnost morda pozna bolj kot bivše dekle Marilyna Mansona?

Lazar je dobil idejo, da bi androida, ki je na neki način seks igračka za Milutina, na njegovi misiji igrala oseba, ki je tudi v resničnem življenju v pornoindustriji v vlogi zadovoljevanja moških potreb.

Kaj ste najprej pomislil, ko vam je režiser povedal, da bo vaša soigralka pornodiva?

Zdela se mi je zanimiva rešitev. Še preden sva se srečala, sem jo poguglal in se spomnil, da sem jo že nekje videl. Kasneje sem se spomnil, da je bilo to na posnetkih na youtubu Hysterical Literature. Poglejte si to. Nič eksplicitnega. Ženske oblečene sedijo za mizo, pod mizo jih nekdo stimulira z vibratorjem, one berejo literaturo in jim medtem prihaja. Lep prizor.

Poleg tega sem videl, da Stoya ni aktivna samo v pornoindustriji, ampak da je celo nekakšen opinion maker, piše kolumne za Washington Post, Guardian, New York Times, Playboy ... Zelo artikulirana, načitana, inteligentna ženska, ki ni pripravljena na kompromise. Ko so ji recimo producenti v pornoindustriji postavili ultimat, da si poveča prsi, jih je gladko zavrnila in ustanovila svojo platformo, kjer zdaj ustvarjajo svoje projekte, ki jih tudi sama režira in producira.

Tudi film Ederlezi Rising ima menda zelo veliko erotičnih prizorov. Niste imeli težav s tem?

Snemanje erotičnih prizorov je za vsakega igralca precej neprijetno. Za Stoyo malo manj, se je pa izkazala za zelo senzibilno, zelo odzivno igralko. Veliko sva se ukvarjala z igro, hitro se je učila. Res da je teh prizorov kar nekaj, so pa posneti izjemno estetsko, a potem se na neki točki film prelomi in gre bolj v smer filozofskega diskurza:  Ali je možna ljubezen med človekom in robotom? Na neki način se s podobnim vprašanjem ukvarja tudi Oblika vode.

Komentarji: