Važno se je imenovati Ivan in George
Kaj druži Cankarja in Orwella?
Odpri galerijo
Orwell v knjigi Pot v Wigan piše o bednem življenju rudarjev na severu Anglije. FOTO Wikipedija
Glede brkov si nista bila nič podobna, vsak je imel pristrižene po svoje. Tudi prava sodobnika nista bila, čeprav so oba zaznamovali dogodki na začetku prejšnjega stoletja. A ko sem pred kratkim izmenično brala čisto sveže izdane eseje Ivana Cankarja (Kako sem postal socialist, Mladinska knjiga, uredil Primož Vitez) in Georgea Orwella (Svoboda ali suženjstvo, Sanje, prevedla Maja Ropret), se mi je zdelo, da se njuno razmišljanje nekje v časovni zanki zgodovine ves čas spogleduje. Pa ne samo mišljenje, Cankar in Orwell sta imela podoben temperament in značaj. Nikoli nista tulila z volkovi, zato sta bolj jasno videla stvari. Bila sta pogumna samotna jezdeca, oba sta iskreno pisala o tem, kar sta mislila, ne glede na posledice. Kot v tekstu Slovenci in Jugoslovani napiše Cankar, ne govori v imenu nobene stranke, še manj v imenu naroda, temveč samo v svojem, saj da mu gredo najbolj na živce politiki in ideologi, ki govorijo v imenu »celokupnega naroda«, ki si jih nikakor ni izbral za »svoje besednike«. In pristavi še, da se zaveda, da je govoriti v svojem imenu najbolj nevarno, saj lahko človek »riskira, da ga naženo s kolom in blatom«. Ivan in George sta verjela v lastno občutljivost, instinkt in v svobodo mišljenja, Orwell je temu rekel »moč, da se soočim z neprijetnimi rečmi«. Nista marala avtoritet, po duši sta bila disidenta.
Bolj kot do tistih, katerih politični pogledi so bili povsem obratni od njunih, sta bila kritična do ljudi v svojih vrstah, saj v stranke nista verjela tako zelo kot v politiko. Bila sta socialista in nikogar nista prezirala bolj od salonskih levičarjev. Najbrž bi takšen kritičen artikuliran pogled še kako koristil sodobnim levim strankam. Kot bi dejal Brecht, neka politika velja toliko, kolikor je močan njen potujitveni učinek, velja toliko, kolikor se je sposobna z distance ozreti sama nase. Orwell je ironično napisal, da so tako kot za krščansko vero tudi za socializem najslabša reklama njegovi privrženci, čeprav je verjel v to, da se mora pošten človek boriti proti krivicam in za svobodo. V eseju Zakaj pišem iz leta 1941 je jasno povedal, da je bil vsak stavek, ki ga je napisal po letu 1936, posredno ali neposredno zgodba o boju proti totalitarizmu in za demokratični socializem.
Angleški levičarji Orwellu nikoli niso oprostili tega, da je Živalska farma metafora stalinizma. Menili so, da je s svojo kritiko ponudil strelivo njihovim sovražnikom. A Orwell jim je vrnil, češ da imajo socialisti srednjega razreda občutek, da so na strani delavskega razreda, že samo zato, ker uporabljajo pravi žargon, ker imajo polna usta besed o »proletarski solidarnosti«, »buržoazni ideologiji« in ker drug drugega naslavljajo s tovarišem. »To se jim zdi povsem dovolj.« Pravega delavskega razreda pa niti povohali niso. Orwell pa ga je, dobesedno – v izjemno napisani Poti v Wigan (Beletrina, prevedla Tina Mahkota) brez sentimentalnosti opisuje umazano, smrdljivo in žalostno življenje rudarjev in delavcev na severu Anglije, med katerimi je živel dva meseca. Ni čudno, da je angleški akademik Richard Hoggart zapisal, da je Orwell javna vest, z izjemno dobro razvitim čutom za voh. Vedno se je v stvari, ki so ga zanimale in o katerih je želel pisati, vrgel naravnost na glavo, kot skakalec s stolpa v bazen, kot obsedeni antropolog. S potepuhi in brezposelnimi se je družil v Parizu in Londonu, bojeval se je v španski državljanski vojni, kjer je bil ranjen. Po vseh teh izkušnjah ga je najbolj begalo zelo sodobno in zapleteno vprašanje, zakaj vendar zatirani delavci raje kot socialistične stranke volijo konservativce. Ker se ne morejo identificirati s strankami, ki jih prepričujejo, da so njihovi predstavniki, a o njihovem življenju ne vedo ničesar in obratno?
Tudi Cankar v eseju Kako sem postal socialist priznava, da čeprav se je rodil v delavski družini, ni nič vedel o socializmu, zavedal se je samo tega, da »nekaj na svetu ni v redu«. Namesto da bi raziskoval, kaj in zakaj, se je raje zatekal v poezijo. »Storil sem kakor kraljevič Marko, ki je mirno praznil svoj bokal, ko ga je bil črni Arapin z buzdovanom po plečih.« Ko je bliže pogledal domači politični prostor, je opazil, da stranke, ki zastopajo slovensko malomeščanstvo, smrdijo po trohnobi. »To naše malomeščanstvo ni stalo kulturno nikoli posebno visoko, politično je bilo nezrelo, zbegano in brez ciljev, gospodarsko pa je v zadnjih desetletjih strahotno propadalo.« Stebri naroda, je dejal, imajo raje kot ljudstvo njegovo ponižnost. Šele ko se je preselil v revno predmestje Dunaja, v trdnjavo socialne demokracije, dom uboštva in jetike, je od blizu videl, kako brezposelni umirajo od lakote, otroci delajo cele noči in kako stanodajalci sredi zime mečejo na cesto družine, ker ne morejo plačati za bedna stanovanja. Socialni demokrat postaneš, zaključi, ko vidiš trpkost življenja, ko se ti zastudi »narodna«, »napredna« in »krščanska« politika in ko ti tudi znanstvena spoznanja pokažejo tiste cilje, ki so vredni tvojega razuma in srca. »Tako politično prepričanje in tako svetovno naziranje, ki si ga je priboril človek sam, mu je nad vse dragoceno in mu ga ne more vzeti nobena sila na svetu.«
V govorih, ki jih je imel pred delavci v Trstu, ki so napolnili dvorano do zadnjega kotička, je natančno primerjal delavce in umetnike, ki da si delijo isto usodo, so lačni in nepotrebni ter, žal, vedno bolj oddaljeni drug od drugega. »Zakaj Slovenci toliko govorimo o kulturi?« se je spraševal Cankar. In odgovarjal: »Zato ker je nimamo.« Oziroma nimamo nikakršnega odnosa do nje.
Cankar in Orwell sta vedela in pisala o tem, da so delavci žrtve pohlepa in nesposobnosti.
Če natančno pogledamo biografiji Orwella in Cankarja, bomo ugotovili, da se nenavadno odslikavata. Oba sta umrla zgodaj in zelo bolna, Cankar je bil star dvainštirideset let, Orwell šestinštirideset. Čeprav je telo komaj še vztrajalo, sta pisala do samega konca. Cankar je imel svoj Rožnik, Orwell se je umaknil na Juro, deževen otok na Škotskem, kjer je gojil zelenjavo in lovil ribe. Materialni svet in denar jima nista bila nikoli pomembna. »Na tem svetu obstaja manjšina nadarjenih ljudi, ki so odločeni, da bodo na svoj način živeli do konca, in pisatelji pripadajo temu razredu,« je dejal Orwell. Pri njem sicer ne najdemo poetične proze kot v črticah največjega slovenskega pisatelja in njuni junaki so si podobni, ponavadi končajo slabo, so poraženi, saj v sebi nosijo zatrte strasti.
Povsem drugačni so Cankarjeve drame in eseji, ki napovedujejo sodobni svet in – tako kot najznamenitejši romani Angleža, od 1984 do Živalske farme – še nikoli niso bili bolj aktualni in pravočasni.
Za konec se težko izognemo obnovi skoraj gogoljevske kratke zgodbe z naslovom Neprijetna dogodivščina, ki je objavljena v Cankarjevih izbranih spisih, še posebej glede na to, kakšni politiki nas obkrožajo doma in po svetu. Konec koncev se je ta teden Trump srečal s Kimom. Torej: politik Štefan Bajt, mož, ki je močno ljubil svoj zatiran narod, se je napil. Ko se je vračal domov, je padel po stopnicah, in ko se je zjutraj zbudil, je opazil, da so mu iz glave padli možgani. Ležali so pred njegovim nosom kot žolca v skledi, »kakor, da bi bili samosvoji in ne Bajtovi«. Zaskrbelo ga je, da tega kdo ne opazi, zato jih je zavil v papir in vrgel v Ljubljanico. Spraševal se je, kako bo zdaj brez možganov ljubil in vodil svoj narod, kako bo pisal prijetne programe, ganljive do solz? A prav tisti trenutek so ponj prišli prijatelji in ga prosili, naj ima govor. Čeprav ga je bilo strah, je odšel pred ljudstvo, se postavil pod luč in začel govoriti. Še nikoli ni bil tako dober. »Nikoli še ni iskreno rodoljubje povzdignilo svoje trobojnice tako visoko kakor v tistem govoru Štefana Bajta.« Od tiste čudne noči je samo še napredoval vse do državnega poslanca. Ko je umrl, so po njem poimenovali najdaljšo cesto in mu postavili spomenik, a ko so rodoljubi na pogrebu ugotovili, da je njegova glava prazna in da iz nje skačejo miške, so se dogovorili, da o tej neprijetni dogodivščini ne bodo bobnali po svetu. In nikomur se ni zdelo čudno, da so ribe v Ljubljanici tako zelo rejene.
Bolj kot do tistih, katerih politični pogledi so bili povsem obratni od njunih, sta bila kritična do ljudi v svojih vrstah, saj v stranke nista verjela tako zelo kot v politiko. Bila sta socialista in nikogar nista prezirala bolj od salonskih levičarjev. Najbrž bi takšen kritičen artikuliran pogled še kako koristil sodobnim levim strankam. Kot bi dejal Brecht, neka politika velja toliko, kolikor je močan njen potujitveni učinek, velja toliko, kolikor se je sposobna z distance ozreti sama nase. Orwell je ironično napisal, da so tako kot za krščansko vero tudi za socializem najslabša reklama njegovi privrženci, čeprav je verjel v to, da se mora pošten človek boriti proti krivicam in za svobodo. V eseju Zakaj pišem iz leta 1941 je jasno povedal, da je bil vsak stavek, ki ga je napisal po letu 1936, posredno ali neposredno zgodba o boju proti totalitarizmu in za demokratični socializem.
George Orwell FOTO Wikipedija
Angleški levičarji Orwellu nikoli niso oprostili tega, da je Živalska farma metafora stalinizma. Menili so, da je s svojo kritiko ponudil strelivo njihovim sovražnikom. A Orwell jim je vrnil, češ da imajo socialisti srednjega razreda občutek, da so na strani delavskega razreda, že samo zato, ker uporabljajo pravi žargon, ker imajo polna usta besed o »proletarski solidarnosti«, »buržoazni ideologiji« in ker drug drugega naslavljajo s tovarišem. »To se jim zdi povsem dovolj.« Pravega delavskega razreda pa niti povohali niso. Orwell pa ga je, dobesedno – v izjemno napisani Poti v Wigan (Beletrina, prevedla Tina Mahkota) brez sentimentalnosti opisuje umazano, smrdljivo in žalostno življenje rudarjev in delavcev na severu Anglije, med katerimi je živel dva meseca. Ni čudno, da je angleški akademik Richard Hoggart zapisal, da je Orwell javna vest, z izjemno dobro razvitim čutom za voh. Vedno se je v stvari, ki so ga zanimale in o katerih je želel pisati, vrgel naravnost na glavo, kot skakalec s stolpa v bazen, kot obsedeni antropolog. S potepuhi in brezposelnimi se je družil v Parizu in Londonu, bojeval se je v španski državljanski vojni, kjer je bil ranjen. Po vseh teh izkušnjah ga je najbolj begalo zelo sodobno in zapleteno vprašanje, zakaj vendar zatirani delavci raje kot socialistične stranke volijo konservativce. Ker se ne morejo identificirati s strankami, ki jih prepričujejo, da so njihovi predstavniki, a o njihovem življenju ne vedo ničesar in obratno?
»Zakaj Slovenci toliko govorimo o kulturi?« se je spraševal Cankar. In odgovarjal: »Zato ker je nimamo.« Oziroma nimamo nikakršnega odnosa do nje.
Tudi Cankar v eseju Kako sem postal socialist priznava, da čeprav se je rodil v delavski družini, ni nič vedel o socializmu, zavedal se je samo tega, da »nekaj na svetu ni v redu«. Namesto da bi raziskoval, kaj in zakaj, se je raje zatekal v poezijo. »Storil sem kakor kraljevič Marko, ki je mirno praznil svoj bokal, ko ga je bil črni Arapin z buzdovanom po plečih.« Ko je bliže pogledal domači politični prostor, je opazil, da stranke, ki zastopajo slovensko malomeščanstvo, smrdijo po trohnobi. »To naše malomeščanstvo ni stalo kulturno nikoli posebno visoko, politično je bilo nezrelo, zbegano in brez ciljev, gospodarsko pa je v zadnjih desetletjih strahotno propadalo.« Stebri naroda, je dejal, imajo raje kot ljudstvo njegovo ponižnost. Šele ko se je preselil v revno predmestje Dunaja, v trdnjavo socialne demokracije, dom uboštva in jetike, je od blizu videl, kako brezposelni umirajo od lakote, otroci delajo cele noči in kako stanodajalci sredi zime mečejo na cesto družine, ker ne morejo plačati za bedna stanovanja. Socialni demokrat postaneš, zaključi, ko vidiš trpkost življenja, ko se ti zastudi »narodna«, »napredna« in »krščanska« politika in ko ti tudi znanstvena spoznanja pokažejo tiste cilje, ki so vredni tvojega razuma in srca. »Tako politično prepričanje in tako svetovno naziranje, ki si ga je priboril človek sam, mu je nad vse dragoceno in mu ga ne more vzeti nobena sila na svetu.«
Ivan Cankar FOTO Wikipedija
V govorih, ki jih je imel pred delavci v Trstu, ki so napolnili dvorano do zadnjega kotička, je natančno primerjal delavce in umetnike, ki da si delijo isto usodo, so lačni in nepotrebni ter, žal, vedno bolj oddaljeni drug od drugega. »Zakaj Slovenci toliko govorimo o kulturi?« se je spraševal Cankar. In odgovarjal: »Zato ker je nimamo.« Oziroma nimamo nikakršnega odnosa do nje.
Cankar in Orwell sta vedela in pisala o tem, da so delavci žrtve pohlepa in nesposobnosti.
Če natančno pogledamo biografiji Orwella in Cankarja, bomo ugotovili, da se nenavadno odslikavata. Oba sta umrla zgodaj in zelo bolna, Cankar je bil star dvainštirideset let, Orwell šestinštirideset. Čeprav je telo komaj še vztrajalo, sta pisala do samega konca. Cankar je imel svoj Rožnik, Orwell se je umaknil na Juro, deževen otok na Škotskem, kjer je gojil zelenjavo in lovil ribe. Materialni svet in denar jima nista bila nikoli pomembna. »Na tem svetu obstaja manjšina nadarjenih ljudi, ki so odločeni, da bodo na svoj način živeli do konca, in pisatelji pripadajo temu razredu,« je dejal Orwell. Pri njem sicer ne najdemo poetične proze kot v črticah največjega slovenskega pisatelja in njuni junaki so si podobni, ponavadi končajo slabo, so poraženi, saj v sebi nosijo zatrte strasti.
Povsem drugačni so Cankarjeve drame in eseji, ki napovedujejo sodobni svet in – tako kot najznamenitejši romani Angleža, od 1984 do Živalske farme – še nikoli niso bili bolj aktualni in pravočasni.
Za konec se težko izognemo obnovi skoraj gogoljevske kratke zgodbe z naslovom Neprijetna dogodivščina, ki je objavljena v Cankarjevih izbranih spisih, še posebej glede na to, kakšni politiki nas obkrožajo doma in po svetu. Konec koncev se je ta teden Trump srečal s Kimom. Torej: politik Štefan Bajt, mož, ki je močno ljubil svoj zatiran narod, se je napil. Ko se je vračal domov, je padel po stopnicah, in ko se je zjutraj zbudil, je opazil, da so mu iz glave padli možgani. Ležali so pred njegovim nosom kot žolca v skledi, »kakor, da bi bili samosvoji in ne Bajtovi«. Zaskrbelo ga je, da tega kdo ne opazi, zato jih je zavil v papir in vrgel v Ljubljanico. Spraševal se je, kako bo zdaj brez možganov ljubil in vodil svoj narod, kako bo pisal prijetne programe, ganljive do solz? A prav tisti trenutek so ponj prišli prijatelji in ga prosili, naj ima govor. Čeprav ga je bilo strah, je odšel pred ljudstvo, se postavil pod luč in začel govoriti. Še nikoli ni bil tako dober. »Nikoli še ni iskreno rodoljubje povzdignilo svoje trobojnice tako visoko kakor v tistem govoru Štefana Bajta.« Od tiste čudne noči je samo še napredoval vse do državnega poslanca. Ko je umrl, so po njem poimenovali najdaljšo cesto in mu postavili spomenik, a ko so rodoljubi na pogrebu ugotovili, da je njegova glava prazna in da iz nje skačejo miške, so se dogovorili, da o tej neprijetni dogodivščini ne bodo bobnali po svetu. In nikomur se ni zdelo čudno, da so ribe v Ljubljanici tako zelo rejene.
