Vrnitev v rodni kraj

Letos poleti sva s sinom Jernejem prikolesarila iz Uljme pri Vršcu v Srbiji do Sibiuja v Romuniji in se odločila,  da se vrneva v domovino z vlakom.
Fotografija: Za konec še nekaj statistike. Iz Sibiuja do Ljubljane sva se prepeljala z devetimi vlaki, enim avtobusom, enim taksijem in trikrat sva vmes kolesarila.

FOTO: Blaz Samec
Odpri galerijo
Za konec še nekaj statistike. Iz Sibiuja do Ljubljane sva se prepeljala z devetimi vlaki, enim avtobusom, enim taksijem in trikrat sva vmes kolesarila. FOTO: Blaz Samec


Letos poleti sva s sinom Jernejem prikolesarila iz Uljme pri Vršcu v Srbiji do Sibiuja. Ta kraj sredi Romunije je bil cilj in konec najine kolesarske poti. Odločila sva se, da se vrneva v domovino z vlakom. Najprej od Sibiuja do Budimpešte z nočnim vlakom in potem podnevi iz Budimpešte v Ljubljano. Naj pripomnim, da Romunija nima železniške povezave s Srbijo in Beogradom. Taka povezava bi bila najkrajša in najbolj enostavna.

Potovanje z vlakom v načelu ni nič posebnega, rado se zaplete, kadar je treba s seboj tovoriti kolesa. Nikoli se ne ve, kako je s prevozom koles. Nekateri vlaki imajo za kolesa predviden poseben prostor, pri tistih, ki tega nimajo, je prevoz koles pogosto odvisen od usmiljenja sprevodnika, ki dopusti tak prevoz, na primer v hodniku zadnjega vagona, ali pa ga tudi ne dopusti. Nekaj je odvisno tudi od zasedenosti vlakov. Včasih pomaga kakšen bankovec za pet ali deset evrov, a tudi to ni zmeraj odrešujoče. Že s prejšnjih potovanj sem imel nekaj bridkih izkušenj, zato sem bil na postaji v Sibiuju nekoliko zaskrbljen, kako in kaj bo z najinimi kolesi. Za tisti del potovanja od Budimpešte do Ljubljane me ni skrbelo, saj je pisalo črno na belem, da ima ta vlak poseben vagon za prevoz koles.
 

Kako poje naš romantični pesnik?


»Ne vedel bi, kako se v strup sprevrača vse, kar srce si sladkega obeta,« poje naš romantični pesnik. In res, z leti sem postal nezaupljiv in previden pri trasiranju svoje bližnje in manj bližnje prihodnosti. Iz izkušenj vem, da se marsikaj ni dogajalo po predvidevanjih. Najino potovanje iz Sibiuja do Ljubljane pesniku pritrjuje. No, ja, včasih je bilo prav tisto, česar se nisem nadejal, nadvse prijetno presenečenje.
 

Kako sva spala na vlaku z občutkom domnevne zmage


Zvečer sva na železniški postaji v Sibiuju pričakala vlak, ki je prisopihal iz Bukarešte in je bil namenjen v Budimpešto. Počakala sva, da so potniku izstopili, potem sva počakala, da so potniki vstopili, in ko je bilo videti, da bo vlak nadaljeval vožnjo, sva urno potisnila najini kolesi v vhodni prostorček zadnjega vagona. Ko je vlak potegnil, se nama je zdelo, da sva skoraj zmagala. Čez nekaj časa se je pojavil sprevodnik. Koles ni bil preveč vesel, prav razburjal se pa tudi ni. Za prevoz obeh koles do meje z Madžarsko nama je zaračunal, če se prav spominjam, 156 lejev, kar je skoraj 40 evrov. To se nama je zdel velik denar, pa kaj, bila sva vesela, da naju ne bo spodil z vlaka na naslednji postaji.

Ne spominjam se, ali sva za kolesnino dobila kakšno potrdilo, vem pa, da je postal sprevodnik zelo komunikativen in naju je opomnil, da bo od kraja Simmeria naprej proti Madžarski in Budimpešti odpeljala samo prva polovica vlaka in naj se v tem kraju premakneva v zadnji vagon skrajšanega vlaka. To je bil spalnik. Pričakal nas je poslovodni organ spalnika, ki je bil očitno že obveščen kako in kaj je z nama. Za ceno enega spalnega kupeja nama je dal na volja kar dva tako, da je odprl pregradno steno med njima. V enem kupeju sta bili kolesi, v drugem sva lahko spala. Potovanje v Budimpešto je postalo nadvse udobno in prijetno. Imela sva vtis, da sva dokončno zmagala. Cena za opisano udobje je bila kar precejšnja. Plačala sva okrog 80 evrov, potrdila za spalnik nisva zahtevala.
 

Čez najlepši most na svetu


V jutranjih urah se je vlak ustavil v Budimpešti, natančneje na postaji Nyugati pályaudvar (Zahodna železniška postaja). Budimpešta je veliko mesto in ima vsaj tri velike čelne postaje. Vlak v Ljubljano naj bi odpeljal s postaje Déli pályaudvar (Južna železniška postaja) čez Donavo na drugem koncu mesta šele čez debele štiri ure. Zložno sva se s kolesi zapeljala čez prelepi središče Budimpešte, ki je bilo povečini zgrajeno v 19. stoletju. Čez Donavo sva se zapeljala po Lánchídu ali po naše Verižnem mostu. To je eden prvih visečih mostov na svetu. Zgrajen je bil daljnega leta 1849 in po skoraj 200 letih še kar naprej odlično služi svojemu namenu! Cestišče je obešeno na dve velikanski verigi od tod ime mostu.

Jaz se kar nisem mogel načuditi neverjetni lepoti in skrbni izdelavi mostu prav do vsake podrobnosti.To je še zmeraj daleč najlepši most na Madžarskem, pa kaj na Madžarskem, cel svet nima kaj podobnega! Ja, ja, ta stari so znali, sem zavzdihnil. Po veličastju budimpeštanskega središča sem dobil vtis, da je šlo Madžarom najbolje takrat, ko so bili konstitutivna polovica avstro-ogrskega habsburškega imperija. Le zakaj so silili narazen?


 

Bridko spoznanje na Južni postaji


Na postaji Déli pályaudvar sva lahkotno zahtevala dve voznici do Ljubljane in še dve za najini kolesi. Mislila sva, da so peripetije vrnitve domov že za nama, pa ni bilo tako. Prave peripetije so se šele začele. Spet bi lahko omenil citat romantičnega pesnika. No, naj nadaljujem. Prodajalka vozovnic je postala zamišljena. Rekla je, da med postajama Veszprém in Ajka popravljajo progo. Vmes je organiziran avtobusni prevoz in, kolikor je njej znano, avtobusarji odklanjajo prevoze koles.

Prodajalka vozovnic je bila očitno bistrega duha in s smislom za eksotiko. Predlagala je, da se takoj z lokalnim vlakom odpeljeva do Veszpréma. S kolesi na tem vlaku ne bo težav. Iz Veszpréma naj prekolesariva tistih 35 kilometrov do Ajke, saj bo vlak iz Budimpešte proti Ljubljani z omenjenim avtobusnim vložkom štartal dve uri kasneje. Za prekolesarjenje od Veszpréma do Ajke bi imela tako na voljo skoraj dve uri. Odpeljala sva se z lokalnim vlakom do Veszpréma.
 

Koliko je vreden bankovec za petdeset evrov


Za postajo je stal avtobus, na katerem je razločno pisalo, da je namenjen v Ajko. Vrata avtobusa so bila odprta, za volanom je malomarno ždel voznik. Pravijo, da poskušati ni greh. Vozniku sva nekako z gibi dopovedala, da bi se hotela z njim peljati v Ajko, saj Madžari v načelu ne znajo nobenega tujega jezika. »Nem,« je bil njegov odločen odgovor. Jernej je od nekod potegnil petevrski bankovec in ga pokazal vozniku, češ, da bi za uslugo nekaj doplačala. »Nem,« mož je bil odločen. Jaz sem zamenjal petaka za desetaka. Spet sva slišala odločni: »Nem.« Pri dvajsetaku je bil »nem« že nekoliko negotov. Pri petdesetaku je onemel. Takrat se je v meni zbudilo gorenjsko poreklo in zaklical sem z močnim glasom: »Nem!«


 

Vrček piva mojega življenja


V najhujši poletni vročini sva začela kolesariti proti Ajki. Zemljevida nisva imela, zanašala sva se na Jernejev GPS. Najprej sva zašla na neko avtocesto. Potem naju je neki domačin usmeril na neke stezice skozi drn in strn in po močvirjih. Potem sva se večkrat zgubila in zašla kar tako. V nekem kraju, imenoval se je Herend, sva si v bifeju privoščila vrček piva. Tega vrčka piva ne bom nikoli pozabil, ne vem, kakšne tvrdke je bilo, bilo je najboljše pivo, kar sem jih kdaj okusil.
 

Od Ajke čez Bobo in Zalaegerszeg do Hodoša


V Ajko sva prikolesarila, ko je vlak v Ljubljano že davno odpeljal. Števec na kolesu je pokazal debelih 55 kilometrov. Počutila sva se bedno in utrujeno. To stanje se je potem še večkrat ponovilo. Začela sva proučevati vozne rede. Najprej sva se odpeljala v kraj, ki se imenuje Bobo. Da sva plačala vozovnici, se nama je zdelo samoumevno, nekoliko sva bila presenečena, ko sva morala kar precej odšteti za prevoz koles, čeprav sva to že opravila na relaciji Budimpešta–Veszprém. Na naših železnicah velja enkratno plačilo kolesnine za cel dan, pa če se kdo pelje tisti dan magari z desetimi različnimi vlaki. Ni kaj, različni kraji, različni običaji.
V Boboju sva presedlala na drug vlak do Zalaegerszega z novimi vozovnicami z novim plačilom za kolesa. V Zalaegerszegu sva spet presedlala na drug vlak. To je bil mednarodni vlak na progi od Zalaegerszega do Hodoša, ki je, kot je znano, že v Sloveniji. Ta mednarodni vlak je obsegal le nekakšen razmajan avtobus za vožnjo po tirih. Vozilo je bilo zelo neugledno, zato je bila pa cena za prevoz med dvema državama mednarodno zasoljena. Za kolesi sva spet plačala posebej. Proti večeru sva bila že v Hodošu.
 

Taksi


V Hodošu nama je načelnik postaje zaupno povedal, da nocoj ne pelje več nikamor noben vlak. Pogledal je na uro in pomenljivo dodal, da gre čez eno uro vlak iz Murske Sobote v Ljubljano. Ne vem, koga od naju je prešinilo, vsekakor sva poklicala taksi v Mursko Soboto. Čim prej naj se usmeri proti Hodošu, midva bova odkolesarila proti Murski Soboti tako, da bo nekaj časovnega pribitka. Nekje na poti naju je taksist pobral. V Murski Soboti smo bili vsaj deset minut pred odhodom vlaka. Kupila sva vozovnici do Ljubljane in še nekaj sva dala za prevoz koles.
 

Dirka od Šikol do Pragerskega


Na vlaku nama je prijazni sprevodnik povedal, da vlak ne pelje v Ljubljano, temveč v Maribor. »Nič hudega,« sem dejal, »bova pač presedla na Pragerskem.« Sprevodnik je pripomnil, da vlak sploh ne gre na Pragersko, temveč se bo po ovinku usmeril mimo Pragerskega proti Mariboru. Prestop bi bil v načelu možen v Račah, pa kaj ko vlak iz Maribora proti Ljubljani odpelje s postaje Rače dve minuti pred prihodom našega vlaka v Rače. Vlak je bil v bistvu prazen, sprevodniku je bilo najbrž dolgčas in se mu je ljubilo ukvarjati z nama. Telefoniral je v Rače, ali bi hoteli vlak proti Ljubljani zadržati za dve minuti.

Slovenskim železnicam se je zdel predlog neumesten, kam bi prišli, če bi kar tako povprek čakali na raznorazne potnike s kolesi. Potem je šel sprevodnik na pogovor s strojevodjem. Predlagal mu je, da bi vlak vendarle zapeljal do Pragerskega in bi potem s Pragerskega odpeljal vzvratno v Maribor.

Strojevodja je menda odvrnil, da je to v nasprotju s pravili vožnje in da ima družino in majhne otroke. Sprevodnik je potem namignil, da bi bilo najbolje, da se odpeljeva do Maribora in tam prenočiva. Prešinilo me je. Vlak se na poti v Maribor ustavi tudi v Šikolah. To je postaja, ki je najbližje Pragerskemu. Rečeno storjeno. V Šikolah sva izstopila. Potem sva na vso moč s kolesi odbrzela proti Pragerskemu. Zasopla sva bila na postaji v Pragerskem več kot pet minut pred prihodom vlaka iz Maribora! Po zvočniku sva slišala: »Potniški vlak iz Maribora, ki nadaljuje vožnjo v Slovensko Bistrico, Grobelno, Celje ..., ima pet minut zamude.« Preneumno sva si mislila, zaradi te zamude bi lahko prestopila v Račah.

Komur se zdi ta opis nekoliko zapleten, naj si ogleda zemljevid Pragerskega in okolice, kjer je vrisa
n razpored železniških prog, pogleda naj še, kje sta železniški postaji v Račah in Šikolah in mu bo vse takoj jasno.
 

Tudi Slovenske železnice se modernizirajo


Na vlaku iz Maribora v Ljubljano sva pokazala novemu sprevodniku vozovnici. Tudi on je postal zamišljen, rekoč: »Mogoče ne vesta, toda med Celjem in Zidanim Mostom popravljajo progo in je organiziran avtobusni prevoz, ne vem, ali bodo hoteli natovoriti vaša bicikla!« Mislim, da sva spregovorila nekaj grdih besed, omenjala sva direktorja Slovenskih železnic, bila sva res precej, ne vem, kako bi rekel, čustveno vznemirjena. Sprevodnik je bil krepostna oseba, poklical je avtobusarja v Celje in dobil zagotovilo, da bo naredil izjemo, prepeljal bo najini kolesi in seveda tudi naju, čeprav k temu početju ni zavezan, je pripomnil.
 

Ekspresni vlaki najbolj zamujajo


V Zidanem Mostu sva čakala na ekspresni vlak iz Beograda, Vinkovcev, Slavonskega Broda in Zagreba, Sevnice, ki nadaljuje vožnjo iz Zidanega Mosta v Ljubljano, Jesenice, Beljak, Bad Gastein, Salzburg itn. proti Münchnu. Zamujal je več kot eno uro. Med tem sva bila v skrbeh, bova/ne bova smela s kolesi na ta mednarodni ekspresni vlak. Kaj če bo v poletni potovalni sezoni prepoln potnikov? Potolažiti naju je hotel postajenačelnik v Zidanem Mostu, češ, da se bo osebno zavzel, da bodo naložili naju s kolesoma, čeprav, je poudaril, je na koncu vse odvisno od sprevodnika in njegove dobre volje.
Vlak je bil skoraj prazen, s prevozom koles ni bilo nobenih težav, čez dobro uro sva bila končno le v Ljubljani prav takrat, ko je ura odbila polnoč. Konec potovanje slavi. V dežurnem bifeju čez cesto sva skromno proslavila vrnitev v rodni kraj* s šilcem viskija. S postaje sva odkolesarila vsak na svoj dom.
 

Statistika


Za konec še nekaj statistike. Iz Sibiuja do Ljubljane sva se prepeljala z devetimi vlaki, enim avtobusom, enim taksijem in trikrat sva vmes kolesarila.
 

Kako daleč je San Francisco?


Z Jernejem nisva nikoli preštevala, koliko naju je natančno stalo potovanje iz Sibiuja v Ljubljano. Takole čez palec imam občutek, da je vsakega stala epopeja več kot 250 evrov. Ko sem v neki družbi omenil prigode s tega potovanja, je nekdo pripomnil, da je mogoče za ta denar z nizkocenovnimi letalskimi prevozniki odleteti iz Ljubljane do San Francisca in nazaj. Ne vem, ali je to res. »Že, že, ampak ne s kolesom na krovu!« sem tiho pripomnil.

*Vrnitev v rodni kraj (The Native's Return) je naslov potopisa Louisa Adamiča.

Komentarji: