V nadaljevanju preberite:
»Zadnje čase srečujem vse več ljudi, ki me povabijo v svoje skrbno dizajnirano stanovanje, in tam ni knjig,« mi je med obiskom v Ljubljani pred leti rekel francoski pisatelj Frédéric Beigbeder. »Si predstavljate? Zame so ti ljudje kot roboti. Nekaj jim manjka.«
Mantra tega časa je – brez odvečne navlake. Čiste prazne površine, z applom na njej. A navlaka se je preselila v zaslone, v katere strmimo vsak dan dlje in nam pred očmi migetajo informacije, sporočila, bizarne in manj bizarne podobe. Zdaj, na primer, strmim v zaslon. V tem trenutku se ne morem sprehoditi do knjižnih polic, da bi si izposodila kakšen lep citat. Recimo iz knjig Alberta Manguela Zgodovina branja ali Knjižnica ponoči ali Borgesa.
Ne morem se s prsti sprehoditi po hrbtiščih knjig in vzeti eno izmed njih ter jo naključno odpreti. Moja najljubša igra. Police, ki so zavzemale polovico mojega stanovanja, so prazne. Lažje diham, vem. A hkrati se počutim tako čudno osamljeno.
Selitve so poleg izgube ljubljene osebe in ločitev ena od najbolj stresnih stvari, pravijo. S selitvijo izgubiš tisto, kar je bilo tvoj dom. Greš v novo smer in upaš, da bo tudi to dom, čeprav ne bo čisto tvoj. S selitvijo dobiš nove prijatelje in nekateri stari morda odidejo.
Zdaj vem. Moje razmerje s knjigami je toksično, tako kot je toksičen odnos z materialnim, morda so toksični tudi odnosi, s prijatelji, z drevesi, s pisano besedo, z morjem, z lepoto, z ogledali, vse je »toksično«, ker je vse na polno in zares in reže in boli, in tudi krvavi, nenehno, kot stigme svetnikov v knjigi Eve Mahkovic. Toksični smo. Človeška vrsta je toksična in krvavi (na zaslonih).
»Vsakemu poskusu iskrenosti sledi vprašanje: Zakaj si morala deliti toliko stvari o sebi?« piše Manca G. Renko v spremni besedi: »Svet bo ženski vedno povedal, da se mora svoje iskrenosti sramovati, da bi lahko več zadržala zase.«
Nastopil je čas, ko je treba opraviti s sramom, ko se je treba razsecirati, pa čeprav pred brezimno množico. Tudi to je operacija, ne na odprtem srcu, na obdukcijski mizi. Jaz sem v tem trenutku, ko sedim med škatlami in Knjigami mojega življenja, kirurg in forenzik hkrati.
