Zamolčana zgodovina

Kako se je začela narodna delitev? Od kod ideja, da naj nam bo katoliški Nemec ljubši od liberalnega Slovenca? Kje naj bi se končala svoboda in kje je dvom izključen?
Fotografija: Anton Mahnič je krivca za vse probleme Cerkve pri nas našel v liberalizmu, v liberalcih, ki da so zahtevali ločitev Cerkve od države, avtonomijo šolstva, gospodarstva, kulture v odnosu do Cerkve. FOTO: Paolo Cocco/Reuters
Odpri galerijo
Anton Mahnič je krivca za vse probleme Cerkve pri nas našel v liberalizmu, v liberalcih, ki da so zahtevali ločitev Cerkve od države, avtonomijo šolstva, gospodarstva, kulture v odnosu do Cerkve. FOTO: Paolo Cocco/Reuters

Veliko je zamolčanega v naši zgodovini! Medtem ko se zamolčano na strani levice vendarle razgrinja, usodni dogodki desnice še vedno ostajajo v temi, zamolčani – vsekakor na ravni tematizacije (analiz). Še več: vedno bolj vsiljivo in samoumevno se na piedestal Resnice postavlja desnica z Rimskokatoliško cerkvijo (Cerkev) vred. Kolikor več krivde se nalaga levici, toliko čistejša naj bi bila desnica, »čista« kot solza se pne v nebo, vsa teža zgodovine pa pritiska na levico! Seveda ne povsem po krivici, resničnost pa le ima še drugačno podobo. Ne mislim, da jo bom sama na omejenem časopisnem prostoru lahko dorekla, nekaj pa je vendarle treba reči o tej tabu temi. Seveda zgolj na ravni hipotez!

V intervjuju, ki sta ga 22. julija 2018 v sklopu oddaj Pričevalci uprizorila Jože Možina in Jože Dežman, je umanjkala omemba – simbolično rečeno – polovice naše polpretekle zgodovine. Že ljudski pregovor pravi, da morata biti za prepir vedno vsaj dva – v njunem pogovoru pa je bil le en sam: komunizem oziroma komunisti. Toda noben pojav v zgodovini, v družbi ni neodvisen od drugega, od drugih pojavov in dejstev. Odprto je torej vprašanje: kdo je začel z narodnim razkolom, kako in zakaj?
 

»Nova doba«


Na našem prostoru je »novo dobo« začel dr. Anton Mahnič, ki je bil sicer dostojanstven, načelen in pokončen mož! Ko je bil imenovan za škofa na Krku, je javno protestiral proti italijanskim oblastem, te so ga zato za leto dni konfinirale v Italijo, tam je zbolel in po vrnitvi umrl v Zagrebu. Hrvatje ga cenijo kot zaslužnega za njihovo kulturo. Tudi sama cenim njegovo pisanje, saj je brez sprenevedanja napisal celotni credo klerokatolicizma, pravzaprav »Program« dejavnosti Cerkve proti spravi, ki se po njem ravna, kadar in kolikor je le mogoče – hkrati pa to prikriva s pridigami o spravi in ljubezni do bližnjega.



Mahnič je krivca za vse probleme Cerkve pri nas našel v liberalizmu, v liberalcih, ki da so zahtevali ločitev Cerkve od države, avtonomijo šolstva, gospodarstva, kulture v odnosu do Cerkve. Napisal je celo nekakšen praktični prepovednik/zapovednik – natančen in izčrpen –, kako naj se obnaša pravi vernik v odnosu do liberalcev. Naj omenim le nekaj prepovedi: Ogibaj se občevanja z liberalci kakor kuge! Ne bodi z nobenim liberalcem prijatelj! Ne hvali liberalnih oseb! Ne podpiraj podjetja, katero imajo liberalci v rokah! Ne bodi naročen na liberalne liste! Ne voli nikdar liberalnega kandidata! Ne hvali liberalnih časopisov, knjig, tudi če je kaka drobtinica dobrega v njih! Ne se udeleževati liberalnih slavnosti, zabav, veselic … Nikdar se tako vesti, da bi liberalci utegnili te smatrati za svojega pristaša … Ne obsojaj katoliških bistveno dobrih pisateljev zaradi enega majhnega pogreška, kakor ne hvali liberalnih bistveno slabih zaradi drobtinice dobrega ...

»Novo dobo«, dobo »ločitve duhov«, je Mahnič oblikoval kot »Program« slovenskega klerokatolicizma, seveda v okviru in na podlagi vatikanske politike pod tedanjim papežem Pijem IX., ki si je po francoski revoluciji hotela povrniti nekdanji ekonomski, politični in kulturni položaj. Namesto da bi se vatikanska (in slovenska) politika prilagodila novim razmeram in si prizadevala, da bi k sebi privabila tudi kritične vernike, se je odločila za strnitev »pravih vernikov« in za izločitev ne povsem pokornih. V dotlej enoten slovenski politični in družbeni prostor je Cerkev vnesla hoteno diferenciacijo ljudi na levico in desnico. Desni so »otroci luči«, levi »otroci teme«. Opozoriti moram, da je »ločitev duhov« zasekala prepad med vernike, katoličane – saj so bili tedaj verni tudi liberalci, le glede vloge Cerkve kot institucije so se razlikovali –, pač glede na sekularizacijo, ki se je začela po francoski revoluciji. Cerkev pa je imela (slovenski) narod za svojo dedno pravico, kar se da razumeti iz naslednje izjave: »Ti pa nevesta Kristusova! Stopaj neomahljivo po poti zmage, dokler si popolnoma ne vpokoriš narodov, katere ti je dal Bog v dediščino.« (Rimski katolik, knjiga VII, str. 303; v nadaljnjem citiranju: RK in št. knjige, str.) Ko dediščino dobiš, je tvoja lastnina, s katero razpolagaš po svojih interesih.
 

Razmerje med klerom in verniki


Na začetku je bilo načelo liberalizma »Bog in narod!«. Čeprav je bil na prvo mesto postavljen Bog, to za Mahniča ni bilo prav! Zakaj? Zato, ker načelo imenuje le Boga in narod, ne omenja pa instance avtoritete, ki se »podložnemu ljudstvu kaže v osebah, katere so nje nositelji v cerkvi in državi«. Gre za avtoriteto a priori pooblaščenih oseb, ki »nadomeščajo Boga pred ljudstvom«. (RK VI, 35) Torej manjka ta srednji »vezujoči člen« med Bogom in ljudstvom, saj se v tem geslu narod »stavi v neposredno zvezo z Bogom, kaker bi Bog ne imel na zemlji namestnikov, da ga v njegovem imenu, z njegovo oblastjo nadomeščajo«. V tem vidi Mahnič revolucionarni smisel liberalnega načela, ki je napačno, ker da vernikom ne »vlada« le Kristus, ampak tudi Cerkev.



Še natančneje je razmerje med klerom in Cerkvijo zapisano v trditvi, da so Cerkev vsi njeni duhovniki od najnižjega kaplana do papeža: »oni edini so sveta mati katoliška cerkev; izven teh oseb ne najdemo niti sence od tega, kar se zove mati cerkev«. (RK IV, 4; poudarjeno v originalu!) Natančneje: »Mesto 'katoliška cerkev' reci: katoliški škofje, pridigarji, misijonarji, apologeti, pisatelji.« (RK III, 178) Poudarek je na t. i. ožjem pojmovanju Cerkve, dejansko je pa v principu tako, kar je skoraj petdeset let kasneje kot odgovor na vprašanje, katera je boljša, monarhija ali republika, zakoličil dr. Janez Kraljič:
»Gre za teoretska razglabljanja političnega značaja, dokler ne zadene vprašanja interesov sv. Cerkve. Če pa nasprotniki pritirajo politiko do oltarja, takrat vprašanje neha biti teoretično, ni več zasebno, marveč javno; takrat ima Cerkev pravico in dolžnost, da govori javno in obvezno za vse katoličane. Dvomno preneha biti dvomno, iz teoretskega okoliša preide v dejanskega; iz dejanskega v javnega. Iz navedenega sklepamo, da si Cerkev prisvaja pravico v izvesnih okoliščinah veljavno odločati o političnih vprašanjih. Še s toliko večjo pravico torej odloča o narodnostnih, kulturnih in vzgojnih vprašanjih, kadar se pojavijo v istih okoliščinah.« (Dr. Janez Kraljič: In dubiis libertas, Revija katoliška akcija, 1940, str. 104.; poudarek v originalu! V kasnejšem citiranju: RKA, str.)

Z drugimi besedami: kadar kdo pripelje »stvar« (spor) tako daleč, da je ogrožena sama Cerkev, takrat ona vzame stvar v svoje roke in odloča – z avtoriteto Boga – o vseh za narod pomembnih vprašanjih! To se je dogajalo vso preteklost in še posebej med drugo svetovno vojno, ko je – v strahu pred komunizmom – škof Gregorij Rožman od samega začetka »svetil« pri vseh stopnjah kolaboracije z okupatorji. Kajpak v »imenu« (vsega) naroda!

Kdor veruje v Boga, verjame/veruje v Cerkev: »Prava, večna resnica je edino le tista, ko jo nas uči sv. mati katoliška cerkev, in vse, kar je s to resnico v nasprotji, ni resnično, kajti resnica je le ena.« (RK I, 503; poudarjeno v originalu) Merilo Resnice smo Mi, duhovniki: »Resnica, katero mi zagovarjamo, je sveta, kaker je svet njen izvor.« (RK V, 101) Med Cerkvijo kot institucijo in Bogom kot njenim Temeljem ni razlike – Cerkev »pove«, kaj hoče Bog. Diferenca med Bogom in Cerkvijo (klerom) je prikrita; tako je vse-eno: oporekanje cerkveni (nad)oblasti je napad na vero, upor samemu Bogu.


 

Nimamo vsi domovine


V slovenski narod ne spadajo vsi Slovenci! Tudi vsi katoličani ne! Celo verni liberalci ne! Ker oporekajo Cerkvi, da je v posesti absolutne resnice (Resnice), so »moderni bogotajci« (RK I, 502) in zato niso slovenski narod! Med božjimi in antikristovimi poteka manihejski boj med dobrim in zlim, med lučjo in temo, med večvrednim in manjvrednim človekom. Liberalec je »kužljiv« in »poguben« (RK I, 458). Tako: sovražnik je izklican in s tem je opravičen boj med ljudmi iste narodne skupnosti!

To je razvidno iz naslednjega Mahničevega apela: »Slovenci, ako smo res katoliški, ako smo pravi rodoljubi, ne smemo mirovati, dokler ne priženemo naših liberalcev do te alternative: ali naj se brezpogojno podvržejo katoliški ideji ali pa naj javno prestopijo v tabor liberalnih Nemcev in Židov (…) Katoliško Slovenijo pa naj prepustijo nam: naša je!« (RK I, 466; poudarjeno v originalu!) Nimamo skupne domovine vsi ljudje iste narodnosti, istega jezika in kulture. Pravzaprav je »oni« sploh nimajo. »Kaj tedaj ostane katoličanom? Ločiti se od liberalcev. In to iz ljubezni do tiste domovine, kateri ne morejo v zvezi z liberalci služiti.« »Tista domovina« so katoliki minus liberalci kot liberalci, minus katoliški liberalci … Iz ljubezni do domovine se torej sovražimo! Mahnič je bil srečen ob tem: »Srečni Slovenci, da ste se začeli ločiti in odcepljati od liberalcev! Le odcepite se popolnoma, da liberalni hlod odpade od slovenskega drevesa; naj se posuši, potem ga vrzite v ogenj!« (RK I, 589) Živo, slovensko drevo je katolištvo, liberalstvo je suhi hlod, ki ga je treba brez obžalovanja odžagati in zažgati! Z Nami pa je drugače: »Mi hočemo sveto, nesebično služiti sveti domovini. Zatorej ji hočemo v prvi vrsti braniti, kar ima najsvetejšega – katoliško vero!« (RK III, 1) Tisti služi sveti domovini, ki brani Cerkev. Za narod ni bistvena so-pripadnost vseh ljudi s skupnim jezikom, kulturo, zgodovino, ampak krščanska vera. Domovina je sicer sveta, toda najsvetejše je vera, Cerkev. Kaj je potem pravzaprav najsvetejše? Logično je, da so »najviše, najsvetejše koristi – verske«. Njim je »treba vse drugo podrediti«. (RK VI, 21) Bistvo naroda se potemtakem meri po koristih Cerkve, ki je Subjekt naroda.

Z liberalci kot takimi je Mahnič opravil z lahkoto, ko jih je obtožil »bogotajstva«, drugače pa je bilo z liberalnimi katoliki oziroma katoliškimi liberalci; boj z liberalci nam je bil igrača, pravi, a »naši pravi sovragi (…), s katerimi se nam bo s trikrat večo vstrajnostjo, previdnostjo in požrtvovalnostjo bojevati, so naši gospodje katoliški liberalci«. Zato, ker niso povsem z Nami, smo proti njim; oni so »zarjaveli grešniki« (RK IV, 264), polmiš-poltič«, »katoliško-liberalni polovičarji« (RK IV, 265.) To so »poluliberali«, »šviga-švaga« (RK IV, 8) Zakaj? Oni »so zaprečili zmago katoliške cerkve tam, kjer je bila vže gotova, ali pa so omogočili zmago revolucijskih sil tam, kjer bi bile same ob sebi prešibke«. To se ni zgodilo le pri nas, to so »skusile vse dežele evropske: Belgija, Italija, Španija, Francija, Avstrija«. (RK VI, 157.) Katoliški liberalizem je zato »prava šiba«! (RK IV, 257; poudarjeno v originalu!)

Anton Mahnič je krivca za vse probleme Cerkve pri nas našel v liberalizmu, v liberalcih, ki da so zahtevali ločitev Cerkve od države, avtonomijo šolstva, gospodarstva, kulture v odnosu do Cerkve. FOTO: Paolo Cocco/Reuters
Anton Mahnič je krivca za vse probleme Cerkve pri nas našel v liberalizmu, v liberalcih, ki da so zahtevali ločitev Cerkve od države, avtonomijo šolstva, gospodarstva, kulture v odnosu do Cerkve. FOTO: Paolo Cocco/Reuters

 

Ljubezen do bližnjega kot kristjanska vrednota


Kako je katoliškemu liberalizmu sploh uspelo »zaprečiti« Cerkvi absolutno zmago? »Katoliški liberalizem sploh ima le eno orožje, s katerim se bojuje, s katerim zmaga vse – to je krščanska ljubezen. S to vse posladkori, s to puščice leteče odvrača, s to polamlja najtrši rogove. Zato je veri neizmerno škodljiv, poguben vsem odločnim zagovornikom katoliškega načela.« (RK IV, 259; poudarjeno v originalu!) Krščanska ljubezen je tisto, kar predstavlja »prekletstvo katoliškega liberalizma«. Zakaj? Katoliški liberalci, kadar koli se cerkvena resnica pokaže na obzorju, »razgrnejo pred nami široki plašč svoje ljubezni, da ni moč nikedar videti čiste, neskaljene resnice«. (RK IV, 261) Namreč Resnice, ki zajema totaliteto življenja od vsega osebnega do države. Torej Resnice, ki je »ena, katoliška«! In zato je duhovnik »moralično primoran vmešavati se v politiko; politika je v naših časih ena najsvetejših, neopustljivih dolžnosti višega in nižega duhovniškega pastirovanja«. (RK V, 385) Zato je za prave katoličane liberalno stališče, da se kler ne sme vmešavati v politiko, že načeloma zgrešeno, krščanska ljubezen pa je zgolj »fraza o krščanski ljubezni«, nekaj navideznega glede na bistvo, da je Resnica »le ena, cela, nedeljiva – resnica katoliška« (RK IV, 264; poudarek v originalu!) Veri celo krvavo preganjanje v preteklosti ne škodi tako kot »skazovanje tiste bedaste krščanske ljubezni, katere nič krščanskega nima nego ime«. (RK IV, 259; poudarek v originalu!) Po prevrednotenju (preinterpretaciji) na podlagi ideologije ločitve duhov v krščanski ljubezni ni več prostora za krščansko ljubezen do bližnjega! Kdor se nanjo sklicuje ali jo pridiga ali celo živi, počne nekaj bedastega.

Kakšna pa je potem po Mahniču prava krščanska ljubezen? Katoliška ljubezen ni prva, temeljna, najpomembnejša je vera: krščanska vera je »podlaga in početni pogoj krščanski ljubezni« (RK II, 5), natančneje: »Vera sicer lahko stoji brez krščanske ljubezni, a ta se brez vere ne da niti misliti, kakor ne hiša brez temelja.« (RK II, 5-6) Podpisani avtor članka Antiliberalec se ob pojmu ljubezni sklicuje na katekizem: »Katekizem, katerega neki priznavajo tudi liberalci, opredeljuje krščansko ljubezen: Ljubezen je nadnaravna čednost, ki nas vsposablja, da Boga ljubimo čez vse in svojega bližnjega kaker sam sebe iz ljubezni do Boga. Najprej moramo ljubiti Boga, drugič sebe in bližnjega.« Pisec povedano še poudari in eksplicira: »A ne kakerkoli, ampak ljubiti, ker in kaker Bog hoče.« (RK IV, 386) To, kaj in kako Bog hoče, pa je v domeni klera: samo kler razlaga, kaj je (Božja) Resnica in torej tudi, kako in koga ljubiti! Ljubiti Boga pomeni ljubiti Cerkev – čez vse! Ne, kakor menijo liberalni katoliki, da »mora prava ljubezen obsegati vse in sicer z jednako gorečnostjo«. (Prav tam: poudarek v originalu!) Nasprotno, »dušeslovni zakon« ukazuje, da »ni mogoča prava trajna ljubezen in edinost mej ljudmi, ki niso enih misli, ki niso – ene vere!« Naj se vrnejo »narodi, ki so se ločili od cerkve, naj se vrnejo k nji, ter naj sprejmejo sveto katoliško vero«! (RK VI, 410–411) Šele ko se bodo vrnili, bo možna ljubezen do njih. (Mimogrede: tu je ideološka podlaga za nasilno prekrščevanje npr. pravoslavcev med vojno na Hrvaškem, ki so ga izvajali katoliški duhovniki.) Enako velja za posameznike: Naj se vrnejo v naročje Matere Cerkve, potem se bomo spravili z njimi! Ljubezen je tako popolnoma instrumentalizirana: Da bi jasno in razločno opredelil katoliško ljubezen, se podpisani Antiliberalec opre na besede Španca D. Félixa Sardà y Salvanyja, da »največa katoliška odločnost, nestrpnost je največa katoliška ljubezen. Trdimo, da dandanes je radi tega tako malo odločnih, nestrpnih, ker jih je malo, koji bi v resnici prav ljubili.« (RK IV, 387)

Ljubiti pomeni »prav ljubiti«, to je: biti nestrpen do drugovernih ali neverujočih! Nestrpnost pa je sovražnost, sovraštvo! Tako smo prišli do bistva, do srčike katoliške ljubezni: iz ljubezni do Boga moraš sovražiti tistega, ki vanj ne veruje oziroma ki ne verjame, da Cerkev pravilno razlaga in zastopa Boga na Zemlji. Vera v Boga tako pomeni verjeti/verjetje v popolno enačenje med Bogom in Cerkvijo; med Bogom in klerom ni več diference: Kar reče kler, je direktno od Boga!

Kler se – s papežem na čelu – nikoli ne moti! Zato je logično reči, da »kdor ni z Rimom, je proti njemu, je proti Kristusu!« (RK V, 136) Enako velja za samo Resnico, ki je sveta stvar: »Za sveto stvar se hočemo sveto, a tudi z navdušenostjo in odločnostjo, kakeršno ljubezen do nebeške resnice zahteva – boriti!« (RK V, 101) Ljubezen velja nebeški resnici, torej Bogu/Cerkvi, ki ga nadomešča na Zemlji, ljubezen do soljudi pa je »ločevalni princip«, kakor izhaja iz naslednje izjave, skrite v vprašanju: »kdo je ta, na katerem se mora dejanski skazovati naša ljubezen«? To vprašanje za Mahniča ni le praktično, marveč »načelnostno«, kar pomeni: »In le po tem, kaker odgovorimo na nje, se določuje naša ljubezen in sredstva, katera imamo izbrati, da jo izvršimo.« Še bolj eksplicitno: »Po načelih se spreminja ljubezen.« Če si veren, tj. Cerkvi vdan, te ljubimo, sicer pa ne. In posledica za družbenost: »Nemogoče je, da bi verni katoličani z liberalci sveto služili sveti domovini.« (RK II, 149; poudarek v originalu!) Domovina je sicer sveta, a najsvetejša je vera/Cerkev, njeni interesi! Ljubezni kot sočutne, tolerantne odprtosti za drugega kot drugega ni več, saj je pragmatično vpeta v kleriško politiko.
 

Prevrednotenje vesti


Ravnanje pravih katolikov po Mahničevi razlagi lahko ovira nepravilno (»nenačelno«) razumevanje sprave, ljubezni do bližnjega in vesti. Vest lahko človeku kdaj narekuje, naj ne bi poslušal cerkvenih zapovedi. Da ne bi česa storil, kar ni po njegovi vesti. Zato je posebna pozornost Mahniča veljala prav vprašanju vesti. Odstraniti, ubiti je treba katoliku ozir na lastno vest! Tudi pri vprašanju vesti je po Mahniču liberalizem kriv, da se je pod njegovim vplivom »vvedla 'svoboda vesti'«. (RK I, 105) Kdor ima absolutno resnico v zakupu kakor Cerkev, ne more pristati na svobodo vesti; absolutni resnici odgovarja le absolutna pokorščina. »Vernikom je zapovedano poslušati, vbogati, krotko in ponižno kaker ovcam, a ne soditi, ne zapovedati.« (RK III, 309) Kaj sploh lahko naredi po svoje vernik sam? »Zdi se potem takem, da prav nič nego k vsemu, kar činijo – molčati in radovoljno trpeti.« (RK III, 312)

Revija Katoliška akcija (RKA), ki je začela izhajati leta 1940, je še natančneje definirala pomen vesti: »kjer govori Cerkev, tam katoličan posluša in uboga«. Ni se mu treba odločati, še več: ne sme se, »javno kritiziranje – po škofovi besedi – ni dovoljeno«. Skratka: »Svoboda tukaj ni na mestu, dvom je izključen. Velja za vsakega katolika, laika in duhovnika.« (RKA, 112; poudarjeno v originalu!) Dosledno poslušni verniki so med vojno poslušali svojega škofa, dr. Gregorija Rožmana, saj Cerkev nastopa kot Oblast: »Za katoličane dvomno preneha, če je govorila Cerkev – oblast.« (RKA, 105) Če nastopi situacija, da bi se posameznik odločal po lastni presoji, tudi mora »dati pokornosti prednost«. (RKA, 230) Kajti vest »more biti zmotna« (RKA, 532–533). Vest se lahko zmoti, Cerkev pa se ne zmoti nikoli! Od tod zaključek: »V konfliktu med svojo sodbo in sodbo Cerkve bo oni, ki prizna avtoriteto Cerkve, ravno v imenu svoje vesti odstopil od svojega mnenja ali celo prepričanja, če ne bo hotel grešiti proti lastni vesti. V tem smislu je torej svoboda vesti omejena po zunanji stvarnosti.« (RKA, 532–533)

Ni le omejena, temveč blokirana! V tej razlagi vesti je vest ukinjena; posameznik ni odgovoren za svoja dejanja, saj so mu zapovedana! S takšno razlago vesti (in zahtevo do vernikov!) je Cerkev vzela nase odgovornost za krvavo vpletenost zaprisežencev »velikemu vodji«, torej za svoj del krivde za medvojni državljanski spopad. Prav v zanikanju vesti je izvir cerkvene posesivnosti in njenega nihilizma ter perverznega obrata od vesti k dolžnosti: Prav v imenu lastne vesti se boš svoji vesti odpovedal!
 

Narodne sprave pa ne!


Načelna Mahničeva usmerjenost v ločitev duhov med katoliki ima za posledico boj proti spravi! »Komur ljubo, naj se še dalje ziblje v sladkih sanjah, da mu bo mir in sprava z liberalci prinesla zlato Slovenijo (….) Nam pa naj ne zameri, ako nočemo z njim deliti takih sanj.« O spravi z liberalci ni mogoče niti sanjati! »Ne, mi bomo nad vse visoko držali zastavo katoliškega načela. Kdor hoče v to priseči, mu podajamo roke v spravo, v skupno delovanje.« Mahnič spravo zasmehuje: »Na podlagi katoliškega načela se hočemo objeti, ljubiti. Kdor tega načela ne prizna, ne išči zveze z nami, on je naš nasprotnik.« (RK II, 4) V tej izjavi – da bi kolikor mogoče ožigosal spravo – prehaja Mahnič v obscenost, saj je za tolerantno in dopuščajoče sožitje med ljudmi objemanje in poljubljanje irelevantno.

Tudi po Mahniču bi lahko prišlo do sprave, če bi bili vsi »edini v načelnem naziranji, da bi bili vsi enega duha v veri«. (RK IV, 210) Čemu sprava, če so vsi enega mišljenja, vsi enako pokorni Cerkvi? Spraviti se moraš – torej živeti v miru in sočutenju – tudi s tistimi, s katerimi se ne moreš strinjati glede vere, prepričanj itd. Sprava je dopuščanje drugega, priznanje drugemu enakih pravic in dostojanstva kakor samemu sebi! Sprava pod določenimi (Našimi) pogoji je podrejanje drugega!

Sprava in ločitev duhov se izključujeta; kjer je zaradi svojega prepričanja nekdo »načelnostno« neprimeren za to, da se mu prizna enakopravna in enakovredna domovinska pravica v lastni domovini, tam ne velja spravno, tolerantno vzdušje, ampak izključevanje, onemogočanje, zasramovanje in kar je še takih možnosti iz sovražnega repertoarja. Namesto komunikacije vlada ekskomunikacija. Predvsem pa je ljudem kratena pravica do domovine! Celo ljubiti domovine naj ne bi bilo mogoče skupaj: »Ni mogoče, da bi bili v krščanski ljubezni vstrajno edini taki, ki verujejo, in taki, kateri ne verujejo.« (RK II, 146) »Edini«, se pravi: združeni v ljubezni do domovine.

Pravoverni katoliki zato tudi delovati za domovino ne morejo skupaj, zaradi tega naj velja geslo: Kako je tudi vernim Slovencem nemogoče skupno za narod delovati z brezverci tudi slovenskimi. (RK II, 145; poudarek v originalu!) Ker imamo MI absolutno prav, naj se umaknejo drugi! Nobenega občutka človeške skromnosti klerokatoliki ne poznajo, napadalno samozavest jim daje samoumevno prepričanje, da so »od Boga pooblaščeni Kristusovi namestniki« (RK III, 223) in da se zaradi »naše brezobzirne načelne odločnosti nimamo ničesar bati«. (RK I, 588) Kajti naša dogmatika »je jasna luč, (….) čista katoliška resnica«. Zato Mahnič prepričano izjavi: »vse nam je dogmatika« (RK III, 180). Vsako Naše stališče, zahteva, program, prepoved, zapoved … je od Boga, zato je resnična in obvezna!
 

Ločilni proces


Za ločevanje liberalcev oziroma liberalnih katolikov od pravih vernikov katolikov je dr. Mahnič poleg splošnih prepovedi/zapovedi, kako se obnašati do njih, napisal nekaj napotkov, pravzaprav pravo metodologijo ločevanja duhov politiki. Ve, »da pri Slovencih nima nobena druga ideja družljive moči, kaker narodnostna«, ker le-ta »sklepa še vedno versko ali brezversko najrazličniše skrajnostno si nasprotne elemente«. (RK III, 81) Z drugimi besedami: Slovence, leve in desne, je tedaj združevala ideja slovenstva, zavedanje lastne identitete. Kar je bilo nujno glede na to, da smo bili del druge države z drugim jezikom. Mahnič je sam opazil porast nemškega nacionalizma – kljub temu pa je prav v slovensko »narodnostno idejo« zapičil razbijalsko ločevalno ost, ker so – liberalci – postavljali idejo naroda (narodnega obstoja) pred idejo Boga! Tukaj se je začela slovenska nespravljivost, ideološko sovražna ločitev – namesto sprave kot zavedanja skupne nacionalne usode, iskanja skupnih točk političnega in družbenega sožitja, še posebej v usodnih, hudih časih. Več kot pol stoletja prej se je z zavračanjem sprave pripravljal naš medvojni spopad!

Osnovno vodilo mahničevskega klerokatolicizma je: presekati »nenaravno vez mej katoličani in liberalci«. (RK III, 224) Naravna vez naj bi bil rimskemu katolištvu povsem priličen slovenski narod, kar pomeni, da naj bi bil kot tak in v celoti povsem poslušen Cerkvi. Potemtakem je logična izjava: »Liberalizem v katoliškem narodu nima pravice do obstoja.« (RK VI, 423) Ker »ideje ne letajo same«, to pomeni, da liberalci – tudi kot ljudje – v slovenskem narodu nimajo pravice do obstoja!
Kako naj deluje »ločilni proces«? »Ločilni proces – smo rekli – se vrši v politiki ob verski misli. Bog je znamenje, kateremu se vporeka, on je vsemogočni ločilni princip. Lahko se potemtakem razume, da ta ločilni proces se vrši na dvoja stran: za Boga in proti Bogu. Zatorej se konečno in dosledno vse katoliške stranke razločijo in razcepljajo na dve: na stranko dobrih in na stranko slabih.« (RK VIII, 5) Gre za ločevanje med samimi katoliki, torej med vernimi ljudmi!

Ločilni proces je brezkompromisno dosleden! »Ločitev duhov se vrši 'na dvojno stran – na desno in na levo'; kar je 'liberalnega, odpada na levo, kar je katoliškega, prehaja na desno – sredina ostaja prazna'. (RK VIII, 12) Programsko načelo je: »Srednje, polovičarske stranke se morajo razdružiti, izginiti.« (RK VIII, 15) Če se potrudiš, bo razpad srednjih strank »le vprašanje časa«. (RK VIII, 6)

Mahnič se je zavedal, kaj ločitev duhov pomeni, kar je razvidno iz naslednje ocene: »Globok prepad nas loči. Ne tvori ga razlika jezika, razlika prostosti, razlika državnih meja. Ta prepad sega tudi v narod, ki govori en jezik, v pokrajine, ki imajo isto zgodovino, v države, katero obdajajo iste meje.« Če vse storiš za neko idejo, recimo za ločevanje duhov, veš: »Pa če se še nismo ločili, smo se začeli ločiti.« (RK VIII, 245) Ideološka zaslepljenost se ne ustavi: »Načelnostna različnost se poostruje in širi se vedno bolj v prepad, ki nespravljivo ločuje od ene strani katoliško idejo z avstrijsko od druge liberalne proti-avstrijske.« (RK II, 2) Če si prizadevaš zasesti vsa področja »v slovstvu, vzgoji, v politiki, sploh v javnosti« (RK II, 151), rineš družbo v vedno globlji spor, v prepad, v brezno. Zdaj je treba »oči odpreti ter raka na telesu videti«, ne ga zakrivati, kakor to počno »spravljivi politiki« – in potem moramo raka »izrezati, izločiti, da nam ne bo razjedel še tega, kar je zdravega«.

Ločevanje duhov, ki ga je pri nas vpeljal radikalni katolicizem in ga uresničeval, kadar je le mogel, je uničevalo narodno skupnost že od kraja 19. stoletja do II. svetovne vojne in med njo. Če upoštevamo – moramo upoštevati! – še komunistični razredni boj in razredno sovraštvo, sektaštvo po enakem principu Kdor ni z nami, je proti nam!, šele lahko razumemo, da je prav ločevanje duhov – z desne in leve – tisto, ki vsako družbenost in/ali nacionalno skupnost razžira kot kislina. Do dna, do bolečine!
 

Katoliški pragmatizem


Kakor je Mahnič načelen v idejnih premisah klerokatolicizma, pa je v praktičnem smislu – do cinizma – pragmatičen; tako brez olepševanja pove: »Cerkvi je vse na svetu le sredstvo, ne namen. Tudi država je le sredstvo.« (RK VI, 437) Čeprav je bil že tedaj razviden nemški (avstrijski) nacionalizem, ki je kratil drugim narodom »narodno individualnost«, tudi slovensko, je Mahnič zapisal: »Ako pa se to zgodi, ako se nam v obrambo narodne individualnosti obljubi pomoč, potem bratje, Nemci ali kateri koli ste, dobite v nas odločne, navdušene zaveznike, ki pojdejo z vami v ogenj za najsvetejša načela naše svete vere, potem ste nam bližji, ste nam ljubši nego slovenski liberalci, ki z nami nimajo nič skupnega, nego mrtvo govorico, ker z vami nas bo vezalo načelo, z vami edini duh Kristusov!« (RK VI, 23-24; poudarek v originalu!)
In petdeset let kasneje so te besede postale meso in kri!!

Živa je samo govorica vere, govorica naravnih jezikov, torej tudi slovenščine, pa je glede na »govorico« vere – mrtva. »Katoličani smo, to je naše ime, potem smo Slovenci, to je naš priimek.« (RK III, 2; poudarek v originalu!) Ime, ki vsak narod kot prav ta narod identificira, je katolištvo, čeprav je na svetu veliko katoliških narodov! Razmerje med katolištvom in narodnostnim je sprevrnjeno: ideološko (vera) je identifikator, narodnost pa je naključna. Takšno je bilo stališče Cerkve tudi med vojno glede narodne politike. Kajti: »Sveta cerkev odobruje vse mogoče vladne oblike, tudi najbolj demokratične in najradikalniše.« (RK VI 191; poudarjeno v originalu!) Še bolj določno: »Dobra je oblast tudi tiranova, ako ravno ni nič slabšega od tiranstva samega.« (RK VI, 260, poudarjeno v originalu!)

Od tod ravnanje škofa Rožmana v času, ko je bil naš narod ogrožen kot slovenski – ne kot katoliški! –, on pa se je zahvaljeval okupatorjem za svobodno versko dejavnost. Človeško in narodno sopripadnost je zamenjala ideološka, politična pripadnost, kar je Mahnič zapisal takole: »Sorodniša sta si v duhu nemški in slovenski liberalec nego verni in liberalni Slovenec.« (RK II345) »Seveda ravno tako – ni nas sram izpovedati – so tudi nam sorodniši in ljubši katoliški Nemci nego liberalni Slovenci. Verska misel nadvladuje, razsoja in loči tudi v politiki.« (RK VI, 4–5; poudarjeno v originalu!)

Sorodnost« ni več vezana na rod ali narod, postala je ideološka kategorija: sorodstvo po religiji, ideologiji. Očitno se je Mahniču uresničila njegova želja, »da bi naši možje enkrat za vselej opustili misel na kako spravo z ljudmi, katerim so načela kat. shoda predmet javnega zabavljanja in zasmehovanja«! (RK VII, 400) Liberalci so se tedaj posmehovali Mahničevi ideološki rigoroznosti, saj je povsem resno začrtal tale cilj posesivnega klerokatoliškega programa: »Neomajljivo in dosledno izpoznavajmo krščansko-katoliška načela, dokler jim ne vpokorimo cele Slovenije.«

(Prav tam.) Jim je to uspelo, jim je uspelo utišati »sanje« o spravi? Pravzaprav ne: »Vender p+a so nekateri, ki se upajo v sredo mej sovražne čete – se zastavo miru in sprave, v imenu krščanske ljubezni, možje, ki bi radji v prepad, koji je mej nami zazijal, zasuli, pometavši vanj najprej 'prenapeteže obeh strani'.« (RK V, 373) Nekateri si upajo. Danes se levica norčuje iz sprave in s tem dopušča desnim radikalcem, da – hinavsko sklicujoč se prav na spravo! – kot domnevno večno čisti, nedolžni božji otroci s svoje strani še naprej razdvajajo slovensko družbo.

Se nadaljuje.

Komentarji: