Tiskane izdaje
2. Poleg prelomno spodbudnih dogodkov je – v začetku 21. stoletja – prišlo do nekaterih prelomno zaskrbljujočih pojavov. Evropsko unijo so prizadele bančne, finančne in sploh gospodarske krize, v njihovem ozadju pa se je širilo nezadovoljstvo zaradi bruseljske birokracije in demokratičnega primanjkljaja. Evropski politiki so upali, da bo Evropa ostala enotna kljub razlikam oz. da bodo razlike postale nekakšno moderno evropsko vezivo. To upanje ni bilo dovolj utemeljeno: v političnem življenju evropskih držav je bilo vse več populizma, poudarjanja nacionalnih interesov; ponekod (tudi v Sloveniji) pa so se pojavile pobude k obnovi, nemara reformi, vsekakor pa legitimizaciji sistema, ki je nekoč predstavljal vezivo (prisilni jopič?) t. i. socialističnega tabora.
3. Na južni obali Sredozemlja in še drugje v evropski soseščini so se vneli spori in vojne, ki so med drugim sprožili nove državne krize, migracije in terorizem. Nekatere vojne so se začele prav zaradi Evropske unije, npr. v Ukrajini. Reveži iz severne Afrike, Bližnjega vzhoda, Irana, Pakistana ali Afganistana so tako rekoč vdrli v Evropo. Začelo se je trganje žametne zavese schengenskega sporazuma, predvsem pa pešanje evropske dramaturgije. Teroristični napadi so prizadeli Francijo, Nemčijo, Belgijo, Turčijo … V vrvežu nasprotij med evropsko in tradicionalnimi (nacionalnimi, lokalnimi ...) identitetami in ob pojemanju evropskih avtoritet se je navsezadnje zgodil brexit, ki pomeni zmanjševanje Evropske unije. Henry Kissinger govori o pešanju Evrope in se čudi, da tri tedne po brexitu niti en evropski državnik ni artikuliral vizije evropske prihodnosti.
4. Evropska unija je torej zašla v krizo. Je mogoče iz nje narediti zares tesno zvezo? Je potrebno radikalno poenotenje Evropske unije po modelu Združenih držav Amerike? Naj Evropejci obesimo EU na klin in se ukvarjamo samo še vsak s svojo državo, kot svetujejo nekateri eksperti iz ZDA? Je mogoča razdelitev EU na države jedra in države periferije? Na države ustanoviteljice in poznejše članice? Na države prve, druge, tretje hitrosti? Je mogoče Evropsko unijo – glede na zgodovinske obremenitve – razdeliti na vzhodni in zahodni del, na slovanski, romanski in germanski del??? Kot rečeno, so nekatere od teh kombinacij zgodovinsko obremenjene. Ko bi jih ponovili, rezultati ne bi bili drugačni, kot so bili v preteklosti. Potrebne so nove rešitve.
5. Si licet parva componere magnis, primerjajmo Veliko Britanijo in Slovenijo. Ko je slednja zapustila Jugoslavijo, je ta razpadla. Pred razpadom je bil govor o različnih možnostih tretje Jugoslavije: da bi ostala nekakšna jugoslovanska gospodarska skupnost, da bi s skupnim življenjem nadaljevale vse republike razen Slovenije; da bi Jugoslavija postala kot mini Kvse: niti unitarna, niti zvezna država, niti konfederacija, ampak konferenca o varnosti in sodelovanju v Jugoslaviji ... In če primerjamo še naprej, se lahko vprašamo, zakaj je Slovenija sploh zapustila Jugoslavijo? Slovenija je odšla iz podobnih razlogov kot Velika Britanija: zaradi prepričanja, da dobiva manj, kot daje; ker je postalo odločanje o njenih nacionalnih interesih in potrebah preveč zapleteno; ker sta skozi evropska vrata prodirali tuja miselnost in kultura. Vojaško grožnjo Jugoslavije Sloveniji bi nemara lahko primerjali z grožnjo množičnega priseljevanja v Veliko Britanijo. V Evropski uniji je bila na neki način ogrožena britanska superiornost, ki jo predstavljajo zgodovina, britanska vojska, njena oborožitev in kraljica. Morda pa so Angleži mislili, da v EU ne uživajo tolikšnega spoštovanja, kot jim gre, in da jim iz Bruslja zapovedujejo neprimerno usposobljeni, predvsem pa neugledni uradniki, ki so jih izpljunile nacionalne birokracije, v katerih so preživeli zaradi političnih, socialnih in spolnih kvot, predvsem pa zaradi svoje klečeplazne in upogljive narave?
6. Bigger picture brexita vsebuje še nekatere važne elemente, ki brexit povezujejo z dogajanjem v Konvenciji EU leta 2002 in 2003. Če pozabimo na to, da je šlo za poskus evropske ustave in da Angleži ne dajo veliko na ustavo; da je šlo za nemški projekt in da je konvencijo vodil visokostni Francoz Giscard D'Estaing, je predvsem malo manjkalo, da bi bila Velika Britanija ponižana na enakopraven položaj z novimi članicami. Rešili sta jo Francija in Nizozemska. Bigger picture je seveda povezana z zemljepisom in geopolitiko. Angleži so doma v Veliki Britaniji pa še kje. Tako rekoč na voljo imajo še nekaj držav: Avstralijo, Kanado, Novo Zelandijo, predvsem pa ZDA. Francozi imajo v Kanadi vsaj rezervno provinco, Nemci imajo drugo državo v Avstriji in glavno besedo v Švici; Španci in Portugalci imajo polno dodatnih držav v Srednji in Južni Ameriki, Nizozemci in Belgijci imajo nekaj večjih parcel v Afriki, Danci imajo Grenlandijo, celo Albanci imajo dve državi in pol, enako Srbi in Hrvati. Italijani imajo Vatikan, San Marino, del Švice, sorodnike v Romuniji, manjšine v Sloveniji in na Hrvaškem, Grki imajo Ciper, Estonci Finsko ...
7. Vprašanje je, ali ni najšibkejši člen Evropske unije ravno unikatna Slovenija; in temu vprašanju bi morali posvetiti najresnejšo pozornost, najboljše ljudi, primerno delovno okolje, finančno in medijsko podporo. Če dobro premislimo, ni povsem nenavadno, da so za Slovence – v pomanjkanju evropskih sorodnikov in prijateljev – privlačni Rusi, to pa jih/nas oddaljuje od Evropske unije, za katero je – razen zanimanja za dobre službe in subvencije – relativno malo zanimanja in prav malo empatije.
8. Za epohalne dosežke so potrebni epohalni časi, kot sta bila konec druge svetovne in hladne vojne. Tadva prelomna trenutka imamo še dobro v spominu in sta merodajna. Po vsem, kar smo povedali, se postavlja vprašanje, kaj nam sploh ostane? Vse več je malodušja in oportunizma, ki je usmerjen k iskanju manj slabih možnosti. Mnogi bi vztrajali pri poškodovanem podjetju ali jezdili na izčrpanem konju, dokler gre. To malodušje je nekoliko povezano z moderno politiko, ki za večino njenih privržencev tako ali tako pomeni začasno, včasih prav kratkotrajno zaposlitev. Politiki razmišljajo v glavnem o tem, kako bi se izognili upokojitvi po štiriletnem mandatu. Če zaupamo koledarskim koordinatam Svetega pisma, po katerih naj bi začetniki človeštva živeli in vladali po tisoč let, in če po drugi strani pomislimo na ugotovitev Andyja Warhola, da bo vsak človek slaven 15 minut, nas mora skrbeti predvsem vprašanje časa. Po eni strani ga primanjkuje, po drugi strani bi ga potrebovali čim več. Čas, ki je na voljo, ovira in omejuje epohalne dosežke, če jih sploh ne onemogoča.
9. Glavni evropski problem je identiteta oz. istovetnost. Pravilneje rečeno: problem je sožitje različnih identitet. Medtem ko je npr. Italijanom in Nemcem v drugi polovici 19. stoletja uspelo ustvariti nacionalno identiteto in nacionalno državo, to v 20. stoletju ni uspelo niti Sovjetski zvezi, kjer naj bi nastal sovjetski narod, niti Jugoslaviji, ki naj bi postala država jugoslovanskega naroda. Ker ni verjetno, da bi bilo mogoče evropske narode staliti in pretopiti v en sam evropski narod, bo evropska skupnost v prihodnosti še naprej upoštevala nacionalno raznolikost. Vendar: za utrditev evropske identitete ni potrebno ustanavljati evropskega naroda. Kljub temu da sta različni, evropska in narodnostna identiteta nista nujno v sporu. S premišljenimi ustavnimi rešitvami bi lahko povečali izbiro identitet. V novi evropski ureditvi/ustavi bi lahko recimo poudarili regionalne identitete. Narodi se prepoznavajo po zgodovini, geografiji in npr. po pripadnosti velikim jezikovnim skupinam, kot so npr. Germani, Romani in Slovani. Slovenci smo alpski, jadranski, slovanski, srednjeevropski, sredozemski in evropski narod.
10. Evropa in Evropska unija morata ostati čim bolj celi in čim bolj svobodni. To pomeni, da je treba poiskati, uveljaviti ali nemara iznajti zanesljivo vezivo, ki bo povezovalo evropske države in utrdilo spontano evropsko istovetnost. Evropske države seveda niso administrativne enote – kot države v ZDA –, ampak nacije s tradicionalnimi nacionalnimi aparati. Evropska unija je z migranti in begunci leta 2015 doživela več opozoril. Valovi preseljevanja so skoraj uničili schengensko žametno zaveso in celo spodbudili ideje o vrnitvi železne zavese; vendar so navsezadnje pripomogli k politični streznitvi v Nemčiji in nemara tudi v Sloveniji, predvsem pa k jasni zavesti, kje je zunanja meja Evropske unije. Zaradi kršitev schengenske meje – s katerimi sta se Grčija in Slovenija znašli na robu prepada – je postala meja Evropske unije očitna in razpoznavna; pokazala pa se je tudi razlika med evropsko in neevropsko miselnostjo. Prizadevanje in ukrepi za evropsko varnost so se izkazali kot vezivo Evropske unije.
11. EU ima dve možnosti: ali bo postala vse tesnejša ali pa vse bolj razuzdana zveza. Na neki način lahko doseže oboje s trdnejšimi in varnejšimi zunanjimi mejami (torej z ustanovitvijo evropske vojske, evropske obalne straže, policije itn., z dobro – po meritokratskih načelih izbrano – diplomacijo) in s strogim spoštovanjem raznolikosti držav znotraj EU. Včasih kot pozitiven – ali negativen – zgled dajejo ZDA. Vprašanje državne oz. zvezne pristojnosti, hierarhije in subsidiarnosti je pretresalo ameriško politiko vse od 18. stoletja; današnja povezava pa je rezultat vojn, sporov, pogajanj, kompromisov in ustavnih amandmajev. (Mimogrede, 10. amandma ameriške ustave pravi: »Oblast, ki ni z ustavo prenesena na Združene države ali ki z njo državam ni prepovedana, pripada državam oz. ljudstvu.« Države v ZDA so med drugim pristojne za področja šolstva, družinskega, pogodbenega in kazenskega prava.) Ne glede na razlike med državami (in volilnimi sistemi), Američani volijo individualnega predsednika in kongres na splošnih volitvah. Demokratični primanjkljaj obstaja tudi zato, ker voditelje EU postavljajo strankarske centrale, ne pa volivci na splošnih volitvah.
12. Evropska unija vsebuje veliko število držav in prebivalcev, zato bi bilo v prihodnji arhitekturi treba predvideti možnost razdelitve EU na manjše število enot in uveljavljati nove načine identificiranja. V EU poznamo evroregije, tj. povezave delov različnih držav v nekakšne smiselne kulturne ali gospodarske enote. Te povezave hote ali nehote vsebujejo protidržavne bodice in seveda ne rešujejo problema sožitja med EU in državami. Poleg teh povezav pa se oblikujejo tudi skupine sorodnih držav, kot so npr. skupina ustanovnih članic (Beneluks, Francija, Italija, Nemčija), srednjeevropska višegrajska četverica (ki se ji občasno pridružita še Avstrija in Slovenija), baltske države, »oljčna skupina« (Ciper, Francija, Grčija, Hrvaška, Italija, Malta, Portugalska, Slovenija, Španija), južnoevropska oz. sredozemska skupina itn. Brez težav si je mogoče predstavljati arhitekturo EU, ki bi imela pet megaregij:
• zahodno (Belgija, Francija, Irska, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska),
• severno (Danska, Estonija, Finska, Latvija, Litva, Švedska),
• centralno (Avstrija, Češka, Madžarska, Poljska, Slovaška, Slovenija),
• južno (Ciper, Grčija, Italija, Malta, Portugalska, Španija),
• vzhodno (Bolgarija, Romunija, Hrvaška).
Evropske megaregije, ki bi z izjemo vzhodne (ta se bo v prihodnosti povečala s Srbijo, Makedonijo, Črno goro, morda s Kosovom, Turčijo ali Ukrajino) vsebovale vsaka po šest držav, bi lahko oblikovale svoj (ožji) evropski svet ali celo šestčlansko vlado, ki bi jo seveda vodil predsednik EU.
13. Evropsko unijo bi bilo mogoče »razdeliti« tudi na štiri skupine, ki so povezane z oceani oz. morji:
• atlantska skupina (Beneluks, Francija, Irska, Portugalska, Španija),
• baltsko-severnomorska skupina (Danska, Estonija, Finska, Latvija, Litva, Nemčija, Poljska, Švedska),
• sredozemska skupina (Ciper, Grčija, Hrvaška, Italija, Malta, Slovenija),
• podonavsko-črnomorska skupina (Avstrija, Bolgarija, Češka, Madžarska, Romunija, Slovaška).
14. Poleg vseh drugih kombinacij je pomembna tudi jadranska kombinacija oz. jadranska identiteta. Z Jadranom so povezane članice EU Hrvaška, Italija in Slovenija, v prihodnosti pa se bodo tem trem pridružile še Albanija, Bosna in Hercegovina, Črna gora ter Kosovo. Nekoč je bilo usodno vprašanje avstrijskega/nemškega dostopa do Jadrana. Danes si jadranske države prizadevajo, da bi na Jadran navezale čim več avstrijskih in nemških – pa tudi drugih – srednjeevropskih, npr. madžarskih, čeških in slovaških interesov. Vmes se je pojavil nov kandidat za povezavo z Jadranom – Rusija, ki ni članica EU. Za Jadran se zanimajo tudi Kitajci. (Mimogrede: na jadranski strani poteka bolj ali manj tih boj za prvenstvo. Ob Italiji je pri tem najbolj aktivna Hrvaška, ki se nemara vidi celo kot edina naslednica Jugoslavije oz. kot hegemon na vzhodni obali Jadrana. Spor s Slovenijo o meji na morju je treba videti v tem kontekstu.) Jadranski del EU oz. Evrope je obremenjen z zgodovino, kulturnimi in političnimi poslanstvi, zato zasluži prav posebno pozornost. Njegovo vlogo pri prihodnjem upravljanju z EU bi bilo treba okrepiti.
15. Za Evropsko unijo so – ob vprašanju demokratičnega deficita, preprostejše, bolj učinkovite organizacije in varnosti – bistveni dopuščanje in sožitje, po možnosti sinergija različnih istovetnosti. Tu so mišljene izvirne evropske – ne priseljenske – istovetnosti: od lokalne in narodnostne identitete, identitete jezikovnih skupin do geopolitične in vseevropske istovetnosti.
Prof. dr. Dimitrij Rupel je rektor Nove univerze
