Bodice: Gladiatorji mušje kategorije

Churchill je bil pravkar izgubil na volitvah, zato je v svoji prijetni londonski hišici z vrtom pisal slavne Spomine. Ko se je Sulzberger poslavljal, ga je gostiteljev dolgoletni butler za hip povabil na stran. »Moram vam povedati, da se je sir občutno omejil pri pijači.«

In Sulzberger je v svojem fenomenalnem spominu takoj na kratko »obnovil« Churchillov vsakodnevni tekočinski meni. Ponavadi je takoj, ko se je zbudil, zvrnil kozarec ali dva šampanjca. Dopoldne je pil v glavnem viski z vodo, pri kosilu pa spet šampanjec in različne vrste vina. Do večera nekaj krepkih kozarcev viskija, ki jih je med večerjo razblažil z vodo. Pozno v noč je delal s kozarcem najmočnejšega.

Pri Titu se je v glavnem pilo slivovko, od vin pa predvsem slavonska in banatska. Sam je pil viski, za piko na i pa si je pred kamerami prižgal še cigaro. Tega si današnji politiki ne bi upali. Samo predstavljajte si, da bi v drugem krogu naših predsedniških volitev kandidata ves čas trkala s kozarci, enkrat s to, drugič že z naslednjo kapljico.

Pred cigarami, ki so vzporedno z razvojem elektrifikacije in industrializacije postajale vse bolj prestižne, si je maršal sproščeno prižgal Balkancem ljubšo cigareto v majhni pipici ali ustniku. Sulzberger je nekega dne pri tovarišici Kvedrovi doma odkril, da je ustnik iz zlata in slonovine. Tito očitno ni le nesramno kadil povsod naokrog, ampak tudi po domovih. Tako kot Castro ali Churchill.

Politik in veleposlanik Zvone Dragan, ki pripravlja za tisk svoje spomine, je bil pred upokojitvijo predstojnik katedre za mednarodne odnose na fakulteti za družbene vede. V tistem času mu je bila najbolj simpatična resnica, da diplomacija ni le trikrat -ol (alkohol, holesterol in protokol), ampak je tudi garaško početje, ki ne pozna osemurnega delovnika. To je verjetno hotel leta 1955 na svoj način dopovedati Hruščovu, in sicer na sprejemu v Belem dvoru, kjer seveda ni smel manjkati Sulzberger, očitno kot tiha priča.

Skratka, Rusi so prišli še kolikor toliko trezni, toda obupno oblečeni, še najbolj grozno pa Nikita. »Njegova obleka je bila tako skrojena in pomečkana, kot da sploh ni bila zlikana, in tam je Nikita stal kot majhen ciganski plešoči medved, motno strmel predse, medtem ko mu je čeljust ohlapno visela navzdol in se mu je trebuh povešal pod jopičem na štiri gumbe. Eno samo odlikovanje mu je neskladno bingljalo z zavihka na jopiču.« (Sulzberger)

Bilo je videti že kar malce sadistično, ko so vojaki pijane Ruse ter jugoslovanske generale in admirale »pospravljali« domov. Hruščov je nerodno lovil ravnotežje, morali so ga dvigniti in dobesedno položiti v avto. V ozadju pa Tito, zagorel od sonca, tršat, v gosposki uniformi, z rahlim smehljajem na obrazu.

Oba primera sta morda poučna, londonski in beograjski, ker se v politični zgodovini pač ničesar ne zavrže. Toda Churchill, Hruščov in Tito so stari mački polpretekle zgodovine, v primerjavi s katerimi sta Marjan Šarec in Borut Pahor samo gladiatorja mušje kategorije, ki so ju zvlekli v areno predsedniških volitev na Slovenskem. Pahorja niti ni bilo treba zvleči, ker bi želel biti kot kak Tito ali Hindenburg. Zato so v Cankarjevem domu že pri preštevanju glasov ugibali, katero funkcijo v »mednarodnem prostoru« mu najti ali celo plačati.

Njegova dosedanja pot v politiki je kar osupljiva. Dejaven je bil namreč že v vodstvu gimnazijske ZSMS, potem se je dokopal na čelo fakultetne ZSMS, ponudili so mu pripravništvo v centralnem komiteju partije, potem je bil delegat na zadnjem kongresu KPJ, ki ga je slovenska delegacija zapustila, izvolili so ga za poslanca in za predsednika Združene liste. In potem je šlo vse samo še navzgor: predsednik stranke, parlamenta, premier, zdaj že v drugo predsednik države …

Njegove volilne kampanje so nekaj posebnega. Pobiranje smeti, vrtnarjenje, kmetijska dela in podobno … vse po en dan. Pa seveda tudi nešteti maratoni, pohodniški podvigi itd. Navzlic temu, da se v javnosti kaže nabit s politično energijo, se zdi, da s svojimi »konjički« živi pravzaprav pod velikim steklenim zvonom, kamor se takoj, ko je priložnost, spet umakne.

Tudi po zadnjih volitvah, ki so bile, kot kaže, zanj bolj stresne kot za Šarca. Sicer pa človek (Pahor), ki se bolestno odreka kavi, pivu in takim »priboljškom« ter golta samo red bull, potrebuje obisk pri psihologu. Če pa še dodamo, da vsako leto strastno pokadi pet cigaret in je vsakokrat živčen zaradi datumov teh »obhajil«; zato si zasluži obisk Churchillovega duha z veliko cigaro.

Skratka, muhavost volivcev nam je soočila dva res zanimiva primerka politične kaste, ki, kot je videti, nimata prav ničesar skupnega z velikani viskija, slivovke in vodke. Nasprotno, zdi se, da se je z njima vsaj na fešto v Cankarjevem domu prihulila nekakšna sterilnost, brezvsebinskost. Gladiatorčka si skoraj nista imela česa povedati, občinstvo pa tudi ne, saj ni bilo nikjer nobene harmonike, kurentov, narodnih noš …

Seveda je nekaj napetosti ustvaril drugi krog, vendar je to ostal slab film, ki ne bo dobil nobene nagrade. »Organizatorji« ali kar oba akterja so sicer nekajkrat poskušali dvigniti razpoloženje z nekakšnim medgeneracijskim konfliktom (Pahor, rojen 1963 – izkušen, Šarec, rojen 1977 – neizkušen), vendar bi se lahko osmešili. Pahor je, resnici na ljubo, v mednarodni politiki tam, kjer je Slovenija, Šarec pa se na srečo ni niti trudil okoli tega.

Tako so se naposled vsi spravili na volivce, češ da jih ni vsako nedeljo pri maši, da jim državljanska zavest popušča itd. To je kajpak namerno tipanje v prazno, toda tihi strankarski kartel je doumel, da potrebujejo vsaj enega slamnatega krivca. Navsezadnje v Cankarjevem domu niso ponudili niti prigrizka niti mineralne vode. In tako se še zdaj brez odgovora ponavlja vprašanje, čemu oziroma zakaj se ljudstvo tako hitro depolitizira.

V resnici pa morda sploh ne, morebiti bi se morala posuti s pepelom politika, ki ji uspeva v areno potisniti samo še gladiatorje mušje kategorije. Navsezadnje je prva raziskava slovenskega javnega mnenja pod vodstvom Nika Toša pokazala, da ljudje najbolj zaupajo gasilcem, vojakom in policistom, čisto na dnu lestvice pa so stranke in Cerkev. Zdaj ne more biti dosti drugače.

Čistilke v Cankarjevem domu v ponedeljek verjetno niso imele dosti dela. Za tistim vrvežem pred nekaj urami ni ostalo skoraj ničesar.