Ivo Boscarol: Leteče kapsule bodo spremenile mesta

Dobil je številne druge nagrade. Priznanje je tudi nešteto naslovnic z »Boscarolom iz Slovenije«, posebno priznanje pa je uspešen let okoli sveta Matevža Lenarčiča. Doslej je prodal več kot 500 zmajev in 1000 letal v 80 držav.

Ko sva se začela sredi poletja dogovarjati za intervju, je bil ravno na poti v Pariz, na Salon de Blois, eno največjih letalskih razstav v Evropi. »Peljeva se pokazat,« je rekel. Popolnoma sem ga razumela. Mislil je na sebe in svojega šolskega električnega dvoseda, letošnjega novega lepotca v družini Pipistrelovih letal. Za pilote letalo ni mrtev predmet, ampak živi prijatelj, sopotnik, s katerim se družijo v dobrem in slabem. Dobil je ime WATTsUP, po slovensko bi rekli »z elektriko navzgor«, malo bolj poetično pa »z elektriko pod oblake«. A dandanes je že skoraj povsod vse angleško. V primeru letalskega podjetja Pipistrel, ki ga je ustanovil Ivo Boscarol, je to smiselno. Mimogrede, Pipistrellus pipistrellus je znanstveno ime za majhno vrsto netopirja.

Ko sem ga poklicala naslednjič, je rekel: »Samo v Indijo skočim, takoj bom nazaj, potem pa se lahko dobiva.«

In sva se dobila na ajdovskem letališču v začetku oktobra, ko so črni oblaki nad bližnjimi hribi najprej grozili z nevihto, potem pa so se vljudno razmaknili in sončni žarki so obsijali tudi stavbo, v kateri se rojevajo Pipistrelova letala. Pogledi pilotov so vedno usmerjeni v nebo – tam je življenje, preteklost in prihodnost.

Z Ivom Boscarolom se poznava že celo večnost, še najbolj od takrat, ko je ajdovski aeroklub pred kakšnimi tremi desetletji organiziral tekmovanje v jadralnem letenju, na katerem sem bila tekmovalka, Ivo pa motorni pilot, ki je vlekel jadralna letala v zrak. Vem, kako težko je v letalstvu priti na vrh, zato ne morem drugače, kot da ga občudujem.

Katero letalo vam je najbolj pri srcu in na katero nagrado ste najbolj ponosni?

Letalo je kot otrok, težko se odločiš, kateri ti je najbolj pri srcu. Vsako je drugačno in edinstveno. Od vseh priznanj pa najbolj cenim to, da so me že dvakrat izbrali za najbolj zaupanja vrednega podjetnika v Sloveniji, kjer je podjetništvo danes najbolj osovražena in zaničevana kvaliteta.

Nenavadno, ne? V svetu je drugače. Čemu to pripisujete?

V Sloveniji se ne zavedajo, da se vse skupaj začne in konča pri ljudeh. Mi ne bi bili nikoli tako uspešni, če ne bi bil v našem podjetju človek na prvem mestu. V vseh 25 letih nismo imeli niti enkrat izgube, vedno smo delali na dolgi rok, zaposleni so se počutili varne, nikdar nismo imeli ekstremnih plač, a so bile redne in bilo jih je najmanj 13. Vedno sem delil dobiček z zaposlenimi, vedno sem jim povedal, če so bile težave. Tudi če je en sam nekaj dosegel, smo se vedno skupaj veselili. Tako narediš močan tim. Mi ne moremo imeti norme, ne morem omejevati delovnega procesa s številom kav. Vsak drugi delovni dan gre iz proizvodnje eno letalo. Če nekdo ne privije matice, sem lahko jaz tisti, ki mu bo testni let tudi zadnji …

Sistem za proizvodnjo in ravnanje z ljudmi ste kupili od Toyote na Japonskem. Kako se obnese v slovenski kulturi?

Ne glede na to, da je Japonska najbolj kapitalistična država, imajo človeka na prvem mestu. Če je delavec zadovoljen, lahko pričakuješ, da bo produkt dober, če je motiviran, lahko pričakuješ, da bo produkt inovativen. Noben stroj ne more nadomestiti človeka. Ustvariti moraš dobro ekipo. Zdaj je vseeno, ali sem kot lastnik in direktor doma ali po svetu, vem, da bo narejeno vse in prav. Če ti zaupaš ljudem, lahko pričakuješ, da bodo ljudje zaupali tebi. Leto 2010 je bilo najhujše leto krize, za 2011. se je kazala še hujša. Ko sem imel govor na naši novoletni prireditvi, sem zaposlenim povedal, da moramo biti pripravljeni na vse. Hkrati sem že takrat rekel: drugo leto septembra bomo dobili 1,5 milijona, ker bomo zmagali na Nasi. Ker so videli, da sem jaz prepričan, so mi zaupali, da bomo res zmagali. In smo.

Od kod tolikšen uspeh?

Imamo izjemno razvojno ekipo. Več kot polovica zaposlenih v Pipistrelu ima univerzitetno izobrazbo, 11 je doktorjev znanosti ali magistrov. Imam sicer enega Kanadčana, enega Nemca, dva Italijana, drugi smo pa vsi Slovenci. Nekateri so izjemni, razmišljajo drugače. Na primer brata Tomažič. Ali vodja aerodinamike, dr. Gregor Veble, doktor fizike kaosa. Ko je prišel vprašat k nam za delo, ni vedel nič o aerodinamiki, ni bil ukalupljen, pokvarjen s klasičnim pristopom v aerodinamiki, aerodinamiko je začel študirati po svoje. Zdaj spada med glavne svetovne aerodinamike. Dejansko imam najboljšo ekipo na svetu. Ko smo bili na tekmovanju Nase v ZDA, so jim velikani, kot sta Nasa in Google, ponujali 200.000 do 250.000 dolarjev na leto, pa ni odšel niti eden, čeprav zaslužijo pri nas več kot petkrat manj. Danes mladih ne moreš kupiti samo z denarjem. Pomemben jim je izziv, to, da delajo, kar jim je všeč, da lahko s ponosom povedo, kaj delajo, kje so v službi in da jih ne omejuješ. Mladi se bojijo velikih sistemov, kjer so omejeni. Na tisoče prošenj z vsega sveta imamo za zaposlitev. Mladi iščejo take propulzivne male firme, kjer še lahko rastejo. Če greš danes v veliko podjetje, kot je Siemens, ki ima več kot 100.000 zaposlenih, te jutri ne bo več, ker si del kolosa, ki te pogoltne in otopi. Danes moraš mlade pustiti, da razmišljajo in delajo po svoje. Že mi smo preveliki, začenjamo biti togi, pa imamo le 85 zaposlenih. Idealna je firmica s 15 do 20 ljudmi, to je za mlade. V 25 letih je Pipistrel zapustilo vsega šest ljudi. To pove, kako delamo, kakšno pripadnost čutijo naši zaposleni. Nima smisla reči, dajmo zamenjati ljudi, te ven, druge noter, pa bo bolje. Uspešen moraš biti z ekipo, ki jo imaš. Imamo pa tudi 400 kooperantov, večinoma v Sloveniji. Od Pipistrela živi v Sloveniji kakšnih 150 družin.

Ste prvi proizvajalec električnih letal v svetu. Kako velik korak v razvoju je elektrifikacija letal?

Zelo velik. Prepričan sem, da je električni pogon prihodnost ne samo avtomobilov, ampak tudi letal. Elektrika ima zelo veliko prednosti. Je cenejša, bolj čista, tišja. Najpomembneje pa je, da omogoči neodvisnost od proizvajalk nafte in omogoči mobilnost z energijo, proizvedeno doma. Še poseben plus za letalstvo pa je, da električni pogon omogoča elektronsko krmiljenje veliko motorjev in s tem bistveno bolj natančno upravljanje in programiranje plovila. Električni motor je izredno odziven. Fly by wire – sistem za elektronsko upravljanje, ki ga poznamo v letalstvu, se pojavlja zdaj tudi že v avtomobilih. Google razvija avtomobil, ki se bo lahko premikal samostojno brez šoferja. In to se že seli tudi v letalstvo.

Mislite na vojaške drone in multikopterje, o katerih v zadnjem času veliko slišimo, kako poskusno razvažajo pice in pošto?

Ne, največji izziv sodobnega časa je mobilnost v velikih mestih, ki se zdaj dušijo v prometu. Kako priti v čim krajšem možnem času do svojega delovnega mesta? Kako narediti popolnoma neodvisen, avtomatiziran sistem, ki bo naravnan na prevoz enega človeka? Ideja je, da bi iz svoje dnevne sobe nekje v stolpnici predmestja vstopili v letalnik, ki bi vas prepeljal do vaše pisarne v 35. nadstropju ali otroka v učilnico vrtca. Začetek in konec poti morata biti znana, vmesna pot pa najbolj optimalna. To je prihodnost mobilnosti.

Sva v polju znanstvene fantastike ali v daljni prihodnosti?

Tehnika vse to že podpira. Danes je tak letalnik, kapsula, lahko ga imenujeva tudi leteči avtomobil, dejansko mogoče izdelati. Problem je legalizacija – torej zakonodaja, problem je miselnost ljudi in problem je dobiti investitorje in župane velikih mest, ki bi v to zagrizli, saj to pomeni reorganizacijo mesta.

Kako bi bilo treba reorganizirati mesto?

Ta sistem bo v zraku. Letalniki bi se deloma popolnoma prosto premikali, večinoma pa lebdeli na neke vrste magnetni tračnici – zračni cesti. Danes se da letalnike programirati tako, da jih je deset v vrsti vodoravno in navpično, imaš jih lahko sto, ki so drug od drugega oddaljeni 10 cm in se premikajo popolnoma usklajeno. To pomeni seveda povsem drugačen način mobilnosti v mestu.

V čem vse bi bila prednost takšnega prometa?

V tem trenutku javni prevoz ni fokusiran na posameznika, kar je napačno. Avtobus pelje 50 ljudi, podzemna železnica dva tisoč ljudi na točko, na katero ni nihče izmed njih namenjen. To zahteva preveč časa. Štirje člani družine gredo zjutraj navadno na štiri različne destinacije.

Edina rešitev za hitrejše gibanje je zrak. In to tako, da ne bomo potrebovali znanja za upravljanje plovila. Sistem letalnikov, nekakšnih kapsul, mora biti popolnoma avtomatiziran, vi boste le odtipkali na zaslonu ob vašem predelanem oknu dnevne sobe čas prihoda letalnika, on njegovo destinacijo. Vanj boste dali svojega otroka, ki ga bo dostavil do vhoda v vrtec. Ne bo vam treba z otrokom čakati dvigala, se spustiti dol, po dežju iti do avtobusne postaje, čakati avtobus, ga zamenjati in se peljati naprej s podzemno, se spet dvigniti in iti po dežju do dvigala … Zdaj porabijo v velikih mestih za razdaljo petih kilometrov uro ali dve. Z letalnikom pa boste za isto pot porabili nekaj minut. Prednost takega sistema, ki ima sicer še veliko vprašajev, je v tem, da uporabniki ne bodo potrebovali nikakršnega znanja o letenju, letalnik bo popolnoma samostojen in programiran po vaših željah. To bo javni prevoz, ne osebna lastnina.

Kot taksi?

Ja, naročali bi ga kot taksi in plačevali glede na mesečno porabo.

Kot da bi bila v risanki o Kremenčkovih. Lahko poveste kaj več o letalniku?

Vsi poznamo dron, letalo brez pilota, ki programirano leti na daljavo. Poznamo multikopter, brezpilotni helikopter, opremljen z več pogoni, voden na daljavo. Letalnik je kombinacija nekaterih znanih sistemov, pa še kakšnega novega. Kakšen točno bo videti, vam zdaj nočem povedati (nasmeh). Oblika ne bo podobna sedanjim poznanim letalnim napravam. Plovilo bo prevažalo enega človeka, ki ne potrebuje pilotskega znanja. Ima sposobnost, da miruje, lebdi in leti. Lahko leti prosto po zraku ali pa se brezkontaktno priključi na tračnico, nekakšno zračno cesto, ki omogoča velike hitrosti in hkrati polnjenje z energijo za prosto letenje, kar je zelo pomembno, saj ni izgube časa za stacionarno polnjenje.

Je torej ta naprava že v vašem računalniku?

Ja, iz glav prehaja sedaj v to fazo. Pipistrel bo še presenetil, brez skrbi!

Bo ta promet potekal med stolpnicami ali iznad njih?

Odvisno. Ne omejujte se v razmišljanju. Za krajše razdalje bo verjetno letel med stolpnicami, daljši odseki pa bodo najbrž dvignjeni nad mesto.

Torej bo nebo nad nami prepleteno z mrežo tračnic?

Neka infrastruktura bo potrebna do takrat, dokler sposobnost električnega pogona ne bo omogočala letenja na elektriko na daljše razdalje. Trenutno imamo težavo z energijsko gostoto. Zdaj je tako, kot da bi kurili električno letalo z maslom ali margarino. Same baterije oziroma sončne celice se izboljšujejo za nekaj odstotkov na leto, a to je premalo. Drugi zelo zanimivi viri – najbolj ekstravagantna in obetajoča je lahko antimaterija – pa bodo naredili strašen preskok, ki si ga v tem trenutku težko predstavljamo. Ko se bo to zgodilo, tračnic ne bo več treba. Saj je tudi hibridni avto le vmesna faza do popolnoma električnega, ker energijska gostota baterij pač ne omogoča tisoč kilometrov dolgega potovanja. Zato je hibrid električnega in bencinskega pogona zdaj optimalna rešitev. Ko bodo gorivne celice ali kak drug sistem to omogočili – ko bomo udejanjili zamisli Nikole Tesle in bomo lahko črpali energijo iz zraka, potem tračnice ne bodo več potrebne. Mobilni telefon je že nekaj podobnega. Ko se pogovarjamo, ne delamo nič drugega, kot da jemljemo iz zraka signal, ki prihaja od nekega oddajnika. Z elektriko bo podobno.

Je to znanstvena fantastika?

Ne, avtomobili se že polnijo indukcijsko – ni ga več treba priklopiti na vtičnico, ampak zapeljete na ploščo in avto brezkontaktno sprejema energijo z razdalje nekaj centimetrov. Indukcija sicer ni pravi način za pošiljanje energije na večje razdalje, so še drugi načini. Prenos energije po zraku je bliže, kot si mislimo.

Kako dolgo bi lahko letalnik zdaj letel samostojno, brez tračnice?

V tem trenutku kakšno uro, tako kot naše električno letalo, a je treba upoštevati, da se za lebdenje porabi več energije. Toda ne smemo se omejevati. Razvoj na področju energije je neverjeten. V tem trenutku stane en gram antimaterije 40 milijard dolarjev. Vendar cena drastično pada. Antimaterija ima tako energetsko gostoto, da lahko medplanetarno potovanje skrajša na nekaj ur. Ko bomo prišli do drugih možnih virov energije, ko bomo razumeli pogone neznanih letečih predmetov, bodo postale danes nepredstavljive stvari možne. Če bi vam nekdo pred 20 leti rekel, da bo možno imeti v tanki ploščici telefon, fotoaparat in računalnik, bi ga imeli za norega. Ovire so samo v glavah. Če se omejujemo, ne zmoremo razmišljati inovativno. Danes se pojavlja zelo močan razvoj tudi na področju gorivnih celic. Do zdaj je bil vodik ključna sestavina gorivnih celic, jutri bo to lahko morska voda – v laboratorijih to že deluje. In gorivna celica lahko podaljša našemu letalniku letenje z ene na nekaj deset ur. Razvijajo se vsa področja. Za preboj bodo morali biti med seboj povezani vsi – kemiki, fiziki, mehaniki – in vse industrije. To bo dejansko spremenilo naš sedanji koncept mobilnosti. Jutri nam ne bo treba več potovati z ljudmi, ki gredo v drugo smer.

Samoleteča plovila danes ne vidijo ljudi. Bodo letalniki prihodnosti nevarni, če bodo letali med stolpnicami?

Ne, že dandanes je tehnologija strojnega vida tako izpopolnjena, da jo lahko uporabljamo tudi pri varnostnih sistemih našega letalnika. S kamero velike resolucije in zmogljivim računalnikom, v katerega predhodno vnesete znane oblike, objekte, znane načine gibanja itd., lahko vzpostavite varen sistem. Vsa brezpilotna ali pilotirana letala, ki imajo kamere za nadzor prometa, so že narejena tako, da lahko sledijo cilju ne glede na to, ali se letalo premika levo-desno ali kroži. To omogoča strojni vid. V Sloveniji imamo nekaj genialnih strokovnjakov na tem področju. Tudi mi imamo v podjetju dr. Igorja Perkona, ki je za strojni vid tak strokovnjak, da lahko naredi protokol, po katerem bo letalnik videl 360 stopinj okoli sebe, razpoznal, ali se približujemo travi, objektu ali človeku v travi. Danes kamere varnostnih sistemov, ki varujejo naše podjetje, že razpoznajo, ali gre proti njim človek ali žival, in alarm se sproži glede na to, kar vidijo kamere. Strojni vid se torej že približuje logiki človeškega vida in je od njega že hitrejši. Če letalnik opremimo s strojnim vidom, imamo aktivno varnost. Na primer: če pristajamo na dvorišču in kamera vidi, da se ji približuje otrok, bo na to opozorila sistem, sistem se bo ustavil in ne bo nadaljeval s spuščanjem. Ali če piha veter in se bi letalnik približeval zidu, bo strojni vid to sporočil sistemu, ta bo spremenil kontrolo letalnika, aktiviral močneje motorje na nasprotni strani in letalnik se bo premaknil stran od zidu. Trenutna omejitev uporabe strojnega vida je v računalniških superprocesorjih, ki morajo ogromno milijonov podatkov sprocesirati v delčku sekunde. Poleg tega mora tak sistem iz podatkov, ki jih pridobi, predvideti posledice – prihodnost in svojo prostorsko komponento. Če greste danes z avtom okrog ovinka, ne veste, da je na cesti divja svinja. A če bo sistem lahko sprejemal sporočila drugih kamer, ki so nameščene ob cesti za ovinkom, bo ta kamera dogodek sporočila sistemu v avtomobilu. In se ne bo zgodilo, kar se je pred kratkim na gorenjski avtocesti, ko je bila cesta zaprta za tri ure. Sistem bo sam avtomatsko zmanjšal hitrost vsem avtomobilom ter jih varno odpeljal mimo ovire.

Napovedali ste, da boste zgradili električno letalo, in ste ga, da boste zmagali na Nasi, in ste zmagali, zdaj napovedujete leteči avtomobil – letalnik in spremembo prometa v mestih ...

Ja, jaz vedno sanjam podnevi, torej sem realist. Električni letalniki Pipistrela so realnost zdaj. Res pa je, da je Pipistrel nekaj stotisočkrat finančno prešibek, da bi tak sistem apliciral. Mi lahko delamo en del tega sistema, a zagotovo so drugi igralci po svetu, ki imajo več resursov, predvsem pa več denarja, veliko več možnosti za implementacijo pred nami. Toda vse se začne in konča pri ideji. In to mi imamo. Ali bo Pipistrel prvi ali kdo drug, me ne zanima. Tudi me ne zanima, ali bo kdo hitrejši od nas. Mi verjamemo in to pripravljamo.

Prej ste omenili, da Google razvija avtomobil brez šoferja. Larry Page, ustanovitelj Googla, vas je pred časom obiskal v Ajdovščini. Prvi je prišel k vam tudi v Nasin center, ko ste zmagali. Sodelujeta?

Larry je enako prepričan o električni prihodnosti in mobilnosti kot jaz. Dela tudi pri zelo podobnem projektu kot mi, majčkeno na drugi ravni, dela pa tudi z električnim avtomobilom, ki ne bi potreboval voznika. On ima krepko večje možnosti kot mi, a koncept je praktično isti. Upam, da bo možno v kratkem prepričati kakšnega še večjega igralca, da bo možno čim prej preizkusiti ideje v realnosti.

Iščete igralce v letalski ali avtomobilski industriji?

Zagotovo bo šlo za kombinacijo različnih industrij. To bo eden večjih projektov človeštva. To bo spremenilo velemesta. Mesta se dušijo, ustavljajo. Ko bo ena država rekla, tega nam je dovolj, mi gremo v pilotski projekt, se bo začelo premikati. To mora biti državni projekt, za tem mora stati država.

Katere države pa so tako pogumne, da bi šle v to?

Zagotovo nobena evropska država, ker smo preveč tradicionalno misleči. Mislim, da Kalifornija v ZDA. Najbolj realno pa arabske države.

Kljub temu da imajo Arabci nafto?

Prepričan sem, da bo tako. V Dubaju nastaja največja svetovna univerza obnovljivih virov. Oni verjamejo, vsaj tisti, s katerimi se jaz pogovarjam, v prihodnost električne mobilnosti. Ko bodo videli, da lahko imajo od električne mobilnosti enake profite kot od nafte, bodo prevzeli pobudo in nafto uporabljali samo za medicino, farmacijo, kemijo, ne pa za mobilnost.

Koliko skupin v svetu poznate, ki se ukvarjajo z električno mobilnostjo?

Več kot deset. In kakih pet je takih, ki delajo zelo resno. Poznamo se, sledimo drug drugemu. Imamo pa različne pristope, zelo različne ideje.

Kdo bo prvi? Prvi bo požel največ …

To je tako kot na nogometni tekmi. Tam enajst mandeljcev teka po igrišču, borijo se, da bi dali gol, a se ne ve, kdo ga bo dal, če ga bo sploh dal. V razvoju je enako. Najlepša stvar je, da nikoli ne veš, kdo bo zmagal in kakšen bo sploh končni produkt. A če se ne igra, ni razvoja. Vsak od nas mora biti prepričan vase, da je to, kar počnemo, edino pravilno, čeprav bo morda na koncu kdo drug naredil bolje. To je to.

Kolikšen potencial imamo v Sloveniji za sodelovanje v tej igri?

Ena raven je laboratorij, to imamo. V Pipistrelu je dovolj znanja, da se razvije in izdela prototip. Če bi imeli dovolj denarja, bi prototip že letel. Letalski razvoj je najdražji. Mi se moramo prijavljati na vsemogoče razpise, na Nasina tekmovanja, da dobimo nekaj denarja. Imeti moramo svojo lastno proizvodnjo, da financiramo razvoj. Ves denar vložimo v razvoj, zato smo tudi zelo ranljivi. Če pa govorimo, da bo prišlo do industrializacije naših idej, potem bo samo New Delhi na primer potreboval nekaj sto tisoč letalnikov. To bo industrija, ki bo strateško pomembna za vsako državo. Ogromen projekt, od postavitve javne infrastrukture do predelave vašega okna, da se bo lahko kapsula priklopila tja, pa še marsikaj.

Kaj pa Evropa?

Evropa je zelo tradicionalistična. Okolje mora biti bistveno bolj fleksibilno, bolj naklonjeno spremembam. Ravno danes sem prebral, kako Slovenija pada na lestvicah konkurenčnosti. Prehiteli so nas Kolumbija, Črna gora, Vietnam … Evropa je s svojo rigidnostjo dala v roke največjo konkurenčno prednost našim konkurentom po svetu. Sveta ne zanimajo naše socialne pravice, ne zanima ga, kako želimo mi v Evropi živeti, oni gredo po svoje. Pokojnine, socialno zavarovanje – to so evropske zadeve. Oni tega ne poznajo in so bolj konkurenčni. Evropa ni konkurenčna pri množični proizvodnji, da niti ne govorim o Sloveniji. Strošek dela je v množični proizvodnji zelo pomemben. Pri maloserijski proizvodnji pa ne. Pri naših letalih je strošek dela manj kot 20 odstotkov končne cene, zato se proizvodnje ne splača preseliti na Kitajsko, ker me bi že logistika več stala. A če bi takih letal namesto vsak drugi dan eno izdelal 20 tisoč na dan, potem bi bil strošek dela zelo pomemben. Že v avtomobilski industriji se dobiva bitka na šesti ali sedmi decimalki evra za sestavne dele. Pomemben bo tisti, ki bo prvi in bo postavil standarde v električni mobilnosti. Če pogledate podzemne železnice – kot jih delata Siemens in Bombardier –, razvijejo sisteme in logistiko, a komponente delajo po vsem svetu.

Je Bombardier primerna korporacija za zračne letalnike? Ukvarja se izključno s prometom, in to z vsemi vrstami.

Ja, Bombardier je zagotovo firma, ki bo šla v takšno proizvodnjo. Seveda če bo njihova država – Kanada – dovolj vizionarska, da jim bo dala dovolj milijard za industrializacijo sistema. Tam je to možno, v Evropi pa ne. V Evropi rečejo, aha, to je državna pomoč, to ne gre. Tudi v Sloveniji vsi govorijo, koliko denarja bi morala dati Evropa ali država za razvojne projekte, ko pa kaj dobimo in nekaj res naredimo, nam to pomoč očitajo. Toyota je dobila toliko milijonov državne pomoči za razvoj prvega avtomobilskega hibrida, da še do danes ni povrnila prvega razvojnega stroška. A danes služi s tem, da prodaja svoje patente Mercedesu, BMW-ju. To je dolgoročna vizija države. Morate vedeti, da ima državna pomoč smisel do trenutka, ko pride izdelek na trg in začne to državno pomoč kakorkoli vračati – ali z davki, z novimi zaposlitvami, kooperanti.

Kako vam sploh uspe rasti v državi, ki tone?

Najprej zato, ker ne delamo za Slovenijo, izredno malo delamo za Evropo. In zato, ker smo od vsega začetka delali za tujino, kjer smo v hudi konkurenci morali biti boljši od njih, da nam je uspelo. Nikdar nismo imeli zaščitenega trga, kot na primer naši gradbinci. Mi smo morali dejansko biti toliko inovativni, da smo bili boljši od drugih, ker smo prišli iz »no name« države, ker smo imeli stokrat manj denarja za razvoj od drugih, a smo imeli vedno boljšo idejo ali izdelek od njih. Zato smo preživeli. Upam, da bomo tudi v prihodnje. Če ne tu, pa kje drugje. Nimam težav s tem. Če ne bomo imeli tu več možnosti za ustvarjanje in nadaljevanje naših idej, se bom moral obnašati odgovorno do svojih zaposlenih in iti drugam. Verjamem, da bo za marsikaterega mojega genialca tudi Pipistrel prej ali slej premajhen izziv in Slovenija pretesna ter bo izzive videl kje drugje. To je naravno, samo srečen sem lahko, da sem soustvarjal ljudi, ki bodo spreminjali svet na bolje.

Imate še več idej?

Ja, imam polno idej. Sem oven in imam to težavo, da imam vedno preveč idej in izzivov.

Kaj pa vaši doktorji znanosti?

To je tako: kot direktor in lastnik moram imeti vizijo podjetja. Inovativnost se začne s konceptom, ki je navadno moj. Moji znanstveniki in preostali potem to uresničijo. Imam krasno ekipo, ki je ne omejujem, tudi če razmišlja drugače od mene, zaradi tega pride dostikrat do super rešitev. Vem, kje se moje poslanstvo konča in kje moram pustiti, da gredo sami naprej. Izkušnja starejšega človeka in inovativnost mladih, to je najboljša kombinacija.

Zelo ste samozavestni, prepričani vase.

Da pravilno razmišljamo, da gremo v pravo smer, je potrdil Siemens. Zaposluje prek 100.000 ljudi, pa je prišel k nam in je izbral ravno Pipistrel za ključnega partnerja za začetek skupne poti na letalski trg.

Imate še druge projekte s Siemensom?

Imamo. Pa ne samo z njimi. Nasa je pred kratkim kupila nekaj naših kompletnih specialnih električnih sistemov za svoje raziskave in preučitev možnosti uporabe za svoje namene ter projekte.

Pride Nasa sama v Ajdovščino ali mora Pipistrel poiskati njih?

Odkar smo zmagali na treh Nasinih tekmovanjih, nas vsi iščejo. Zmaga pri Nasi je bila vstopna točka na globalni trg. Nikomur se nam ni treba ponujati. Tudi na raznih konferencah, na katere vabijo naše znanstvenike predavat, so vse te organizacije prisotne in nam dejansko ponujajo sodelovanje. Če bi imeli več denarja, da bi lahko zaposlili vse, ki bi hoteli pri nas delati, bi bili že kdovekje. Kot sem že rekel, imam tisoče ponudb z vsega sveta. Srce se mi trga, ko vidim, kakšni znanstveniki hodijo okoli nas, a jih enostavno ne moremo zaposliti. Že tako vlagamo v razvoj prek svojih zmožnosti in morda nas zna ravno to pokopati.

Po kakšnem kriteriju izberete, koga boste zaposlili?

Ne zaposlujem jaz. Nove sodelavce zaposlujejo vedno tisti, ki jih potrebujejo. Oni ga izberejo, oni bodo z njim delali. K meni pride vodja oddelka in reče, Ivo, glej, zdaj bi nekoga nujno rabili, in povem, ali imamo denar ali ne. Tudi plače ter dodatke na uspešnost določajo vodje oddelkov. Nisem jaz isti, ki določam plače. Oddelki sami razpolagajo z denarjem.

Iščete torej le take, ki so boljši od vas?

Ja. Samo tako lahko skačeš, namesto da tečeš. Da bi hodil, je tako ali tako premalo.

Zaposlene imate samo štiri tujce, ste povedali na začetku. Zakaj?

S tujci sodelujemo drugače. Naša zakonodaja je izredno toga glede zaposlovanja tujcev. Ni enostavno zaposliti Indijca, ker je navajen, da dela več kot 12 ur na dan. V Sloveniji je 40-urni teden, moral bi mu plačati nadure, a jih več kot 20 ne sme imeti. Tujci ne razumejo, da v Pipistrelu ne delamo nadur, da ob pol štirih zapremo vrata. Tudi Američani, ko pridejo k nam, rečejo, kaj pa bom delal po četrti uri. Zato tujcev ne zaposlujemo.

Najbrž je nevljudno vprašati, kakšne plače imate?

Lahko povem. Mislim, da je bila lani povprečna plača 2800 evrov bruto, kar za podjetje, ki ima več kot polovico zaposlenih z univerzitetno izobrazbo, ni veliko. Najvišja plača je le 4-krat višja od najnižje. Tudi tisti, ki sestavlja letala, je enako pomemben kot razvojnik, ki dela raketo. Res pa je, da hude tekmovalnosti s plačami ne morem in nočem imeti. Ne nagrajujemo kaj posebej tistih, ki so boljši in so kaj posebnega naredili, saj je to težko merljivo. Meni je težko odločiti, ali je nekdo, ki servisira kupce na terenu in je vsak trenutek dosegljiv na telefon, manj ali bolj pomemben za podjetje kot testni pilot, ki pet ur na dan testira nova letala, ali tisti, ki je to letalo skonstruiral, zato da on varno leti. Moja filozofija je, da imamo vsi normalne plače, da so redne in da se jih ne sramujemo. Vsi, ki imajo višjo izobrazbo kot jaz, imajo tudi višjo plačo od mene. Če se delavec ne počuti ogroženega, tudi drugače dojema odgovornost do svojega posla in pripadnost podjetju. Če pridem popoldne v skladišče in vzamem selotejp, napišem listek in se mi na koncu meseca ta selotejp odšteje od plače. Če jaz ne kradem, tudi moji delavci ne kradejo. Ni mi treba hoditi za njimi. Če jaz zaupam njim, vem, da tudi oni meni. Ta filozofija poštenosti do zaposlenega bi morala biti standard. V Sloveniji pa večji lopov ko si, bolj si uspešen na volitvah. Ponosen sem, da so me Slovenci dvakrat izbrali za najbolj zaupanja vrednega poslovneža, a me je to sram razglašati, ker smo v Sloveniji vrednote v podjetništvu pokopali, car si, če si lopov ...

Zakaj se je to zgodilo?

Hja, to imamo v genih. Težko je biti pošten, če imamo za največjega narodnega junaka tihotapca Martina Krpana, utajevalca davkov. Nimamo niti enega realnega junaka, vsi so imaginarni – Peter Klepec, kralj Matjaž, Kekec ... Mi smo bili vedno narod hlapcev. Vsi bi nekaj imeli, samo ne doma. Imeli bi delovna mesta, a ne bi postavili tovarne, ker bo mogoče smrdelo. Najbolje, da bi denar dobili domov, ne da bi bilo treba v službo … Zaradi takega razmišljanja bomo imeli še večje težave, kot jih imamo.

Bili ste aktivni v politiki. Ste nad politiko obupal?

Ja. V politiko sem šel z velikim entuziazmom. Mislil sem, da lahko vpeljem podjetniško razmišljanje. Razočaranje je bilo veliko. Spoznal sem, da ima država vedno dva premiera: enega, ki ga ljudje izvolijo, drugi pa je Semolič s sindikati, ki dejansko peljejo državo, odkar obstaja. Ko sem to videl, sem rekel, škoda moje energije, jo rajši dam v svoje podjetje. Niti komentirati nočem več politike. To je izgubljena zgodba.

Pa vendar, zdaj smo spet v trenutku, ko ogromno pričakujemo od politikov. Bi jim vendarle kaj sporočili?

Če pogledamo realno in če številke niso bile predvolilne, je bilo v zadnjih petih letih edino obdobje rasti slovenskega gospodarstva tisto, ko nismo imeli ministra za gospodarstvo. Torej logični odgovor je, pustimo državo, da se pelje sama, ker se bo najbolje peljala, a žal so tu čisto konkretni osebni interesi. V gospodarstvu ne moremo niti sanjati, da bi svojega zaposlenega poslali v Bruselj na tečaj angleščine za 4,5 milijona evrov.

Če se vrneva še k Nikoli Tesli – mimogrede, rojen je bil leta 1856, točno 100 let pred vami –, preseliti se je moral iz Like v Ameriko, da mu je uspelo. Vam se vendarle za uspeh ni bilo treba preseliti.

Uspešnost je vedno stvar kriterijev. Če bi bili mi v Ameriki, bi najbrž danes govorili o Pipistrelu kot o enem izmed gigantov, ki zaposlujejo tisoče ljudi. Mislite, da bi Samo Login iz Outfit7 lahko bil prvi slovenski milijarder, če bi bil v Sloveniji?

Razmišljate o izselitvi?

Zelo rad živim v Sloveniji, ker je res varna, lahko se grem opolnoči sprehajat, kar se nikjer drugje v svetu ne morem, ker tu poznam ljudi in jih imam rad, ker imam tukaj 400 ali 500 let stare korenine, ker mi dobiček ni bil nikoli prioriteta. Če bo le mogoče, bom ostal tu in poskušal sprejeti izziv, da bom čim bolj uspešen.