Martha Graham je imela prav: telo ne laže

Njuna življenjska zgodba kar kliče po ekranizaciji; enojajčna dvojčka Jiři in Otto Bubeníček sta se pred 41 leti rodila v poljskem Lubinu v družino cirkusantov in njun prvi oder je bila cirkuška arena. Ko ju je, ko sta bila stara devet let, med akrobatskim nastopom opazila profesorica praškega konzervatorija, je poiskala njune starše in jim povedala, da imata Jiří in Otto gibalne predispozicije, s katerimi se otroci ne rodijo vsak dan.

Vzela ju je s seboj v Prago. Tam sta že med šolanjem prejela več mednarodnih baletnih nagrad. Kmalu po koncu izobraževanja je prišlo povabilo slovitega koreografa in vodje hamburškega baleta Johna Neumeierja, kjer je Jiří kot plesalec solist ostal 13 let in nato postal prvak baleta Semperjeve opere v Dresdnu, Otto pa je v Hamburgu kot prvak baleta ostal 23 let. Skupaj z Neumeierjem sta v tem obdobju ustvarila nekaj nepozabnih predstav, če omenimo samo dve, Nižinski in Illusions – Like Swan Lake.

V preteklem letu sta vsak v svoji matični hiši dala odpoved in se posvetila izključno samostojnim projektom, leto poprej tudi ustanovila Balet Bubeníčkov. Od takrat ju baletne hiše z vsega sveta vabijo k sodelovanju in njun urnik je poln vse do konca leta 2018.

V Ljubljano sta prišla na povabilo umetniške vodje ljubljanskega baleta Sanje Nešković Peršin in skupaj z baletnim ansamblom so združili moči pri nastanku baleta Doktor Živago, ene od najlepših in najpretresljivejših ljubezenskih zgodb v svetu umetnosti – romana ruskega pisatelja Borisa Pasternaka, ki je leta 1958 prejel Nobelovo nagrado za književnost.

V znameniti britansko-ameriški filmski različici, v režiji Davida Leana iz leta 1965, je izpostavljena intimna ljubezenska zgodba med doktorjem Živagom in Laro, ki je »okužila« gledalce in filmski svet (film je prejel pet oskarjev in pet zlatih globusov) ter postala klasika. Nedavno je na Broadwayu doživela krst ameriška izvedba istoimenskega muzikala, ki je pred tem uspešno polnil dvorane v Avstraliji in na Švedskem, vse več je ekranizacij.

Svetovna praizvedba baletne poustvaritve se je pred dvema dnevoma zgodila prav v Ljubljani, povabila iz tujine za gostovanja pa že prihajajo. Bubeníčkova sta za balet Doktor Živago posegla po glasbi Dmitrija Šostakoviča, ruskega skladatelja in pianista, čigar veličastna glasba spodbuja k razmišljanju o vprašanjih humanizma, ter jo dopolnila z vznemirljivimi deli drugih, prav tako sila samosvojih skladateljev Rahmaninova, Mjaskovskega, Vasksa in Šnitkeja. Nastala je glasba, polna ostrih kontrastov pa tudi groteske.

Z dvojčkoma Jiřijem in Ottom Bubeníček smo se pogovarjali nekaj dni pred premiero, v nedeljskem dopoldnevu, po tistem, ko sta že nekaj ur trenirala v baletnem studiu.



Se spominjata, kako so vaju v ranem otroštvu starši doma ločevali? Menda je vaša mama enemu od vaju kar naprej s flomastrom risala križec na čelo, da se ne bi zmotila …

Jiři: (Smeh.) Ja, res je. Vsi so imeli težave s tem, kako bi naju ločevali, tudi najina mati. Ker pa je zelo praktična, se je kmalu domislila rešitve: na začetku je Ottu na čelo s flomastrom risala križec, potem pa je, kot to zmorejo samo matere, prepoznala majhne razlike med nama v obliki ušes …

Gotovo vama je nelagodno, ko vas v intervjujih venomer sprašujejo o tem, da sta brata pa še dvojčka in oba plesalca, skupaj sta študirala na konservatoriju, nato skupaj delala v Hamburgu, zdaj imata tudi svojo plesno skupino Les Ballet Bubenicek … Sta v enainštiridesetem letu še vedno nerazdružljiva?

Jiři: Sva in nisva. Zdaj spet delava skupaj, zato si v različnih mestih navadno deliva stanovanje, kar pomeni, da sva skupaj tudi takrat, ko to ne bi bilo potrebno.

Otto: Kar pa nama v procesu dela pride še kako prav.

Še vedno končujeta stavke drug drugega v pogovorih?

Jiři: Ne, ne, to sva počela takrat, ko sva hotela koga o čem prepričati, to sva jemala kot metodo »tehtnejšega argumenta«.

Nedelja je navadno vajin prost dan. Kaj počneta?

Otto: Pripravljava še eno gala predstavo v Nemčiji, zato ??prosti čas« posvetiva tudi njej. Trenirava.

Jiři: Do konca leta 2018 sva polno zasedena, zato ves čas razmišljava vnaprej.

Ko gledata drug drugega plesati, vidita zrcalno sliko?

Jiři: Niti ne. Imava podobno telo, to že, podobno se gibava in pleševa. Toda starejši ko sem, bolj se mi zdi, da sem bolj podoben očetu kot bratu (smeh).

Otto: Bolj kot to, da sva si fizično podobna, se mi dozdeva, da imava podobne misli in podobno gledava na svet.

Kakšno bi bilo vajino življenje, če vaju ne bi v cirkusu opazila profesorica baleta in vama nekako »odredila« življenja?

Otto: Zagotovo bi delala v cirkusu kot akrobata, nadaljevala bi tradicijo svojih staršev. Verjetno bi bila v cirkusu še bolj povezana, kot sva zdaj; ne nazadnje zadnjih nekaj let nisva delala niti v istem mestu niti z isto baletno skupino. Starši so naju vzgajali v duhu, da morava vse, česar se lotiva, jemati skrajno resno. Predvsem delo, ne toliko sebe (smeh). Oziroma govorili so nama, da je za življenje dobro, da svoj poklic opravljaš z žarom.

V ljubljanski SNG operi in baletu se je pravkar zgodila svetovna premiera, prva postavitev sploh, baleta Doktor Živago.

Jiři: Čeprav na začetku ni delovalo tako, se izkazuje, da gre za veliko produkcijo, v katero je poleg baletnih plesalcev in naju ter tehnične ekipe vključenih še veliko požrtvovalnih delavcev. In to se pri tem projektu zelo lepo izkazuje.

Jiři, kaj je bilo ključno navodilo, ki ste ga kot koreograf na začetku posredovali ljubljanskim sodelavcem?

Jiři: Ne igrajte, čutite! Mislim, da vsi lažje ustvarjamo, če imamo jasna navodila. Oba z Ottom – vsaj zdi se mi, da je tako – precej dobro veva, kaj si želiva ustvariti na odru, in če to razumejo tudi drugi, uspeh ne more manjkati. Zanimivo je opazovati, kako baletne skupine, umetniške institucije, s katerimi sodelujemo na različnih koncih sveta – in vse po vrsti so vrhunske, ljubljanska ni izjema –, delujejo: balet bo preživel!

Otto: Seveda je razlika, ko delava na Japonskem, v Nemčiji ali Sloveniji. Na Japonskem vse poteka zelo hitro, vsi tekajo gor in dol, da bi ti ustregli, in ob tem so izjemno prijazni. Toda kmalu dobiš občutek, da ni časa, da bi prisluhnili drug drugemu, ni časa za prave občutke. Nemci so pregovorno hladni (smeh) in pri njih pravzaprav nikdar ne veš, kaj si v resnici mislijo.

Jiři: V Italiji, na Češkem in v Sloveniji je podobno, radost in veselje ob delu. Kaže, da imamo Slovani in Romani veliko več skupnega, kot si mislimo. Rad si domišljam, da smo kot ustvarjalci v elizabetinskem času, ki se selimo iz mesta v mesto in povsod poskušamo zasaditi nekaj, ob čemer bo ljudem lepo, jim bo dalo misliti. Seveda je treba tudi prodati vstopnice, vsekakor, ampak v zameno za to moramo ponuditi nekaj nepozabnega.

Doktor Živago velja za eno bolj prepoznavnih literarnih in filmskih zgodb 20. stoletja, pred kratkim je po njej nastal muzikal, zdaj še balet. Zakaj sta si ga izbrala?

Jiři: Če sem čisto iskren, je moj prvi spomin na Doktorja Živaga film Davida Leana – predvsem lepota igralke Julie Christie. Takšno intenzivno izraznost obraza v prvem planu redko vidim. Nemara bi jo bili morali povabiti na premiero (smeh).

Zakaj pa ne, živi na farmi v Walesu, dve uri vožnje z letalom stran.

Otto: Zakaj se nisva prej spomnila?!

Jiři: Obe, tako Christiejeva kot Chaplinova v vlogi Tonje, sta nepozabni. Velikokrat govorijo predvsem o moških vlogah v Doktorju Živagu, zlasti o Sharifu pa o Paši in Komarovskem, ampak vse se spleta okrog Lare in njenih dejanj …

Kako z baletom povedati družbeno kompleksno zgodbo Doktorja Živaga?

Otto: Povedati zgodbo – tega sva se naučila pri Neumeierju. Nekako se nama je zdelo, da je Doktor Živago dovolj močan, da je ostal v zavesti ljudi. Kako bi sicer preživel vsa ta desetletja? In tu mislim predvsem na Pasternakov roman, ne samo na njegovo ekranizacijo. Še vedno menim, da je treba uprizarjati klasiko. Danes je čas za klasiko.

Jiři: Absolutno. Na splošno imava rada rusko književnost, Čehova, Dostojevskega, Tolstoja … Pasternak nama je bil v izziv tudi zato, ker še nihče o njem ni razmišljal, da bi ga pretvoril v balet.

Na eni zadnjih vaj pred premiero sem bila priča nečemu zelo čarobnemu; obenem sem imela možnost videti, kako delata z ansamblom. Kako sta se od vsega začetka spoprijela s tem obsežnim materialom?

Jiři: Uf, kar težko. Dramatizacija in izbor glasbe morata biti zelo natančna, sicer se lahko zamaje vse, kar sledi. Pri tem se zelo zanašam na Ottovo mnenje, ki je tudi sam skladatelj. Za nekaj sto evrov sem kupil najrazličnejše posnetke glasbe Dmitrija Šostakoviča, Sergeja Rahmaninova, Alfreda Šnitkeja in preposlušal vse te simfonije in skladbe. Kot veste, ne gre za kakšno dekorativno glasbo, temveč za takšno, ki poslušalca močno nagovori. Potem sem večkrat prebral knjigo in si natančno ogledal film ter vse, kar me je najbolj pritegnilo iz obojega, nalepil na stene stanovanja. Z zgodbo sem živel noč in dan, začel sem razmišljati o strukturi. Nato sva z Ottom začela delati s plesalci, hotela sva, da zasijejo v tej zgodbi.

Otto: Včasih se nama zgodi, da je plesalcem, ki naju ne poznajo, nerodno izražati čustva pred nama, mogoče so bili drugače vzgojeni in izobraževalni sistem pogosto pozabi na to, da se je včasih izražanja čustev enostavno treba naučiti. Biti morajo tako čustveno prosojni, da gledalec lahko začuti in prepozna, o čem razmišljajo, ko plešejo. To je dober balet …

Pri delu se poskušava zgledovati pri najboljših; pri impresarijih, kot je bil Djagilev, ki je z ruskim baletom potoval na Zahod. Okrog sebe je zbral najboljše umetnike tistega časa, od plesalcev do pesnikov, kot je Jean Cocteau, skladateljev, kot je Stravinski … Zato mora tudi pri Doktorju Živagu vse, od prvega giba v prvem dejanju do postavitev luči, uporabe glasbe, zadnjega pregiba na kostumih, govoriti eno idejo – idejo Doktorja Živaga. Imava srečo, da imava drug drugega, da razumeva estetiko drug drugega.

Jiři: Kar seveda ne pomeni, da se vedno strinjava.

Otto: Nisva vedno istih misli med ustvarjanjem, toda imava podoben instinkt, podobno se odzivava.

Oba sta osrednji del plesne kariere preživela pri Johnu Neumeierju. Njemu je med prvimi uspelo, če se lahko tako izrazim, v baletu na oder postaviti melanholijo postmodernega homoseksualca. Bi se strinjala?

Jiři: Morda imate prav. Ampak danes je napak to, da poskušamo svet razdeliti na skupine, da se nam sploh ljubi ljudi tlačiti v skupine. Menim, da bi se morali bolj osredotočiti na posameznike.

Otto: Seveda obstaja precejšnja vsebinsko-estetska distinkcija med koreografijami Jiřija Kyliána, na primer, in Johna Neumeierja; toda to, da je eden od njiju homoseksualec, drugi pa heteroseksualec, je nepomembno, z obema sem večkrat sodeloval in oba sta izjemno senzibilna, zavezana resnici in iskrenosti.

Jiři: Mislim, da sem razumel, kaj sprašujete. Seveda je med baletniki veliko istospolno usmerjenih in včasih se zdi, da »prevladujejo« … Kot heteroseksualca se z bratom vedno zavzemava za enakopravnost, na vseh področjih in v vseh segmentih človekovega življenja. Obenem pa ne smemo pozabiti, da je treba spoštovati zasebnost posameznika. Vzgojena sva bila v duhu tovarištva skupine. Veva, da je treba, če hočeš v življenju kaj doseči, požreti svoj ego in vsaj za nekaj časa postati vojak, natreniran vojak. Ustvarjalni proces ni pohod za priznanje človekovih pravic. Nekatere stvari enostavno niso poštene. Treba je sprejeti igro. Kdor tega ni sposoben dojeti, mora iz nje izstopiti.

Illusions – Like Swan Lake je balet, kjer sta plesala oba, nepozabno.

Otto: Ta balet ostaja eden najinih najljubših, predvsem zaradi njegove dramatičnosti. Mislim, da je bil tako za naju kot za celotno ekipo in gledalce zelo transformativen. Ko smo v Hamburgu ustvarjali predstave, se je na koncu zdelo, kot da smo vsakokrat zaključili dolg in naporen, neverjetno živ maraton.

Kakšni so vajini načrti za Les Ballet Bubenicek?

Otto: Odkar smo leta 2014 ustanovili skupino, smo večkrat gostovali v Tokiu, Rimu, na Češkem, Italiji … Nimamo še svojih prostorov, toda v bližnji prihodnosti bi radi začeli ustvarjati svoje predstave, s katerimi bi lahko gostovali po vsem svetu. Utrudila sva se nenehnega nastopanja na gala predstavah. Odkar sva dala odpoved, jaz v Hamburgu, Jiři v Dresdnu, nama je postalo jasno, da nama ni več treba toliko plesati. Resnično bi rada začela ustvarjati nove zgodbe z izvirno koreografijo in postavitvijo.

Jiři: Kmalu bova začela delati v San Franciscu, kar je spet posebna in nova zgodba. Mislim, da sva trenutno v nekakšnem prehodnem obdobju. Morda čas za lastno skupino ni še popolnoma dozorel.

Kaj je za vaju odločilno, ko pridejo povabila iz posameznih baletnih hiš: repertoar ali baletni ansambel, vodje baletov?

Jiři: Mislim, da se tako v življenju kot pri svojem delu odločamo predvsem na podlagi ljudi; s kom imamo opravka, za kakšne osebnosti gre. Za Doktorja Živaga sva se odločila zaradi njegove zgodbe, njegove osebnosti – vedno nas pritegnejo močne osebnosti, skušamo jih postaviti na oder v vsej njihovi ranljivosti.

Ko sva pred letom dni spoznala vodjo ljubljanskega baleta Sanjo Nešković Peršin in smo se začeli dogovarjati za sodelovanje, nama je bilo kmalu jasno, da se bo zgodila lepa zgodba. Začutila sva njeno zagnanost in pripravljenost na trdo delo. Ko sva ob večerih zapuščala vaje, je v njeni pisarni pogosto še gorela luč.

Sanja Nešković Peršin je povedala, da imata posrečen smisel za humor. Da sta sicer deloholika, ki jima ni para, ampak da sta lahko do sodelavcev tudi igriva.

Otto: To pride z leti. Naučiš se, da se največje stvaritve rodijo iz krvavega potu, a da je pomembno tudi to, da se imamo med trdim delom lepo. Ljubljanski balet ima izjemne baletne plesalce in res sva srečna, da sva lahko sodelovala z Lukasom Zuschlagom (Živago), Luko Žiherjem (Paša) in seveda Tjašo Kmetec kot Laro. Pa Petrom Đorčevskim (Komarovski) in Rito Pollacchi (Tonja).

Pravita, da je za vaju zdaj, ko nista več samo plesalca, najpomembneje na oder postavljati medčloveške odnose, ljubezen. Kaj mislite s tem?

Jiří: Obstaja segment življenja, ki ni povezan s tem? Je sploh mogoče na odru gledati kaj drugega?

Kaj počneta v trenutkih, ko se pred začetkom predstave uglašuje orkester?

Jiři: Z mene lije pot. Sem pri plesalcih in jih spodbujam.

Otto: Enako.

Martha Graham je imela navado reči, da telo ne laže.

Jiři: In imela je prav, telo ne laže. Na odru ne moreš biti nič drugega, kar si sicer. Pa si lahko najboljši plesalec ali igralec na svetu. Ko razširiš roke, premakneš prst, občinstvo natanko ve, kdo in kaj si. Ko se plesalci gibajo, v skupini ali posamično, v kakšni prečudoviti koreografiji, impresivni osvetljavi, ob evokativni glasbi, se razkrijejo v vsem, kar so – takrat je biti del občinstva privilegij. Velikokrat se znajdem v takšnih trenutkih.

Vajin oče se spominja, kako v prvih letih nastopanja v hamburškem baletu večer za večerom, ko se je spustil zastor in sta se umaknila v garderobo, nista mogla iz sebe spraviti niti besede; da sta samo nemo zrla predse …

Otto: Morda je bilo te pol ure za naju celo večji napor kot prej dve uri plesanja. To sta različna svetova. Ko danes gledam v preteklost, na najine začetke, včasih razmišljam, da je bilo dobro, da sva dolgo ostala ob svojih učiteljih, da naju ni brezglavo pognalo v svet želja po čimprejšnjem vsesplošnem priznanju. Za naju je bil privilegij delati z vsemi. Danes pogosto opažam, da se baletni plesalci prezgodaj hočejo samostojno postaviti na noge, s tem pa tvegajo izgubo prave perspektive. Zato je dobro, da imajo poleg plesa še svoje življenje, ki ga je treba užiti. Midva komaj čakava, da bova po nekaj tednih spet srečala najini dekleti.

Vajin oče je v nedavnem intervjuju za enega od čeških časopisov dejal, da nemara prihaja čas, da si ustvarita družino.

Jiři: (Krohot.) Mmm …

Otto: (Krohot.) Aha.