Tiskane izdaje
Dve veliki demokraciji, ameriška in britanska, potiskata liberalni svet v negotovo obdobje. Tarnanje, ki ga poslušamo, prihaja iz smeri, ki so najbolj slavile čas po letu 1989, zmago liberalizma, demokracije, trga in globalizacije. Bill Emmott, nekdanji urednik revije Economist, piše, da »vlada strah, priča smo uničenju Zahoda, najuspešnejše politične ideje na svetu«. Edward Luce, kolumnist Financial Timesa, ni prepričan, »ali zahodni način življenja, naš liberalni demokratični sistem, lahko preživi«.Novi stanovalec v Beli hiši, Velika Britanija, ki zapušča Evropsko unijo, avtoritarni voditelji, od Vladimirja Putina in Recepa Tayyipa Erdoğana do Narendre Modija, Rodriga Duterteja in Xi Jinpinga, pa tudi demokratično nazadovanje na Poljskem in Madžarskem – vse to je utrdilo prepričanje, da je novi val nacionalizma in »neliberalne demokracije« odplaknil vse. Kakor da prihodnost pripada močnim voditeljem, ki se ne ubadajo z zahtevami pluralnih družb – namreč ruskemu in turškemu predsedniku ter predvsem kitajskemu. Sistem parlamentarne demokracije je videti izčrpan, nezadovoljstvo je globalno, jeza je povsod. Nekdanja antisistemska gibanja so vse močnejša, Zahod protestira proti neoliberalizmu, ekonomskemu in političnemu sistemu, ki so ga po letu 1980 brez izjeme sprejele levo- in desnosredinske vlade v Evropi in Ameriki. Govorica Margaret Thatcher, da »alternativa ne obstaja«, je prešla v politični mainstream. Odgovor je populizem.
Lucas Jackson/ReutersZa Evropo je bilo leto 2017 čas premnogih volilnih strahov, ki se niso in niso končali. Potem ko jo je razmajal brexit in globoko potrla zmaga Donalda Trumpa, je z veliko negotovostjo pričakovala niz volitev, trepetala je pred vzponom desnice. Celina je bila resignirana, veliko domišljije je bilo treba, da si je človek predstavljal, kako bi EU lahko preživela.Pol leta kasneje se je spremenilo vse, iz nič se je pojavil Emmanuel Macron. Nakar so najbolj dolgočasne, najbolj predvidljive volitve, to je v Nemčiji, stresle Evropo do temeljev. Ni presenetila Francija in ne Marine Le Pen, najbolj presenetljive volitve so se zgodile v najbolj solidni evropski državi. Niti Nemčija ni več imuna za ekstremizem. Najmočnejša evropska političarka, ona, ki je strukturirala celotno evropsko obnebje, ni več nenadomestljiva. Tudi če bo Angela Merkel sestavila novo vlado, ni verjetno, da bo obstala celoten mandat.Takt in ton letu je dajal Donald Trump, predrugačil je vsa politična pravila, posrkal pozornost sveta kot še noben predsednik pred njim, vstopili smo v obdobje nove politične konstelacije. Od januarske inavguracije opazujemo, kako je videti, ko nekdanji nepremičninski mogotec verjame, da država deluje kot njegovo podjetje, gledamo uničujoče posledice za multilateralizem, svetovni mir, podnebne spremembe.Jedrski konflikt s Severno Korejo je postal realna možnost, opozorilo Baracka Obame – ko se je jeseni 2016 v Beli hiši sestal z zmagovalcem volitev, je rekel, da utegne največji varnostni izziv priti iz Pjongjanga – se je zlovešče udejanjilo. Severna Koreja ima dovolj jedrskih bomb, da grozi sosedom in mogoče tudi Združenim državam, te so Kim Džong Unu s podija Združenih narodov zagrozile s »popolnim uničenjem«. Ameriški predsednik ima o sebi zelo visoko mnenje in brutalne ideje o moči. Kaj pa, če ne bo mogel nadzorovati svojih frustracij?
Takt in ton letu je dajal Donald Trump, predrugačil je vsa politična pravila in posrkal pozornost sveta kot še noben predsednik pred njim. Foto: Jonathan Ernst/ReutersMedtem ko je Zahod postal zelo introvertiran, kar velja tako za Trumpovo Ameriko kot za Evropo scela, da Velike Britanije posebej niti ne omenjamo, je Kitajska pretrgala večtisočletno tradicijo in se obrnila v svet. Tako rekoč ni več prostora na zemlji, kjer ne bi opazili njenega vpliva.Kitajski voditelji že dolgo analizirajo »zaton« ameriške moči. Pred kakim desetletjem se je zdelo, da je trenutek nemara napočil, a moč Združenih držav je še vedno velikanska. Kitajska še dolgo ne bo prehitela Združenih držav in naposled je ekonomska moč samo del geopolitične enačbe. Mednarodna ureditev v 21. stoletju pa je zaradi razpršene moči neizogibno postala zelo drugačna. Liberalni sistem je pod pritiskom in doba globalizacije pod ameriškim voditeljstvom v zahajanju. Izolacionizem in protekcionizem Donalda Trumpa sta samo njen novi, močni simptom.Petinštirideseti predsednik ZDA ni vzrok, je – podobno kot britanska odločitev o odhodu iz Evropske unije in grozodejstva sirske vojne – najočitnejše znamenje minevanja Zahoda. Predsednik ZDA ponuja perspektivo mednarodne politike, ki je bliže nacionalizmu iz tridesetih let kot pa čemurkoli, kar je bilo videti v Beli hiši po letu 1945, je spomladi zapisala revija Foreign Affairs. Ignorira temeljna načela mednarodnih odnosov, z ravnotežjem sil vred. Razmere ustrezajo predvsem Kitajski. Ko so Združene države spomladi odstopile od podnebnega sporazuma, je Trump naredil prazen prostor. In zapolnila ga je Kitajska.
Vladimir Putin in Xi Jinping. Sergei Ilnitsky//ReutersNa Bližnjem vzhodu se je poleti končala iraška kampanja za Mosul, trdnjavo Islamske države (Isis). Premier Haider al Abadi je razglasil, da je mesto osvobojeno, v vojaških operacijah, ki so trajale skoraj devet mesecev, je bilo ubitih in razseljenih na tisoče ljudi. Boj proti Isisu je po treh letih formalno končan, težko si je predstavljati, da kalifat ne bi našel novih front.
Mosul, marec 2017. Foto: Goran Tomasevic/ReutersLeto so pretresali nemiri v Venezueli, čedalje bolj avtoritarna vlada Nicolása Madura je z nasiljem zatrla proteste. Ekonomska in politična kriza sta potisnili južnoameriško državo na rob insolventnosti, socialni nemiri so stalnica. Skrb zbujajoč položaj manjšine Rohinga v Burmi, nasilje vojske, zaradi česar so stotisoči pobegnili iz regije, je med drugim razblinil avro Nobelove lavreatke Aung San Su Či, ki se ni odzvala na krizo. Zahod je iz nje naredil svetnico, kriza je razkrila političarko. Avgustovskega shoda v Charlottesvillu se je udeležilo na stotine skrajno desnih protestnikov in demonstriralo proti odstranitvi spomenika Roberta E. Leeja, generala med državljansko vojno. V spopadu demonstrantov in tistih, ki so jim nasprotovali, je izbruhnilo nasilje, ubita je bila mlada ženska, 19 ljudi je bilo ranjenih.Na stari celini smo se sprijaznili s terorističnimi napadi, od Barcelone, prek Stockholma, Londona in Manchestra, do Istanbula. Strah je postal vsakdanji, prebuja se fašizem, nedavni pohod neofašistov na Poljskem in Madžarskem je bil strašljiv, na vzhodu celine sta dva avtoritarna voditelja, Putin in Erdoğan, ta je še konsolidiral politično oblast. Podobno kot Donald Trump je tudi Vladimir Putin – minilo je 18 let, odkar je prvič postal predsednik – na novo spisal rusko politiko. Prestiž ima kot vojaški poveljnik, pridobil je geopolitično moč, priključil Krim, vojaško interveniral v Siriji. Spomladi bodo predsedniške volitve, za običajnega Rusa je karkoli drugega od njegove zmage nezamisljivo. In po tem? Poznavalci si težko predstavljajo, da bi se lahko poslovil, možno je, da bi spremenil konfiguracijo oblasti in se še kako obdržal.
Spreminjajo se razmerja moči na Bližnjem vzhodu, neposredno po Trumpovem prvem obisku v regiji so Saudska Arabija, Združeni arabski emirati, Bahrajn in Egipt uvedli blokado Katarja z razlago financiranja islamskega terorizma. Poteza je cinična, saj vemo, da uradni Riad dolgo financira islamske salafiste, ki jih povezujejo z ekstremizmom. Ameriški predsednik je konec leta spremenil kurz ameriške zunanje politike in priznal Jeruzalem za prestolnico Izraela.
V Afriki se je končala ena najdaljših vladavin na celini, po 37 letih je odšel ostareli diktator Robert Mugabe, zamenjal ga je Emmerson Mnangagwa, ki je sokriv za množične poboje v osemdesetih letih. Obljublja, da bo dober demokrat, vprašanje ostaja, ali za Zimbabve ne prihaja obdobje nadaljnje dezintegracije.
Dvaindvajset let po Srebrenici se je z obsodbo Ratka Mladića za genocid in zločine proti človeštvu končalo eno najbolj temačnih zgodovinskih poglavij na Balkanu. Ameriko in svet so pretresli afera Weinstein in množični protesti žensk.
Narava, ki ji je človek pogoltno ukradel bogastvo, je z ekstremnimi vremenskimi pojavi udarila nazaj. Orkani, poplave, suše, požari, potresi so vsako leto pogostejši in bolj uničujoči. Harvey v Teksasu je povzročil največjo škodo med vsemi naravnimi nesrečami v ameriški zgodovini, tolikšno kot orkana Katrina leta 2005 in Sandy leta 2012 skupaj. Podnebne spremembe dramatično povečujejo nestabilnost, suše vodijo v lakoto in konflikte zaradi vodnih virov, sprožajo politične nemire, konflikte, migracije.
Kult osebnosti
Živimo v času hiperglobalizacije, razpadanja svetovne ureditve, kaosa, podivjanega populizma, nebrzdanih političnoekonomskih improvizacij, razvoja informacijskih tehnologij in vzporednega sveta kriptovalut, vključno s tehnologijo veriženja blokov (blockchain). Spremenilo se je vse, dimenzije zaupanja, upanja, varnosti ni več. Nesporna dejstva niso več nesporna in zanesljivi viri niso več zanesljivi. Lažne novice so postale velike novice, nova paradigma je postresnica, v postfaktičnem svetu so dejstva dolgočasna, zato v današnjih argumentacijah kakor da ne zadoščajo več. Prevladali so ignoranca, transparentna neresnica, izmišljena dejstva, prazni videz. Tehnologija je postala veliki povezovalec, hkrati povzroča obupno, globoko osamljenost. Individualizem se je prevesil v narcisizem. Ljudje se ne sramujejo več ne neumnosti ne vulgarnosti.
Foto: Jonathan Ernst/ReutersŠtejejo osebnosti, izvolitev Donalda Trumpa, te postpolitične osebnosti, je odraz divje depolitizacije. Nemara je težko priznati, toda pot do tega spektakelskega predsedovanja je tlakoval prejšnji stanovalec Bele hiše. Prvi zvezdniški predsednik 21. stoletja je bil liberalec Barack Obama, »politik, čigar videz je bil sam po sebi senzacija, in to od najzgodnejših dni in prizadevanj za demokratsko nominacijo naprej«, je zapisal Perry Anderson v New Left Review. »Da je bil drugačen kot čisto bel, lep in sladkega glasu, je samo po sebi zadoščalo«, »osebna popularnost« je bila pomembnejša od usode njegove stranke in politike. Navdušenje nad njim je trajalo tudi potem, ko je zaostril deportacije ilegalnih priseljencev, napade z droni in brezobziren pregon žvižgačev.V političnem življenju čedalje pogosteje srečujemo takšne senzacije, ljudje vanje investirajo velika pričakovanja, ki ne temeljijo na ničemer drugem kot na očaranosti z bleščečo osebo, na zaupanju v slogane »Yes, we can«, »Make America great again«. »En Marche!« Mladostni videz, nekonvencionalni zakon in nekaj intelektualističnih efektov so dobesedno čez noč pomagali spremeniti Emmanuela Macrona – njegovo kampanjo je zaznamoval neki kennedyjevski optimizem – v rešitelja ne samo Francije, temveč tudi Evrope, je komentiral New York Review of Books. Mediji, obsedeni z glamurjem, niso prevpraševali ne njegove neoliberalne vere ne davčnih popustov za bogate. Podobno velja za Aung San Su Či, borko za človekove pravice, njeno osebno žrtvovanje je prekrilo pogled na njeno politiko, ki se je naposled pokazala za sektaško, uglašeno z volilno bazo budistične etnične večine v Burmi.
Zelo se je spremenila sama politika, visoko nad politične stranke in gibanja se je dvignila osebnost, tako rekoč kult osebnosti. Individualni brand proti strankarski mašineriji je navsezadnje ponudil Trump, njegova intuicija je bila brezhibna, vedel je, da nikjer več nočejo predstavnikov ancien regima oziroma utelešenja samozadostnega establišmenta.
To je čas voditeljev, ki nimajo zaledja politične stranke oziroma so jo čez noč ustanovili na novo. Donald Trump v Združenih državah, na začetku devetdesetih Silvio Berlusconi v Italiji, ki se spet vrača, pa Emmanuel Macron v Franciji so voditelji, ki so se bliskovito povzpeli na oblast. Zmagali so ravno zato, ker so prepričali volivce, da niso del političnega mainstreama. So veliki šarmerji, prodajajo svojo privlačnost. Znajo uloviti jezo, negotovost in frustracije, pa čeprav ponujajo samo prazni vtis akcije in goli spektakel.
Razpad sistema
Spomladi, ko je Evropa slavila šestdesetletnico rimske pogodbe, je bilo ozračje komorno. Voditelji so se zbrali v imenitni dvorani Palazza dei Conservatori, na istem mestu kot 25. marca 1957 predstavniki šesterice ustanovnih članic. Kadar Evropska unija potrebuje najbolj razkošen in veličasten dekor, se zazre k lepi Italiji, tam je največ kulturnega bogastva. Okolje bi bilo primerno za premišljevanje o primanjkljaju zgodovinske, kulturne, tudi filozofske dimenzije, kajti EU je pozabila na lastne korenine, recimo grško in latinsko tradicijo, iz nje sta izšli zahodna svoboda in demokracija. A srečanje ni bilo namenjeno temu. Poleg vsega je obletnica sovpadla s časom pičle evropske legitimnosti, v Rimu so potekale tudi manifestacije in demonstracije tistih, ki nasprotujejo Uniji. In kadar je Evropa v resnih težavah, venomer proizvede formalni kompromis in poskrbi za imenitno predstavo enotnosti.
Voditelji so sprejeli rimsko deklaracijo, pod bleščečim, šumečim celofanom je bilo kljub vsemu opaziti eno od opcij iz Junckerjeve bele knjige, »Evropo več hitrosti«. Dokument je predvidel, da gre Unija »naprej z različnim tempom in različno intenzivnostjo«, kar pomeni variabilno evropsko geometrijo z ozkim, privilegiranim jedrom hitre skupine, daleč zadaj bi ostale periferne države; meja med obema bi se prej ali slej ujela s staro, zahodno-vzhodno zgodovinsko zarezo. Pred reformami pa so vsi čakali na francoske predsedniške volitve.
Prve v nizu evropskih so bile parlamentarne volitve na Nizozemskem, nakazovale so nov zagon za populistično svobodnjaško stranko ksenofoba Geerta Wildersa. Ta ni porazil konservativnega premiera Marka Rutteja, pravzaprav se mu ni niti približal. Prava zgodba nizozemske politike je fragmentacija političnega sistema, ki onemogoča učinkovito vladanje. Medtem ko so vodilne stranke desetletja prej zapolnjevale tako rekoč celoten politični prostor, zdaj ne predstavljajo več niti polovice. Fenomen je značilen za zahodno Evropo nasploh. Politični mainstream povsod izgublja tla pod nogami, vse več je manjših strank in nestabilnih koalicij, v ospredju ni več ne ekonomija, temveč kultura oziroma identitetna politika. Za kulturo gre, tepec! v New York Review of Books piše Timothy Garton Ash. To zgodbo gledamo v Evropi že dlje, na novo so jo potrdile volitve v Nemčiji.
Francoski predsednik Emmanuel Macron. Ludovic Marin/ReutersAmpak Evropa je zadržanega diha pričakovala predvsem volitve v Franciji in morebiten vzpon skrajno desne Nacionalne fronte. Prepričljivo je zmagal Emmanuel Macron, najprej maja v predsedniški tekmi in mesec kasneje še na parlamentarnih volitvah. Nemudoma je prevladal optimizem in evropski projekt je naenkrat dobil prihodnost. V Elizejsko palačo je vstopil predsednik, ki je dal prednost Odi radosti pred marseljezo, v rokah je dobesedno vihtel evropsko zastavo. Njegov šarm se je zdel neustavljiv.Splača se pomisliti, ime česa je Macron. Nekdanjega investicijskega bančnika, bankirja pri Rothschildu, ki je postal »reformističen« minister v Hollandovi vladi, je Francija izvolila zato, da je ustavila diabolično Marine Le Pen. Postal je sredstvo za odstranitev plavolase fašistke in rasistke. Ambiciozni mladi politik »radikalne sredine« je utelesil manjše zlo. Njegov obraz je bil v primerjavi z umazanostjo tekmice neomadeževan, francoski diplomaciji je vdahnil novo življenje, »Macronovo metodo« so opisovali kot tretjo pot med tehnokracijo in populizmom. Velik del privlačnosti je povezan z njegovo mladostjo, dinamičnostjo, govornimi spretnostmi, bistrostjo. To pa ne pomeni velikega intelekta, je bil jedek Financial Times, dvakrat mu je namreč spodletelo pri sprejemnih izpitih na slavno univerzo École Normale Supérieure.
Volilna abstinenca je bila najvišja v moderni zgodovini Francije, več je bilo teh, ki se niso opredelili, kot onih, ki so podprli skrajno desničarko. Za premnoge progresivne volivce je bila odločitev dejansko nemogoča. Brez izbire, liberalno izsiljevanje v najhujši obliki, je povzel dilemo Slavoj Žižek v Independentu. »Ali se s tem, ko podpremo Macrona, ne ujamemo v krog boja proti posledicam na način, da podpiramo ta isti neoliberalizem, ki hrani skrajno desnico?«
Podobno kot je Thomas Piketty povedal, da novinec uteleša »včerajšnjo Evropo«, je Monde diplomatique zapisal, da je »ta, ki se je predstavljal kot oseba brez preteklosti in brez povezav, usidran v sredico francoskega sistema«. Že dolgo se giblje v krogih moči, položaj v pomembnih institucijah si je zagotovil s pomočjo vplivnih mentorjev, se pomikal na vse prestižnejše položaje. Ko je spomladi 2016, pri 39 letih, ustanovil svoje gibanje, je mobiliziral vse poprejšnje kontakte. Macron »uteleša, osebno in z vsemi, ki ga obdajajo, kolektivno zapuščino državnih služb, svetovalcev in finančnega sektorja, bistvo sistema, ki ga odobrava elitni klub Le Siècle«.
Mnoge je odbil s poskusom vračanja veličine predsedniškega položaja, z monarhično govorico. Pomnili bomo frazo, morda bo povezana z njim do konca, da hoče narediti predsedovanje »jupitersko«, sebe je primerjal z vrhovnim rimskim bogom, ki je vladal nebu. Do skrajnosti prignan personalizirani pristop, njegove inicialke sovpadajo z imenom njegovega gibanja En Marche!, politični projekt, pretirano osredotočen na osebnost, nakazujejo, da utegne biti šarm kratkotrajen. Vprašanje ostaja, kaj je macronizem. Kaj več kot retorika in konvencionalna neoliberalna politika? Ali pa je v resnici prazen? Toda Macron, ki je jeseni na sorbonski univerzi predstavil svojo ambiciozno vizijo evropske prihodnosti, je kmalu trčil na nepremostljivo oviro.
Septembra so bile v Nemčiji parlamentarne volitve, o katerih je bilo vnaprej jasno, da bo spet zmagala večna kanclerka. In vendar je to začetek njenega konca. Volilni izid jo je ponižal, vzpon Alternative za Nemčijo (AfD) je pokazal vso njeno šibkost, koalicijska pogajanja so razgalila, da je kot črna vdova, nihče si ne želi koalicije z njo. Začel se je čas po Angeli Merkel, je volilni rezultat strnil Joschka Fischer.
Bo Angela Merkel prihajajoče kanclerstvo izrabila za to, da se bo borila za solidarno in odprto Evropo? Foto: Virginia Mayo/ReutersPopularnost AfD je spremenila nemško politiko, skrajna desnica vstopa v parlament s tako rekoč sto poslanci. Najmočnejša evropska država je vedno imela sloves najbolj stabilne, tokrat se je zgodilo nepredstavljivo. Nemška politika ni več ekskluzivnost dveh političnih sil, krščanske demokracije in socialdemokracije, ki sta dominirali več kot šestdeset let. Prvič po koncu druge svetovne vojne bodo v nemškem Reichstagu sedeli pravi nacisti. Politična identiteta države je doslej temeljila na radikalnem prelomu z mučno preteklostjo, svojo politično moč je Nemčija v času po vojni investirala v evropsko politiko. V sistem, zgrajen na konsenzu in kompromisu, Alternativa za Nemčijo vnaša številne kontroverze. Nova nemška vlada, ne glede na barvo, bo proevropska, vendar bodo njene interpretacije bržkone bolj spremenljive.Položaj je kočljiv, niti središče Evrope ni več odporno na skrajnodesničarski nacionalizem, ekstremizmi so vsajeni v jedro naših demokracij, nestabilna Nemčija prinaša dvome, ki jih nismo vajeni. Nenadoma je veliko rdečih črt in malo novih obzorij. Za Evropo je bilo vedno bistveno nemško vprašanje, nič na celini se ne zgodi brez Nemčije, od Nemčije vedno pričakujemo več kot od samih sebe.Po nemških volitvah se je prostor za véliko evropsko preurejanje in poglobitev integracije zmanjšal. Pakt med francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom in nemško kanclerko Angelo Merkel – zamišljen kot najbolj ambiciozna pogajanja o reformi evrskega območja po maastrichtski pogodbi iz leta 1992 – bo očitno bolj formalen kot radikalen. Nejasno je, ali bo Nemčija dobila veliko koalicijo s socialdemokrati, nemara bo kanclerka opustila nekatere projekte, ki jih je imela pripravljene za četrti, zagotovo zadnji mandat. Ostaja niz vprašanj: Bo Angela Merkel prihajajoče kanclerstvo izrabila za to, da se bo borila za solidarno in odprto Evropo? Se bo, ne glede na sestavo vladne koalicije, ukvarjala s tem, kako se bo zapisala v zgodovino? Si bo prizadevala za eno Evropo, takšno brez jedra in periferije, in se postavila po robu Macronu? Kaj pa, če je prihodnost Evropske unije to, da nima prihodnosti, kot piše Ivan Krastev (After Europe, 2017), eden vodilnih evropskih mislecev.
Razkol in razhod
In Trump je prignal transatlantske odnose do točke, ko se je distancirala celo atlanticistka Angela Merkel. Izjava kanclerke – »Evropejci moramo svojo usodo resnično vzeti v svoje roke ... časi, ko smo se lahko popolnoma zanesli na druge, so nekako mimo« – je bila tektonski premik. Vedno previdna političarka je objavila tako rekoč konec Zahoda. Ostre besede so sledile prvi zunanjepolitični turneji Donalda Trumpa, del tega je bilo srečanje najbogatejših držav v sicilski Taormini. Praviloma najskrbneje koreografirana predstava enotnosti je razpadala pred našimi očmi. Prvič, odkar obstaja G7, ameriški predsednik in nemška kanclerka nista odgovarjala na novinarska vprašanja. Očitno je postalo, da ni več veliko tega, kar bi EU in ZDA lahko naredile skupaj.
Hkrati Evropo hromi evropski vzhod, Orbánova Madžarska in Poljska s kontroverzno reformo pravosodja sta postali anomalija Evropske unije. Decembra je evropska komisija sprejela odločitev brez precedensa, zaradi kršitev temeljnih vrednot Unije je aktivirala postopek v skladu s sedmim členom pogodb. Odprla se je nova notranja kriza sedemindvajseterice, največja po brexitu. Poljska bi lahko bila četrta velika sila v EU, lahko bi se etablirala kot pomembna evropska država, vendar je zamudila priložnost. Voditelj nacionalkonservativne stranke Pravo in pravica Jarosław Kaczyński izrablja nasprotovanje Evropi za utrjevanje lastnega položaja, za povečevanje razlik med mestom in podeželjem, med zmagovalci in poraženci globalizacije. Z mešanico netolerantnosti in iracionalnosti gladi poljsko dušo, nacionalni konservativizem je skupen vsej višegrajski skupini. Četrt stoletja po padcu železne zavese se politologi vprašujejo, ali so bile spremembe na vzhodu zares tako revolucionarne, opažamo, da postkomunistične demokracije niso tako demokratične, kot se je zdelo, da so.
Zgodba ni enoznačna. Vzhodna Evropa, ki jo je od začetka hromil občutek, da je v EU drugorazredna članica, da nanjo gledajo zviška, je dobila potrditev v dvojnih standardih, na primer pri hrani. Multinacionalke dajejo na vzhodne trge manj kakovostno hrano cenejših sestavin, vzhodnjaki so naveličani tega, da jih ima Evropa za smetnjak. Tudi ideja »Evrope več hitrosti« je zanje samo drugo ime za to isto drugorazrednost, marginalizacijo vzhodne periferije.
Na zahodu Evrope je brexit z vsakim dnem leta postajal bolj grotesken in uničujoč. Opazovali smo mučna pogajanja o ločitvi, obraten proces od tistega v pogajanjih za vstop Velike Britanije v evropsko skupnost leta 1973. Takrat in tokrat je bila britanska strategija zgrešena, v obeh primerih si je Otok predstavljal, da je enakovreden partner in da lahko spremeni Evropo. Toda znašel se je sam. Decembra, po desetih mesecih, je britanska premierka Theresa May dosegla prvi preboj v ločitvenem postopku, kar je odprlo pot za razširitev pogajanj na druga pomembna vprašanja. Pomenljiv detajl: britansko strinjanje in sprejetje irskih zahtev o meji je odrazilo vso njeno šibkost. Velika Britanija ne more ustrahovati več niti male Irske. In to ni začetek konca – je samo konec začetka.
Korak za korakom je Velika Britanija, ki je tudi po pridružitvi Evropski uniji še naprej živela v ovoju nekdanje veličine, imperialne zgodovine, dojemala, v kaj se je podala. Za večino Evropejcev je bil misterij, kako si razhod predstavlja uradni London. Stanje reči je v najinem nedavnem intervjuju jedrnato ubesedil nekdanji predsednik evropskega parlamenta Pat Cox: »Kako se lahko nekdo poskuša ločiti od svojega partnerja, s katerim je bil štiri desetletja, in obenem domneva, da bo ohranil pravice iz zakona?«
Stvari je dodatno spremenil spektakularen poraz premierke Therese May na junijskih volitvah, svoj položaj je konsolidiral voditelj laburistov Jeremy Corbyn. Upala je na močnejši mandat, a bila je sramotno poražena in ni hotela oditi. Paradoks je, da je po decembrskem preboju brexit postal rešitev za njeno kariero, a Theresa May je pogubna za konservativce, račun bodo torijci dobili na volitvah. Brexit je postal bistveno večji problem za London kakor za Bruselj. Pravzaprav ne gre za pogajanja, samo za prilagajanje odhajajoče partnerice. Medtem ko je sedemindvajseterica hladno, tako rekoč mehanično vodila asimetrični proces, ni se bila pripravljena pogovarjati o prihodnosti, preden se ne uredi preteklost, je otoška država korak za korakom dojemala, da so najtežavnejša poglavja doma. In predvsem, da je pot iz integracije venomer pot v neznano.
Lupina demokracije
Povsod so narodi, ki potem, ko živijo znotraj velikih državnih tvorb, hočejo lastno pot, samostojnost, neodvisnost; material za separatizem in avtonomizem sta povsod. Po padcu berlinskega zidu je nastalo kakih trideset novih držav in vse so v pohladnovojnem obdobju, z nepomembnimi časovnimi razmiki, dosegle priznanje in mednarodnopravno subjektiviteto. In vendar je upanje prazno za Katalonijo, za Kurdistan.
Policija na katalonskih ulicah. Yves Herman/ReutersKurdov skoraj ne opazimo, za Katalonce navijamo vsi, Barcelona je eno najočarljivejših mest v Evropi, a za neodvisnost ne zastavi besede niti Slovenija, ki je pred 27 leti sama prehodila to isto pot. Katalonske predstave o samostojnosti so bile lepa, romantična ideja. Sistem vedno zmaga, piše Perry Anderson v Monde diplomatique. In vemo, v Kataloniji ne gre samo za nacionalno državo, kot v Grčiji ni šlo samo za dolg – v samem bistvu obojega je demokracija. Katalonska odcepitvena težnja, povezana z odhodom iz evroobmočja, je iluzija, fantazija.V začetku oktobra je bil v Kataloniji referendum o samostojnosti. Vsaka ločitev je težka, nekatere so nemogoče, žametnih razhodov skoraj ni. Način, kako je španska vlada ravnala s Katalonci, pa je bil dotlej nepredstavljiv. V neskončni aroganci je premier Mariano Rajoy nad lastne državljane, samo zato, ker so prišli na volišča, poslal brutalno silo. Avtoritarna Španija politično-institucionalnega vozla med Madridom in Barcelono ni bila sposobna razplesti civilizirano, kot denimo na Škotskem in v Quebecu, pokazala je, da v svojem bistvu ni demokratična država. Mislili smo, da se sredi Evrope to ne more zgoditi, referendum in pobeg predsednika regionalne vlade Carlesa Puigdemonta v Belgijo sta prinesla vprašanja, o katerih se je zdelo, da si jih ne bomo nikoli postavljali. Ne samo na evropskem vzhodu, tudi na Pirenejskem polotoku je bil proces tranzicije nedokončan, gledamo nazadovanje demokracije.
Katalonski primer ima tudi veliko napako. Ne samo politično diletantstvo voditeljev, »dialektična zvijača« Puigdemonta 20. oktobra, ko je razglasil neodvisnost in jo obenem suspendiral, ni delovala, njegov fleksibilni ultimat se ni obnesel. Na neki način so vse osamosvojitve improvizacija. Pokrajinski voditelj tudi ni kak Gandhi ali Mandela, junaški borec za svobodo, ki za cilj tvega, žrtvuje vse. Največji problem je, da neodvisnost nima večinske podpore. Glasovanje je pokazalo, da se približno polovica prebivalcev dojema za Katalonce in Špance hkrati. Katalonija je globoko razdeljena država tudi po pokrajinskih volitvah 21. decembra: zagovorniki neodvisnosti so ohranili večino sedežev v parlamentu, vendar niso dobili absolutne večine glasov.
Toda največ je, kot v grški krizi, izgubila Evropa. Nič ni rekla, ko je članica povezave poskušala utišati državljane s pendreki, očitnega policijskega nasilja ni obsodila, mižala je, ko je Evropa dobila politične zapornike. V primeru zadolžene Grčije ni pomišljala z vpletanjem v notranje zadeve, »reševanje« skupine Pigs (Portugalska, Irska, Grčija, Španija) je bilo kruto, nasilno uveljavljanje ekonomskih pravil in trganje socialnega tkiva EU. Letošnje dogajanje v Kataloniji je ponovno pokazalo, kako nesmiselna je postala Evropa. Prazna forma, konstrukcija brez vsebine.
Predsednik Ubu
Literarni lik, najbolj podoben Donaldu Trumpu, je brezobzirni in požrešni oblastnik v Kralju Ubuju Alfreda Jarryja, ta čas vsak dan gledamo bizarne, ubujevske prizore. Samo eno leto je minilo, odkar ga je Amerika izvolila. Zdi se neskončno dlje. Kot da so njegova tvitanja in ekscentričnosti in napake in nepredvidljivosti upočasnili čas.
Od januarja gledamo prepoved migracij iz držav z večinsko muslimanskim prebivalstvom; obsedenost s Hillary Clinton, kot da so ZDA še vedno v volilni kampanji; napete odnose med Belo hišo in republikansko večino, najočitnejši odraz tega je »sovražnik«, senator John McCain, Trump ga je pred volitvami imenoval »nejunak«; težke odnose z mediji, ki jih je predsednik prignal do roba, in izmišljene novice, fake news, ki jih je izumil; konflikt z ženskami in manifestacije brez precedensa; predsednikova podjetja, od nepremičnin do igrišč za golf od Brazilije do Škotske, ki jih upravlja družinski sklad, sinova Donald Jr. in Eric; prvo hčer Ivanko Trump, zunanjepolitično svetovalko, od pomladi ima urad v zahodnem krilu, čeprav je pred volitvami razlagala, da ne bo počela nič od tega; rusko preiskavo (Russiagate) posebnega preiskovalca Roberta Muellerja, z glavno pričo, nekdanjim svetovalcem za nacionalno varnost Michaelom Flynnom, kar nakazuje, da najbolj razgibane reči morda šele pridejo na vrsto; odstop od leta 2015 podpisanega jedrskega sporazuma z Iranonom in podnebnega sporazuma; napad na Obamacare; Charlottesville, kjer so belopolti nacionalisti na neonacističnem shodu, Trump je izjavil, da so vmes tudi »dobri ljudje«, umorili protestnico. In najbolj problematično od vsega, zaostrovanje s Severno Korejo, uničil je vsako možnost za pogajanja in spravil svet na rob jedrske vojne. In pri vsem niti ni vtisa, da gre za premišljeno strategijo razkroja – Trump je voditelj brez doktrine –, bolj za golo jezo, utrujen ego, instinkt po nastopaštvu. Si je sploh mogoče zamisliti kompleksnost, tveganja in ceno vojaškega napada na Pjongjang v primerjavi s kombinacijo diplomacije in politike zadrževanja?
V manj kot enem letu je postal predmet posmeha, kot je na nekem mestu zapisal bivši avstralski premier Kevin Rudd. Po enem letu njegovo vladanje še vedno zaznamuje predvsem nepredvidljivost. Nima doktrine, niti generali ga ne morejo nadzorovati, komentira Jeffrey Goldberg, direktor revije Atlantic. »Vedno sem poskušal razumeti doktrino ameriških predsednikov, s Trumpom imam velike težave ... obstajajo njegovi tviti in je linija državnega sekretarja Tillersona. Ne znam razbrati vizije.« »ZDA so demokracija, hkrati absolutna monarhija, posebej v zunanji politiki ... o morebitnem, tudi jedrskem napadu, bo odločal samo on.«
#JazTudi
Brendan McDermid/ReutersEna najmočnejših emocij, ki poganja naš svet, je strah, in strah je destruktivno občutje. Kulturo strahu zna prignati do roba politika, strah poraja zle reči. Strahu niso zajezdili samo populizmi in ekstremizmi, ki do onemoglosti izkoriščajo strah ljudi, izrabljajo ga tudi avtoritete.Na milijone ljudi z rožnatimi pokrivali je januarja preplavilo ulice ameriških mest in tudi preostalega sveta, to je bil največji množični protestni marš v zgodovini Združenih držav. Pohod žensk na sedmih celinah je sprožila izvolitev Donalda Trumpa za predsednika, demonstracije v podporo pravicam žensk so potekale samo dan po inavguraciji. Konec leta je afera Weinstein sprožila plaz, spolno nadlegovanje je postalo velika tema. Hollywoodski filmski producent Harvey Weinstein se je opiral na vplivne odnose, se tako branil pred obtožbami, ki so se kopičile desetletja. Potem ko je #MeToo (#JazTudi) zakrožil po družbenih omrežjih, zvezdnice, olimpijske atletinje in običajni ljudje so delili izkušnjo o spolni zlorabi in nadlegovanju, so se ženske ovedele, da niso same.
Malo stvari je, ki ustvarjajo večje malodušje kot občutek samosti, na drugi strani pa zavedanje o skupnosti venomer pomeni nov zagon, zato so pohodi in heštegi pomembni, piše akademikinja in sociologinja Zeynep Tufekci (Twitter and Tear Gas: The Power and Fragility of Networked Protest, 2017, Yale University Press). Ni naključje, da je avtoritarno upravljanje vedno v zgodovini obvladovalo represijo in izolacijo ljudi, zarota molka je pri tem bistvena. Leta 2017 so se zapornice odprle, vse težje je nadzorovati ljudi z osamitvijo in strahom, v tem smislu je za ženske to leto preobrata.
