Tiskane izdaje
Zbudite se! Tako poziva svetovne voditelje Michel Jarraud, generalni sekretar Svetovne meteorološke organizacije. Marca in aprila letos je bil v ozračju severne hemisfere prvič presežen psihološki prag 400 delcev CO2 na milijon delcev zraka. Svetovno letno povprečje bo ta prag preseglo prihodnje leto ali najpozneje v letu 2016.
Nezadržno kopičenje toplogrednih plinov v ozračju povzroča hitre spremembe podnebja in povečuje kislost oceanov ter s tem vse bolj otežuje razmere za življenje na Zemlji. Če želimo ohraniti naš planet varen za prihodnje generacije, se mora človeštvo odzvati hitro, odločno in usklajeno, poudarja Michel Jarraud. Na nujnost učinkovitega ukrepanja opozarja svetovna znanost v petem poročilu medvladnega odbora Združenih narodov za podnebne spremembe. O tem so se pogovarjali svetovni voditelji na srečanju 23. septembra letos v palači OZN v New Yorku. Ali jih je budnica res dosegla, bo znano čez dobro leto, ko bo treba potrditi nov mednarodni sporazum o podnebnih spremembah.
Na dan srečanja svetovnih voditeljev je Slovenska akademija znanosti in umetnosti v sodelovanju z Umanotero organizirala posvet o spreminjanju podnebja za svet in Slovenijo, o odzivih politike in razvojnih priložnostih prehoda v nizkoogljično gospodarstvo. Zaključki posveta slovenske znanosti so namenjeni široki javnosti, predvsem pa novi vladi. Koalicijska pogodba sicer kaže spodbudne znake prebujanja, saj vsebuje trdno zavezo za trajnostni razvoj. Manjka pa primeren pravni in operativni okvir za tak razvoj, prilagojen razmeram pri nas in našemu izročilu. Trdnejši pravni okvir za razvoj države naj bi podpiral razvojno usmeritev nove in tudi prihodnjih vlad.
Bogato razvojno izročilo
V prizadevanjih za razvoj države smo v zadnjih dveh desetletjih skoraj pozabili na bogato izročilo generacij pred nami. Kultura sonaravnega razvoja skozi stoletja je prinesla Sloveniji posebno kakovost, ki je redka v evropskem merilu. Sonaravni gozdovi, ohranjena biotska pestrost, naravni zgornji deli rek, izvrstna pitna voda, značilna kulturna krajina, policentrična poselitev in še kaj – to je dediščina razvojne usmeritve, ki ji danes rečemo trajnostni razvoj.
Nenapisana vizija sonaravnega razvoja se je prenašala iz generacije v generacijo in oblikovala prijetno podobo naše dežele ter dvigovala življenjsko raven prebivalstva. Sami se te bogate dediščine tako malo zavedamo, da kulture trajnostnega razvoja ne postavljamo ob bok drugim kulturnim dosežkom, kaj šele da bi s tem bogatili EU. Ne zavedamo se več, da je Slovenija bogata država. Zato s tem bogastvom tudi ne znamo primerno gospodariti. Zadnje čase se otepamo celo z revščino.
Kultura sonaravnega razvoja je krepila tudi človeške vire, saj premoremo ustvarjalne, razgledane in vztrajne ljudi, ki imajo dober občutek za sodelovanje. Zmogljivost človeških virov je bila zadnje čase premalo izkoriščena; še huje, namesto da bi jo krepili, prihajajo v ospredje lastnosti povprečnežev, kot so posnemanje, omejenost na svoje dvorišče in malodušje.
Na srečo pa nam je uspelo ohraniti in še okrepiti nekatere lastnosti, kot je na primer občutek za vzajemno pomoč in prostovoljno delo. Tako se lahko pohvalimo z vzornim sistemom zaščite in reševanja v Sloveniji, ki je prav tako dediščina razvoja skozi stoletja, začenši z gasilci in postopnim razvojem drugih sestavin današnjega sistema zaščite in reševanja. V prizadevanjih za prilagajanje podnebnim spremembam nam je občutek za vzajemno pomoč, prostovoljstvo in razvit sistem zaščite in reševanja v veliko oporo in je dobra popotnica za negotovo podnebno prihodnost.
Bogastvo Slovenije zaokroža ugodna geografska in prometna lega. Vendar tudi te prednosti v samostojni državi nismo znali izkoristiti. Namesto da bi tranzitni promet prinašal nova delovna mesta na železnici, se ubadamo z gostim cestnim tovornim prometom, ki z dajatvami še zdaleč ne pokrije stroškov onesnaževanja zraka in vzdrževanja obremenjenih avtocest. Zastarela železnica pa je vrsto let prinašala izgubo.
Majniška deklaracija 1989
Maja letos smo zaznamovali 25. obletnico majniške deklaracije, politične izjave, ki je začrtala temelje samostojne Slovenije. Obletnica je sovpadala s pripravami na volitve na treh ravneh, evropski, državni in lokalni. Zato ni bilo prave priložnosti za nepristransko oceno, koliko smo uresničili vizijo samostojne Slovenije, zapisano v majniški deklaraciji.
Deklaracija je imela tri točke in lahko rečemo, da smo vse tri v novi državi v glavnem uresničili. Živimo v suvereni državi, ki je povezana z drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope. Državnost je utemeljena na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin in živimo v demokraciji, ki vključuje politični pluralizem. Ni pa nam uspelo uresničiti zadnjega dela tretje točke izjave, in sicer da bomo živeli v »družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije«.
Podpisniki majniške deklaracije 1989 so torej želeli nadaljevati in krepiti izročilo sonaravnega razvoja Slovenije in pri tem uporabiti bogastvo naših človeških virov. V ta namen bi bilo treba vgraditi v temelje nove države do tedaj nenapisano vizijo sonaravnega razvoja. Novo državo smo gradili po vzoru držav z razvito demokracijo, kjer pa trajnostni razvoj takrat še ni bil v ospredju. Zato tudi nismo našli prave poti za uresničitev duhovne in gmotne blaginje, kot je bila zamišljena z majniško deklaracijo. Dokler nismo dosegli vključitve v EU, je še nekako šlo. Potem pa država ni imela več pravih ciljev.
Posledice nedosledne gradnje države so ob soočenju s svetovno gospodarsko krizo postale očitne. Zabredli smo v neravnotežja na mnogih področjih. Porušeno je socialno ravnotežje, primanjkuje delovnih mest, zanemarjeni sta znanost in kultura, okleščena je samopreskrba z energijo in hrano, negospodarno ravnamo z gozdovi in vodami pa tudi z državno lastnino in denarjem ter zdravstveno blagajno, imamo neuravnotežen promet itd.
Kaj je trajnostni razvoj?
Zlato pravilo etike določa, da moramo obravnavati drugega tako, kot bi želeli biti obravnavani sami. To je stara življenjska modrost, ki jo je izrekel že Konfucij (okrog 500 let pred našim štetjem) in je zapisana v Svetem pismu. Zlato pravilo etike je osnova za eno prvih definicij trajnostnega razvoja: Trajnostni razvoj zadovoljuje potrebe sedanjega človeškega rodu, ne da bi ogrozili možnosti prihodnjih rodov, da zadovoljijo svoje potrebe (Gro H. Brundtland, 1987).
Strategija trajnostnega razvoja obsega po definiciji OZN (2005) tri stebre: gospodarski razvoj, socialni razvoj in varstvo okolja. Gre za razvoj, ki si prizadeva vzdrževati ravnotežje med temi tremi stebri in pomeni pot k ravnovesju v družbi in naravi. Zaradi zgodovinskega izročila lahko omenjenim podpornim stebrom trajnostnega razvoja v Sloveniji dodamo še kulturo. Torej ne gre le za nekaj okoljskega, kot mnogi poenostavljajo pojem trajnostnega razvoja. Gre zlasti za gospodarski in socialni razvoj, ki sta uravnotežena med seboj in tudi z okoljem, vse skupaj pa podpira kultura.
Pogosto slišimo mnenje, da trajnostni razvoj prinaša le dolgoročne spremembe in da je v času, ko iščemo hiter izhod iz gospodarske krize, škoda denarja in truda za tak razvoj. Da to ni res, nazorno dokazuje primer trajnostne energetske obnove stavb, ki je eden vodilnih projektov nove vlade. Projekt bo v celoti uspešen, če bo upošteval vse med seboj usklajene vidike: od gospodarskih, socialnih do okoljskih.
Ni dvoma, da pomeni projekt pomembno spodbudo za gospodarstvo in prinaša nova delovna mesta, prispeva k reševanju okoljskih problemov in energetski neodvisnosti države. Je pa koalicijska pogodba nedorečena o obnovljivih virih energije. Sonca sploh ne omenja, čeprav je primeren vir pri energetski obnovi stavb. Za druge energetske namene je omenjen veter, ki pa ga imamo najmanj v Evropi. Niso omenjene tudi možnosti, ki bi jih projekt energetske obnove lahko prinesel sociali.
Velika posebnost Slovenije je, da imamo zelo razpršeno lastništvo stanovanj (pa tudi gozdov in zemljišč). Pravično bi bilo, da bi si trajnostno obnovo stanovanj lahko privoščili tudi socialno šibki lastniki. To se da doseči s pogodbenim kreditiranjem oziroma z odplačevanjem kredita s prihranki energije. Trajnostno obnovo stanovanj bi lahko spodbujal razvojni nepremičninski davek, ki bi vpeljal olajšavo za lastnike energetsko učinkovitih stavb. Veliko stanovanjskih stavb iz 70. in 80. let je tipskih. Pri obnovi teh je še zlasti potrebna jasna vloga občin (bolje: med seboj povezanih občin) in upravljavcev zgradb. Posvetiti se je treba tudi kakovosti in zmogljivostim izvajalcev, kjer tudi ne bo šlo brez povezovanja. Ekosklad že nekaj let ne dohaja potreb, zato se bo morala nova vlada tvorno vključiti v oblikovanje nove energetske politike EU, ki bo s finančnimi spodbudami trdna opora trajnostno naravnanim državam v EU.
Obstaja še vrsta projektov, ki so hkrati gospodarsko, socialno in okoljsko naravnani, na primer ekološko kmetijstvo, trajnostno urejanje voda, prometa in gospodarjenje z gozdovi itd. Trajnostni razvoj ponuja ne le zanesljiv izhod iz gospodarske krize, temveč tudi boljšo pripravljenost na prihodnje svetovne krize.
Premalo se zavedamo, kaj lahko pomeni trajnostni razvoj za zdravje ljudi. Koalicijska pogodba obljublja popravke v okviru zdravstvenega sistema. Seveda je zdravstveni sistem pomemben za zdravje ljudi. Pomembna pa je še vrsta drugih dejavnikov, ki vplivajo na zdravje, kot so navade in razvade ljudi, njihovo življenjsko in delovno okolje, prehrana itd. S trajnostnim razvojem se da za zdravje narediti veliko zunaj zdravstvenega sistema, ki sicer lahko postane finančna vreča brez dna.
Kako uresničiti vizijo
Podobno zgodovinsko izročilo sonaravnega razvoja kot pri nas imajo v Švici. V preambulo švicarske ustave so leta 1999 zapisali odgovornost do prihodnjih generacij, vizijo trajnostnega razvoja pa med osnovne cilje. Posamezni členi ustave obravnavajo gozd, vode, tla in tranzitni promet; zapisano je zlato fiskalno pravilo. Vode se pač ne da zaščititi brez zaščite gozda in tal. Z vzdrževanjem ravnotežja na vseh področjih, pomembnih za državo, ni večjih težav tudi pri vzdrževanju ravnotežja med prihodki in izdatki državnega proračuna.
V prenovljeno slovensko ustavo bi bilo smiselno vgraditi varovalke za preprečevanje morebitnih odklonov od ustavne usmeritve v trajnostni razvoj. V tem pogledu je primerna okrepitev ustavnih pristojnosti državnega sveta kot zastopnika socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov za trajnostni razvoj. S tem se popravi tudi ustavna nedorečenost v zvezi z drugim domom slovenskega parlamenta. Z ustavno pravico veta na odločitve, ki predstavljajo pomemben odmik od trajnostnega razvoja države, dobi predsednik države odgovornost, ki pritiče edinemu neposredno izvoljenemu politiku v vrhu države.
Spreminjanje ustave je dolgotrajen proces. Da bi še pred sprejetjem ustreznih sprememb ustave zagotovili nemoteno uresničevanje vizije trajnostnega razvoja, ki je ključni del koalicijske pogodbe vladnih strank, je treba spremeniti poslovnik državnega zbora. Dopolniti je treba 115. člen, ki predpisuje vsebino predloga za nov zakon. Sedanji zahtevi, da naj vsak predlog zakona vsebuje zakonske rešitve v najmanj treh članicah EU, je treba dodati, da naj vsebuje tudi oceno prispevka k trajnostnemu razvoju ter ustrezne ukrepe in rešitve za morebitne slovenske posebnosti. Vsaka država ima svoje posebnosti in svoje vidike trajnostnega razvoja. Uspešne so tiste, ki gradijo na svojih posebnostih, ne pa tiste, ki te posebnosti zanemarjajo in prevzemajo v glavnem tuje rešitve.
Za uresničevanje vizije trajnostnega razvoja je zelo pomembna operativna organiziranost nove vlade. Skladno z zakonom o vladi je smiselno v ta namen ustanoviti vladni strateški svet za trajnostni razvoj, ki ga vodi predsednik vlade ob pomoči ustrezne vladne službe; člani pa so ministri, pristojni za gospodarstvo, socialo in okolje, ter večina preostalih ministrov.
Na letošnjih državnozborskih volitvah so volivci podprli politiko, ki je obljubljala odgovorno, konstruktivno, povezovalno in transparentno reševanje družbenih problemov. Za trdno oporo take politike bi bila zelo dobrodošla tako imenovana mavrična koalicija. Žal take koalicije še ni. V procesu spreminjanja ustave, ki bi usmerila Slovenijo na pot trajnostnega razvoja, se ponuja možnost mavrične koalicije za ustavno večino. Stranke v državnem zboru so se s svojimi programi zavezale za trajnostni razvoj, kar daje realne možnosti za tako koalicijo. S tem bi zagotovili več političnega miru in sodelovanja, ki je nujno za celovito uresničevanje obljubljenih sprememb.
Dušan Hrček je bil med letoma 1993 in 2001 direktor Hidrometeorološkega zavoda RS, v letih 2002–2008 pa vodja urada Svetovne meteorološke organizacije za Evropo.
