Bianchijev oče spregovoril: Ničesar ne moremo storiti, lahko le čakamo!

Philippe Bianchi: Zdrznemo se vselej, ko zazvoni telefon, saj vemo, da nam iz bolnišnice lahko sporočijo, da je Jules umrl.

Objavljeno
14. oktober 2014 14.58
MOTOR-RACING-PRIX/
J. P., Delo.si
J. P., Delo.si
Pariz - »Stanje je brezupno. Zdrznemo se vselej, ko zazvoni telefon, saj se zavedamo, da nam iz bolnišnice lahko sporočijo, da je Jules umrl,« je kalvarijo družine francoskega dirkača formule ena Julesa Bianchija, ki se je na Veliki nagradi Japonske hudo poškodoval pri trku v dvigalo ob progi, opisal nesrečnikov oče Philippe, a v isti sapi dodal: »Vendar pa se, prepričan sem, sin ne bo vdal. Dovolj ga poznam, da vem, da se bo boril do zadnjega. Zdravniško osebje nam je potrdilo, da gre za čudež. Nihče še ni preživel tako resne nesreče. A Jules ne bo obupal. Spodbujam ga, pogovarjam se z njim, ker vem, da me sliši.«

Na zadnji preizkušnji za svetovno prvenstvo v Sočiju so dirkači formule ena sklenili »krog solidarnosti« za poškodovanega dirkaškega kolega. Julesov oče Philippe je bil presunjen nad dobrohotno gesto voznikov: »Globoko se nas je dotaknila, vsakemu od teh fantov sem neizmerno hvaležen. Številni so poslali spodbudna sporočila za sina, Fernando Alonso, Jean-Eric Vergne, Felipe Massa, tudi Lewis Hamilton, ki mi je po elektronski pošti zapisal, da če kdo zmore, zmore Jules. Valentino Rossi in Marc Marquez sta prav tako v mislih z nami.«

Philippe Bianchi je povlekel tudi vzporednice z enako tragičnim primerom nekdanjega dirkaškega asa Michaela Schumacherja. »Njegova tragična nezgoda me je prizadela. Vselej sem se spraševal, zakaj takšno skrivanje informacij o njegovem zdravstvenem stanju pred javnostjo, zdaj, ko sem sam v enakem položaju, pa to še predobro razumem. Vsi me sprašujejo, kako je s sinom, jaz pa jim ne morem, ne znam odgovoriti. Lahko le ponovim: njegovo stanje je kritično, a stabilno. Kak dan gre na bolje, nato spet na slabše. Tudi zdravniki molčijo.«

Nezgoda v Suzuki je življenje družine Bianchi kajpak obrnila na glavo. »Težko je. V enem tednu je naše življenje uničeno. Kaj sploh počnemo tukaj? Preživljamo nočno moro zelo zelo daleč od doma. Ničesar ne moremo storiti, lahko le čakamo,« je za konec še pristavil oče Julesa Bianchija.