Edi Kolar: Za preživetje gimnastike je nova dvorana nujna

Potem ko so prvi selektorski mandat Edija Kolarja zaznamovali izjemni uspehi Mitje Petkovška in Aljaža Pegana, je v drugem vse drugače. Padec slovenske (moške) gimnastike je v zadnjih treh sezonah velik, nazadnje se je naša reprezentanca – Mitja Petkovšek, Sašo Bertoncelj, Alen Dimic – brez uresničenih ciljev vrnila s SP v Tokiu, na OI 2012 ne bo imela nobenega telovadca.

Časa za prve analize po SP je bilo že dovolj. Kaj vse je šlo narobe, da ste v Tokiu močno zaostali za cilji?

Sašo je naredil tehnično napako, prvino je želel končati prej, kot jo je začel. Zakaj se je to zgodilo, ne vem, po vsej verjetnosti zaradi zelo visokih pričakovanji in želje. Pri Alenu je očitno, da ima težave z vsemi orodji, ki jih ne more trenirati pri nas, in je tako že druge OI izgubil zaradi napak na parterju. Kar se tiče Mitje, pa večji del krivde prevzemam nase, saj je bilo v pripravah na SP narejeno veliko napak. Spregledal sem nekatere očitne znake, ki jih ne bi smel. Denimo, da je imel težave z izvedbo vaje v Mariboru, a smo tudi še potem trening bazirali na vadbi nove prvine, namesto da bi se posvetili telesni pripravi za bradljo. Če bi se osredotočila na to in bi na bradlji zmogel nastopiti ob kakršnikoli utrujenosti, bi bila tekma na SP povsem drugačna. Tako pa sem trening bolj usmerjal v novo prvino, za katero se je nato izkazalo, da je ne potrebuje, saj se ni uvrstil v finale. Druga moja napaka je bila, da sem za bradljo ocenil bistveno previsok prag za finale. Mislil sem, da bo za osmerico potrebno 15,600, na koncu pa je bilo to dovolj za zmago.

Kdo vas je najbolj razočaral?

Samega sebe sem najbolj. Nekaj je bilo sicer objektivnih razlogov za neuspeh, velik del krivde pa pripisujem sebi.

Narobe pa ni šlo le v Tokiu, šlo je tudi že prej, saj ste zadnja tri SP končali brez kolajne. Kako bi primerjali svoja mandata? V prvem ste osvajali kolajne na vseh tekmovanjih, letos tudi na EP ne več. Padec je očiten.

Da, padec je zelo očiten. V mojem prvem mandatu sta bila Mitja in Aljaž v največjem vzponu, dosegala sta najboljše rezultate. Prehod v leto 2009 je zaznamovala Mitjeva poškodba hrbta, na SP 2010 je šel, potem ko je bilo zdravstveno stanje le nekaj tednov nekoliko boljše, letos pa je torej prišlo do napake v predvidevanju. Vseeno ne bi rekel, da Mitja ni več konkurenčen, mislim, da je lahko še vedno med tremi na svetu, kaj šele v Evropi. Pričakujem tudi, da bo telovadil še kar nekaj časa. Aljaž se na drugi strani prav tako bori s poškodbo in zato je tolikokrat zaostal za želenim ciljem v zadnjem obdobju. Me pa veseli, da je prav v tem času začel rasti Sašo in mislim, da njegov vrhunec šele prihaja. Je pa seveda doseganje kolajn na EP in SP nekaj izjemnega in zavedam se, da tega vedno ne bo, mogoče bodo morali zdaj to spoznati tudi drugi.

Ko sta P & P dosegala izjemne uspehe, ste opozarjali, da so to zunajserijski rezultati in da bo slej ko prej napočil čas streznitve. Je ta vseeno boleča, četudi ste jo pričakovali?

Boleča je, ker pač trenerji in športniki tekmujemo zato, da bi zmagovali. Seveda je vsakič znova neprijeten občutek, ko ti ne uspe, je pa vseeno spodbudno, da bi nam lahko. Tisti trenutek, ko bomo videli, da ne zmoremo več, bo verjetno marsikdo od nas tudi odnehal.

Mitja in Aljaž sta pred leti s takorekoč vsakega prvenstva prinesla kolajno(i) in njuni uspehi so postali kar samoumevni. Je zdaj že čas, da se začne na te rezultate gledati z drugega zornega kota?

Nobena skrivnost ni, da je bilo to tudi za nas samoumevno, večkrat se zato nismo niti znali veseliti, kot je treba. Mislim pa, da bo čas pokazal, da ni bil zgolj splet okoliščin v gimnastiki takšen, da sta lahko dosegla vse te rezultate. Onadva sta zares dobra, posebna.

Bi rekli, da se končuje neka doba? Pegan je pač priznal, da v svetovnem merilu ni več konkurenčen za najvišja mesta.

Drog je res postal cirkus celo za nas, ki smo v gimnastiki. Na njem telovadci delajo čuda stvari in tudi odstotek uspešnosti je precejšen, kar me preseneča. Za razliko od večine telovadcev iz vrha, ki imajo izjemno težke sestave, je Aljaž zelo eleganten, njegova gimnastika je lepa, mehka. Verjamem, da pri svojih letih nima volje, da bi dvignil izhodiščno oceno za pol točke, saj je to izjemen napor, tako telesen kot miselen. Ne glede na to je v evropskem merilu še konkurenčen za kolajne, v svetovnem pa za finale. Kar pa se tiče konca dobe, je največ odvisno od njega, kako se bo odločil, kako se bo psihično soočil s poškodbami.

Kako se počutite kot eden najvidnejših članov GZS, ki je navkljub velikim uspehom v zadnjih 15 letih videl zgolj dva slovenska nastopa na OI?

Ne preveč dobro. A o tem raje ne razmišljam. Biti žalosten in jezen zaradi teh pravil je izgubljanje energije. Trudili smo se, da bi se pravila spremenila, a to je v takšnem okolju, kot je FIG, zelo težko. Še vedno mislim, da bi se morala narediti vrednostna lestvica, za katero bi se skozi daljše obdobje nabirale točke, nato pa bi naredil nek pameten razrez, koliko naj gre na OI ekip, koliko mnogobojcev in specialistov.

Kako gledate na to, da na OI mrgoli športnikov, ki nimajo realnih možnosti za kolajno, pri vas pa Pegan nikdar ni mogel nastopiti?

To, da se je na OI tako težko uvrstiti, gotovo vpliva na naše telovadce. Po Mitji je naslednji tu Sašo, ki je bil v Tokiu kandidat za kolajno, a vprašanje je, kakšen pritisk je občutil, saj je tekma odločala o velikih stvareh. Da pa Aljaž niti ni imel možnosti nastopiti na OI, je za organizacijo, kot je FIG, sramota.

Kakšen udarec je za slovensko moško gimnastiko, da ne bo imela nobenega telovadca na OI v Londonu?

Z vidika stroke to ni poseben udarec, videli pa bomo, kaj to pomeni z vidika medijske prisotnosti v letu OI in sponzorstva. Osebno gre seveda za neizpolnitev cilja.

Prihodnost slovenske gimnastike se ne zdi najbolj svetla. Kako jo vidite vi?

Imamo veliko težavo, kako naprej. Imeli smo srečo z Mitjo in Aljažem, prav tako, da se je prijela specializacija. Imeli smo svetovne in evropske prvake, bi pa še vseeno radi v vsebinskem smislu naredili korak naprej in se posvetili razvoju mnogoboja in tudi ekipe. Za to bomo morali imeti bistveno boljše razmere za delo. V teh smo že večkrat poizkusili, a res ne gre. Če ne moreš trenirati krogov tako kot na tekmi, če ne moreš doskakovati, če ne moreš vaditi parterja, če nimaš zaleta kot na tekmi, potem preprosto ne gre. Ob mnogoboju bomo še vedno spodbujali tudi specializacijo in telovadce, ki bodo na posameznih orodjih konkurenčni za najvišja mesta. Kar se tiče dosežkov Mitje in Aljaža, je res težko, da bi kdo nadaljeval ta niz, čeprav ni vse samo črno, saj naši telovadci praviloma dozorijo nekoliko kasneje, zato je tudi težko napovedati za nekoga, ki je danes star 16 let, kam lahko poseže. Če bi videli Mitjo pri teh letih, mu ne bi napovedali takšne prihodnosti …

Dopuščate možnost, da bi gimnastika v naslednjih letih pristala na obrobju slovenskega športa?

Ne. Ta čas imamo pet, šest trenerjev, ki imajo toliko znanja, da se to ne bi smelo zgoditi. Če bi oni odnehali, potem pa bi nastala težava.

Je zanimanja med mladimi dovolj?

Glede na razmere – preveč. Otroke moramo odslavljati iz telovadnice, saj v njej ni prostora. Sašo denimo vadi na konju, Mitja na bradlji, okoli njiju pa je »milijon« otrok, kar je seveda zelo nevarno.

Omenili ste že vadbene razmere. Klasično vprašanje v pogovorih z vami: kakšno je stanje s projektom gimnastični center Pegan-Petkovšek?

Razvija se po zadnjem terminskem načrtu in naj bi bil torej dokončan do konca 2013. Pričakujem, da bomo konec tega leta ali pa v začetku prihodnjega podpisali pogodbo o javno-zasebnem partnerstvu, s tem dobili zemljišče in postali lastniki dela objekta. Tako bomo lahko začeli tudi prodajati določene prostore ter si na ta način zagotovili zagonski denar. Bolj žalostno pa kaže z evropskimi sredstvi. Denar, ki nam je bil na nek način večkrat javno obljubljen, je že razdeljen, in sicer predvsem za objekte za EP v košarki. To je za nas velik udarec. Upam, da bomo našli neko drugo pot, nenazadnje jo bomo morali. Če ne želimo ubiti tega športa, bomo morali zgraditi dvorano, na ta način ne gre več. Ne vem, če se ljudje tega zavedajo.

Je kandidatura za EP 2013 v športni gimnastiki še aktualna?

Ne, ne upamo si iti v to. Preveč dogodkov bo v tem letu v Sloveniji.

Če se za trenutek dotakneva še FIG. Kako je mogoče, da niti na kvalifikacijskem SP ne veste natančno, kako na OI?

Nisem pravi naslov za odgovor … Včasih sem bil zavoljo pravil zelo jezen, potem zelo razočaran, zdaj pa jemljem stvari, kot so. Na hitro se ne bo spremenilo nič, to sem se že naučil.

Pa vendarle, mar nimate občutka, da se norčujejo iz vas, majhnih reprezentanc?

Nastop na treh orodjih in interpretacija, zakaj, je čisto norčevanje. Če se v FIG iz tega, ko so gledali specialiste na preostalih dveh orodjih, zdaj niso naučili ničesar, potem se tudi nikoli ne bodo.

Pričakujete za OI 2016 novo spremembo in predvsem, ali je 77-letni predsednik Bruno Grandi sposoben narediti korak v pravo smer?

Ne vem, ali se bo kaj spremenilo, ne bom pa presenečen nad ničemer. Grandijeva dejanja nerad komentiram, zame so neracionalna. Tu je veliko interesov v igri, vsak skuša uveljaviti svojega, zato pride do takšne šlamastike. Pravila nimajo ne repa ne glave, tekmovalni ustroj nima sistemskega pristopa. V vseh panogah se ve, katera tekma je najpomembnejša in katera najmanj, samo pri nas ne. Pri nas ima vsaka tekma neko vrednost zase, v svojem tekmovalnem sistemu, vse skupaj ni povezano med sabo.

Kam sploh pluje ta barka?

Če bi ta barka kam plula, bi vsaj vedeli, kam veslati. A se vrti na mestu in vsi smo izgubili vesla …