Tiskane izdaje
Zato je tudi pri zapisih o kaosu v Stožicah potrebna velika mera previdnosti. Če bi brez zavor poskusili orisati stanje v klubu, bi si njegovi vodilni možje in bržkone tudi polovica Slovenije zamašila ušesa in začela kričati, poglejte, kaj nam dela »janšist«. Druga polovica domovine bi medtem vzneseno ploskala - v slogu, saj smo vedeli, da je naš -, v temo razprave pa se sploh ne bi poglobila. Vsebina jih bržkone niti ne zanima, šteje le, komu nasprotuješ. Zato bi neizmerno uživali v morebitnih zaušnicah projektu, ki ga je nekoč vodil Milan Kučan, danes pa iz ozadja Zoran Janković in uradno Möderndorfer, vodja poslanske skupine Pozitivne Slovenije.
V razklanem okolju, ki je do zadnjega kotička postalo bojno polje politikov in se okužilo z ideološkimi delitvami, je zato celo agnostiku vse težje pisati o športnih temah in ohraniti nevtralno držo. Pravzaprav le tako, da te imajo v zobeh vsi. Kar v primeru Uniona Olimpijine niti ni težko. Njena dvanajstletna agonija je idealno gojišče nastopaških obljub in cenenega pohlepa brez ščepca odgovornosti, ob katerem so se akterji vedno čutili po krivem ozmerjane. Najbolj zvesti in s tem najbolj čustveni privrženci kluba pa so vseeno menili, da so tudi najbolj ostri mediji veliko preblagi. Sami bi vodilne može kluba po kratkem postopku zaprli in jim zaplenili vse premoženje.
Toda po obdobju prevlade gospodarstvenikov, ki smo jim očitali, da pustošijo po športu z enakimi prijemi, kot vodijo svoja podjetja, smo prišli z dežja pod kap. Vse poteze vleče politika. Kakšno je v njej razmerje med besedami in dejanji, se lahko vsakodnevno prepričamo na najrazličnejših področjih, tudi veliko pomembnejših od športa. In Möderndorfer je na začetku in koncu dneva le politik. Zato nam je lahko med dveletnim mandatom pri Unionu Olimpiji ponudil kopico fraz, ki nimajo veliko skupnega s košarko in realnostjo. Od že ponarodelih v prvih mesecih mandata, ko je zagotavljal, da klub normalno deluje, čeprav je bil na robu bankrota, in prepričevanja, da velikega bančnega kredita ne smemo šteti med dolgove. Tudi ob nedavnem odstopu Slobodana Subotića je vztrajal, da razmere niso tako kritične kot pred poltretjim letom, po ultimatu vodstva evrolige pa pomirjevalno odmahoval z roko, češ, nekaj takšnega smo pričakovali. V isti sapi pa: »S pokrovitelji smo dosegli konsenz o nadaljevanju evropskih ambicij ...«
Ker je Jordi Bertomeu Ljubljančanom dovolj dolgo gledal skozi prste, hkrati pa mu ne moremo pripisati, da se spogleduje z levimi ali desnimi, bo moral Möderndorfer zdaj nekaj ukreniti brez praznih besed. Edini zasilni izhod je nov kredit z jamstvom sponzorjev. Olimpijino izobčenje iz evrolige bi pač imelo le eno logično nadaljevanje, ki ne bi odpravilo krivic do upnikov - stečaj. Finančno bi začeli z ničle, košarkarsko v kameni dobi.
