O španskih asih bi se
 govorilo tudi čez 100 let

Kijev – Kdor si je ogledal dosedanjih 30 tekem na evropskem prvenstvu, ve, da bosta jutri zvečer v Kijevu zasluženo igrali Španija in Italija. Reprezentanci iz tehnično najbolj dovršenih lig na svetu sta bili doslej enostavno najboljši, kakovostno sta rastli vse od premiere na euru 2012, medsebojne tekme v Gdansku (1:1).

Španija po tistem popoldnevu ni več prejela niti enega gola, tako zanesljivo deluje njena obramba na poljsko-ukrajinskem turnirju, tudi italijanskega kapetana Gigija Buffona pa je odtlej iz igre premagal le Mario Mandžukić. Težko je oceniti, kdo je doslej pokazal več, kdo je imel na poti do finala težje delo in kateri selektor ima v rokavu še kakšnega aduta. Italija in Španija sta preživeli isto skupino C, v nadaljevanju sta izločili podobno močna tekmeca (Anglija + Nemčija = Francija + Portugalska), v seštevku pa so vendarle delovali lahkotneje branilci naslova Španci.

Ali bo to kakorkoli vplivalo na razplet finala, je že drugačno vprašanje. Finale bo zgodba zase, tudi zgodovinska statistika ne bo imela velika pomena. Ali pač? Španci so nazadnje premagali Italijo v števni tekmi daljnega 2. septembra 1920 na olimpijskih igrah v Antwerpnu (OI so do leta 1930 dejansko štele za SP), nato pa nanizali po pet porazov in remijev! Po drugi strani pa je »remi« v četrtfinalu eura 2008 (in zmaga po 11-m) zasedbi Luisa Aragonesa pomenil več kot tisoč zmag. Na euru, ki sta ga pred štirimi leti gostili Avstrija in Švica, namreč prav nihče ni onemogočil igre »furije« tako učinkovito kot Italijani. Tudi pozneje Nemci v finalu ne.

V štirih letih se je resda marsikaj spremenilo. Reprezentanci sta dobili nova selektorja, pri »azzurrih« je prišlo – vmes je zgrešil v prazno še Marcelo Lippi – do prave ideološke preobrazbe. Moštvo Cesareja Prandellija namreč razmišlja predvsem o svoji igri in šele nato o tekmečevih značilnostih. No, tokrat bo vendarle vsaj malce drugače. »Poskusiti moramo izluščiti kakšno slabost v španski igri in delati tudi na tem. Težko bo, saj se bomo merili z evropskimi in svetovnimi prvaki. Toda – v Kijevu nas bodo morali še premagati,« pred finalom razmišlja Prandelli in dodaja: »V Gdansku smo odigrali dober prvi polčas, tedaj smo spoznali marsikaj koristnega. Fantje zdaj vedo, da se jim ni treba nikogar bati. Ste jih videli proti Nemčiji? Naša ekipa ima takšno moč, da lahko razmišlja o ustvarjalnosti in išče rešitve v napadu. Lepo moramo igrati tudi zaradi gledalcev, ki nas podpirajo doma in tu na euru. Ne bomo odstopili od svoje igre.« Prandelli ve, da se je njegovo moštvo od tekme v Gdansku okrepilo tako telesno kot psihološko. Prav tako se zaveda, da nekateri njegovi aduti (Balotelli, Pirlo, Cassano, De Rossi, Montolivo...) igrajo v »življenjski« formi, kazen je prestal tudi Maggio. Zato je lahko upravičeno samozavesten in je – mimogrede – dva dni pred finalom odprl še dilemo o tem, ali bo nadaljeval delo na položaju selektorja.

Tudi Španci kipijo od zaupanja v lastne sposobnosti. Izvajanje enajstmetrovk izpred štirih let na Dunaju jih je pozneje izstrelilo med največje nogometne ekipe vseh časov. Če bodo kapetan Iker Casillas in druščina uspešni še jutri, se bo o legendarnem moštvu Španije govorilo naslednjih 100 let. »V zgodovino smo se že vpisali, v nedeljo bo šlo še za nekaj več,« je prepričan Cesc Fabregas, tedaj na Praterju izvajalec odločilne enajstmetrovke. Mimogrede: v španski izbrani vrsti je osem nogometašev, ki so bili v moštvu tudi leta 2008, v italijanski pet. Bolj zanimivo pa je, da so tedaj Italijani igrali brez kaznovanega Andree Pirla, Španci pa odtlej izgubili Marcosa Senno. Jutri bo šlo torej za novo razmerje moči v zvezni vrsti.

»Mislim, da Prandelli ne bo spreminjal moštva, ki zmaguje, prav tako se ne bo vrnil na model igre 3-5-2. Sprašujete, ali mi je žal, ker nismo s Hrvati igrali 2:2 in poslali domov Italijanov? Ne, tega ne počnemo, vselej igramo na zmago, drugače ne znamo. Pred finalom imam še eno dilemo, ki jo bom razčistil šele jutri (sobota),« je povedal Vicente del Bosque, ki je prvo tekmo proti Italiji v Gdansku začel s Cescom Fabregasom na položaju osrednjega »napadalca«, šele v 74. minuti ga je zamenjal Fernando Torres.

Zanimivo bo tudi v boju za najboljšega strelca turnirja: če so stavnice prej favorizirale Cristiana Ronalda in Gomeza, zdaj veliko prednost pred Alonsom, Fabregasom in Torresom uživa Mario Balotelli.