Tiskane izdaje
»Na Tour bom zagotovo še prišel zaradi moštva Discovery, vendar me na štartu in cilju ne boste videli. Kolesarje bom obiskal v njihovih hotelih, daleč od hinavskih francoskih organizatorjev. Dvoličnežem, kot so dolgoletni direktor francoske pentlje Jean-Marie Leblanc, njegov naslednik Christian Prudhomme in predsednik organizatorjev Patrice Clerc, nikoli več ne bom stisnil roke.« Lance Armstrong, sedemkratni zmagovalec največje kolesarske dirke na svetu, je že pred časom zaokrožil svojo uspešnico na Tour de Franceu. Namesto slovesa, ki se spodobi za največjega zmagovalca, pa je le kakšen mesec po 24. juliju in upokojitvi doživel poskus »brisanja« iz zgodovine.
Francoski športni dnevnik L' Equipe je objavil, da naj bi ob svoji prvi zmagi leta 1999 jemal EPO. Leblanc, s katerim sta sicer ves čas bila skrito bitko za prevlado, je stopil na čelo kritikov. »Končalo se je zelo dolgo poglavje Toura, ki ga je obvladoval en sam človek. Čas je za spremembe. Čas je za odprto dirko,« je poskušal Armstrongov dosežek minimalizirali velikokrat prepotentni Leblanc, katerega vodilo v 17-letnem vodenju največje športne kolesarske prireditve na svetu je bilo, da »posameznik ne more prerasti dirke«. Armstrong mu je z enako mero ameriške nadutosti dokazoval, da se svet vendarle vrti okoli športnikov.
Zadnja velika puščica, s katero so Francozi postavili piko na i večletnemu boju z dotlej nedotakljivim Američanom, je bila tudi najbolj strupena. Dokler je Lance zmagoval, so te puščice letele bolj ali manj v prazno, ker nihče ni želel rušiti sožitja interesov. Ko pa je po sedmem zmagoslavju na veselje mnogih vendarle odšel v pokoj, so se Francozi očitno odločili, da bodo izstavili račun za prevlado. Naprtili so mu tudi to, da je sovražno nastrojen proti Franciji.
»Kritiziram le organizatorje Toura, med katere štejem tudi časopis L'Equipe. Slednji že nekaj časa piše o meni zgolj slabe stvari. Zgodovino Toura, ki si jo lastijo, je na njihovo žalost zaznamoval 7-kratni zmagovalec, zato menijo, da je njihova dediščina v nevarnosti, ker pač že 20 let čakajo na svojega, francoskega zmagovalca. S tem, da me želijo uničiti, želijo predvsem spremeniti zgodovino. To jim zagotovo ne bo uspelo,« odgovarja na obtožbe Armstrong.
Tega občutka mu ne morejo pokvariti, kot je poudaril za nizozemski časopis De Telegraaf, niti neumne in ničvredne zgodbe francoskega časopisa. »Na svoje delo sem ponosen. Za menoj je fantastičen čas, ki je v bistvu mnogo boljši, kot sem sanjal. Vsakič, ko nanese pogovor na mojo kariero, se zadovoljno nasmehnem. Tega zadovoljstva, da sem dobro opravil svoje delo, da sem boljši od vseh in da sem imel ob sebi odlično ekipo sodelavcev in prijateljev, mi res nihče ne more vzeti,« je Armstrong navdušen nad svojo kariero, ki mu je navrgla desetine milijonov dolarjev, predvsem pa ga umestila med velikane svetovnega športa za vse čase.
Za Armstronga pa se po upokojitvi ni začelo obdobje miru, katerega si je tako močno želel. Pa ne zgolj zaradi francoskih napadov. Po pariškem zmagoslavju sta se z življensko spremljevalko Cheryl Crow odpravila na Azurno obalo, kjer sta dober teden dni preživela v družbi Bona, pevca U2. Nato sta si privoščila še nekaj dnevov oddiha v New Yorku. »Odtlej nimam miru. Bolj sem zaposlen, kot sem bil kot kolesar. Delam v svoji fundaciji za boj proti raku, sodelujem v raznih televizijskih oddajah in spotih, razpravljam o filmskih projektih, del časa pa posvečam tudi kolesarskemu moštvu Discovery Channel,« je zvezdnik opisal svoj novi vsakdan.
Pravi, da je bilo življenje kolesarja precej bolj enostavno. »Ko sem trdo treniral in se pripravljal na dirke, so vsi vedeli, da rabim počitek. Imel sem svoj mir. Zdaj, ko sem nehal, vsi menijo, da imam dovolj časa. Ne, to res ni pošteno,« se jezi na nove sodelavce, ki ga prepričujejo, da bi kandidiral za guvernerja Teksasa, ker je pač dober prijatelj družine Bush. Lance pravi, da politična kariera za zdaj ne pride v poštev, pušča pa si odprta vrata za prihodnost. »Nikoli ne reci nikoli. Če bom izbral stranko v politiki, mi je jasno, da je konec mojega miru. Sprijazniti se bom moral z nekaterimi stvarmi, ki so mi zelo tuje. Kot politik moraš pričakovati, da je proti tebi in tvojim odločitvam veliko ljudi. Moj boj proti raku pa je za vse ljudi, zato si politike še nekaj časa ne bom privoščil. Kaj pa bo čez 10 let? Kdo bi vedel ... 'Sranje' L'Equipa je dietetična kola v primerjavi s pekočo vodko, ki jo mora človek zaužiti, če izbere politiko,« razmišlja o novi karieri.
