Jeseničani uživajo na ledu, že zato si zaslužijo pozornost

Bled – Ne glede na današnji končni razplet jubilejne 20. poletne lige, tradicionalnega uvoda v domačo hokejsko sezono, odmeva predvsem nenavaden razplet prvega jeseniško-ljubljanskega derbija. Četudi so železarji ostali brez klubskega vodstva, svoje dvorane Podmežakla, udeležbe v EBEL, so ugnali vendarle precej resneje urejeno tivolsko moštvo in se uvrstili v današnji finale, v katerem se bodo pomerili z Medveščakom.

Kot vedno je poleg finalne predstave na tekmovanju poletne lige največ pozornosti namenjene uvodnemu jeseniškemu-ljubljanskemu dvoboju v sezoni. Ta na petkov večer je tokrat ponujal še več analiz in ugibanj kot ponavadi. Zmaga železarjev naj ne bi bila pravzaprav nič nenavadnega, saj so ti ponavadi ob svojih glasnih privržencih v premiernem tekmovanju sezone uspešnejši kot večni tekmeci iz Tivolija, vendar pa tokrat le ni bilo pričakovati razpleta z zmago moštva, ki že več mesecev »taca« na robu preživetja.

Zadnji dnevi so bili prav mučni za igralce kluba, ki na Slovenskem že dobrih šest desetletij pomeni eno najprepoznavnejših športnih znamk. Ob vseh dolgovih, zato tudi odhodu iz EBEL, se je upravni odbor kluba umaknil, v pisarni ni nikogar, na klubski spletni strani pa so včeraj celo zapisali pomenljiv »in memoriam«, kot da je bila petkova prestižna zmaga proti večnim tekmecem zadnja …

Seveda se v taboru 32-kratnih prvakov še naprej ukvarjajo z ugankami in ugibanji o svoji prihodnosti, toda če že ne drugače, je moštvo na ledu pokazalo izjemno zavzetost, povratnik na jeseniško klop Roman Pristov pa je spomnil na leta, ko so pod njegovim vodstvom železarji zmagovali kot za stavo. »Poskušamo kar najbolj upoštevati trenerjeva navodila, predvsem pa njegov nasvet o sproščenosti na ledu. Ko igramo hokej, moramo uživati, tako bo tudi v današnjem finalu,« pravi Miha Brus dvakrat strelec v petkovem dvoboju, po katerem se morajo v ljubljanskem taboru vendarle precej zamisliti.

Tokrat so namreč ostali praznih rok proti ta čas res amaterski zasedbi iz Podmežakle, ki jo na klopi spremljata le še en trener in neuničljiv dolgoletni ekonom Jože Remar. Ustroj Olimpije je vendarle popolnoma drugačen z rednim treningom v svoji dvorani – železarji le nekajkrat na teden vadijo na Bledu –, s postavljenim projektom za novo sezono EBEL, z novim ambicioznim načrtom trenerja Heikkija Mälkiäja. A tega čaka očitno veliko dela, delež tujih novincev je bil na tem prvem derbiju porazen, slačilnica potrebuje red in jasno določene smernice. Podobno kot v sosednjem Beljaku, kjer pa so že navdušeni nad prihodom Hannuja Järvenpääja, ki je v minuli sezoni zmaje pripeljal v polfinale odprtega avstrijskega prvenstva.

Skratka, uvod v sezono razkriva še več pomislekov kot v preteklosti. Jeseniško moštvo, pri katerem so zdaj tudi Sašo Rajsar in Aleš Remar (nekoč so ju prelahko izpustili iz Podmežakle) ter ljubljanski vratar Aleš Sila, na ledu potrjuje, da si zasluži vso pozornost in nadaljevanje svoje dolge in lepe hokejske zgodbe. Glede Olimpije je drugače – seveda tudi v Tivoliju ni vse tako brezhibno zasnovano kot pri bogatejši avstrijski konkurenci, toda zelo uspešna minula sezone ne dovoljuje spanca. Hkrati pa že ponuja razmišljanja o (ne)učinkovitosti številne in ne prav cenjene tuje falange. Med njo zdaj pogrešamo igralca presežne vrednosti tipa John Hughes, prihajajoči tedni pa bodo dokončno razkrili, ali bo gonilna moč moštva v resnici pripadla domačemu delu – bratoma Pance, Alešu Mušiču, Mihi Verliču …