Tiskane izdaje
Ljubljana – Srečko Katanec je bil selektor zlate generacije nogometašev, ki je od leta 1998 do leta 2002 med Slovenci povzročila neponovljivo evforijo, najpopularnejša igra z žogo na svetu pa je takrat dobila domovinsko pravico tudi na sončni strani Alp. 42-letni Ljubljančan ta čas čaka na ugodno ponudbo iz tujine, ki bi ga premamila iz umirjenega družinskega življenja. Pred nadaljevanjem trenerske kariere so ga zmotile tudi nekatere misli aktualnega selektorja Branka Oblaka.
V zadnjem času ste bili v igri za vlogo selektorja Gruzije, še prej Katarja. Kako to, da ni prišlo do podpisa pogodbe?
Bil sem v Katarju, toda nismo uskladili finančne plati sodelovanja. Tamkajšnje razmere za delo so fantastične, toda ko sem zbiral informacije o trenerjih, ki so delovali v tistem delu sveta, sem spoznal, da se je vsak obdržal največ leto in pol. Hkrati tamkajšnje delo ni pomenilo posebne odskočne deske za nadaljnjo trenersko kariero v Evropi. Finančna ponudba Katarcev ni bila tako močna, da bi odtehtala odsotnost od družine in da bi sprejel tveganje glede kariere v prihodnosti. Ponujali so mi 350.000 evrov na sezono, toda nihče ti ne zagotavlja, da boš lahko delal tri leta. Ob tem je treba upoštevati, da moram plačati davek, provizijo posredniku, nekaj pa bi tudi zapravil, predvsem s potovanji domov in nazaj. Na srečo nisem prisiljen, da bi izključno zaradi denarja sprejel vsako ponudbo. Tudi z Gruzijci sem se pogajal, vendar zaradi različnih dejavnikov nismo prišli skupaj.
V prvi vrsti se pojavljate kot kandidat za selektorja, ne pa toliko za klubskega trenerja. Vam to drugo ne ustreza?
Sem v precej občutljivem obdobju, saj mi veliko pomeni družina, predvsem odraščajoča sinova, ki sta stara 11 in 13 let. V teh letih potrebujeta oba starša. Treniranje kluba seveda zahteva ves tvoj čas, medtem ko ti vloga selektorja pušča več manevrskega prostora. Toda sprejel bi tudi ponudbo za vodenje kluba v resni nogometni državi, kjer spoštujejo pogodbe. Tako se mi ne bi več ponovila zgodba iz Olympiakosa, kjer so me odstavili čez noč.
Mar ne bi medtem prevzeli kakšnega domačega moštva in naskakovali naslova slovenskega prvaka?
Ne, sploh ne. V tem ne vidim nobenega izziva. Že dolgo časa ima slovenski prvak v evropskem tekmovanju probleme z nižjerazrednimi evropskimi klubi. Torej konkretnega kakovostnega napredka ni. Zanimalo bi me le delo v Olimpiji, toda vemo, da kluba ni več.
Do slovenske lige ste bili vedno zelo kritični. Je v njej sploh kaj dobrega?
Pa saj v glavnem sploh nisem gledal tekem. Domžalčane sem v živo spremljal en polčas proti Stuttgartu, kjer zaradi naliva ni bilo pogojev za normalno tekmo, in polčas proti Ashdodu. Drugače vse spremljam prek časopisov. V slovenski ligi precej igralcev že leta kroži in ima glavno vlogo. V Sloveniji pač ne moreš skoncentrirati kakovosti v enem klubu. Že šestnajst ali sedemnajstletniki odhajajo v tujino in se tam tako rekoč izgubijo. Klubi gledajo, da za preživetje takoj prodajo enega ali dva najboljša igralca. V tujini pa s temi igralci nimajo ravno učinkovite vizije, zato se njihov razvoj ustavi. Klubi so jih pač dobili za razmeroma majhen denar in tako z njimi tudi ravnajo. Seveda upam, da bo v prihodnje drugače, da bo na primer Stevanovič dobil priložnost v Real Sociedadu in da bo dobro igral.
Zakaj naši igralci težko uspejo v tujini?
V tehnični podkovanosti so enakovredni tujcem, zaostajajo pa v individualnem taktičnem pogledu in fizični pripravljenosti. Nimam vpogleda, kako delajo v slovenskih klubih. Dejstvo je, da določenih sposobnosti ne razvijajo. Ko sem bil selektor, so bile aerobne sposobnosti kandidatov za reprezentanco katastrofalne. Govorimo lahko le o znanju oziroma neznanju stroke ter količini dela. Ko je igralec star 20 let ali kakšno leto več, bo težko nadoknadil zamujeno v razvoju. Takrat ni več mlad igralec in ne more več biti talent.
Kako komentirate rezultate reprezentance v minulih kvalifikacijah za SP?
Kolikor sem zasledil, je bila pred štartom kvalifikacij zamišljena prenova reprezentance, njeno pomlajevanje, uresničilo pa se je bolj malo. To obdobje naj bi izkoristili za sestavo nove zasedbe za kvalifikacije za EP 2008. Kolikor vidim, mladih igralcev v aktualni reprezentanci ni, čeprav je povabilo dobilo veliko igralcev. Mnogi mi očitajo, da sem kot selektor nasledil moštvo, ki je bilo že dolga leta skupaj. To ni res, saj sem poklical kar nekaj fantov, ki prej niso bili člani reprezentance ali pa so imeli le epizodno vlogo. Omenim naj Milinoviča, Udoviča in Pavlina. Potem sem priključil Cimerotiča, Ačimoviča, Knavsa in Osterca. Pomembne vloge so občasno odigrali tudi Gajser, Sankovič in Vugdalič. Novih akterjev je bilo kar precej in marsikaj sem moral temu prilagoditi. Načrtno pomlajevanje se mi zdi neumestno. V reprezentanci morajo igrati najboljši po mnenju selektorja v danem trenutku. Dobil sem občutek, da se je delalo od danes do jutri. Sprašujem se, če je zmaga nad Italijo res tako spremenila prvotni načrt in so se vsi že videli na svetovnem prvenstvu.
Po začetnih pohvalah se selektor Branko Oblak na koncu ni mogel izogniti kritikam glede igre in selekcije nekaterih igralcev.
Ne vem, kakšno vizijo ima Brane in kaj hoče. Ne bom se spuščal v to. Če sodim po zadnjem intervjuju v vašem časopisu, se Brane preveč obremenjuje s preteklostjo in rezultati generacije, ki sem jo vodil. Narobe je, da želi zmanjšati vrednost naših rezultatov, ko pripoveduje o svojih dosežkih. Ko je postal selektor, je novinarjem na vprašanje o minulih fantastičnih rezultatih izbrane vrste duhovito odgovoril: 'Še pomnite, tovariši?' To je bila prava drža, toda zdaj pa še kar dreza vame in moje fante ter v zvezi z našimi dosežki venomer omenja srečo. To govori za reprezentanco, ki je štiri leta konstantno beležila dobre rezultate in ki v Evropi ni izgubila 13 tekem zapored. To pravi za moštvo, ki je sodelovalo na evropskem in svetovnem prvenstvu. Svetujem mu, da se ne obremenjuje s tem in naj se posveti svojim aktualnim težavam v reprezentanci. O sreči le še to. Vselej je treba kaj storiti, da ti je sreča naklonjena. Imam občutek, da njegov štab zasleduje tisto: igrali bomo tako in tako in če bomo imeli srečo, bomo še nekaj naredili.
