Tiskane izdaje
Ljubljana – V rokometu po nerazumljivem dekretu svetovne krovne organizacije uradno ni več kapetanov. A četudi nihče več na roki ne nosi traku, se v moštvih dobro ve, čigava beseda je najmočnejša. Pri Celju Pivovarni Laško je to še vedno Edvard Kokšarov, ki je pred sila zahtevno nalogo – sebe in načeto moštvo mora pripraviti na boj za polfinale lige prvakov, čeprav bodo »pivovarji« v soboto lovili navidez neulovljivih sedem golov zaostanka za Ciudadom Realom. A v njegovih besedah ni čutiti dvoma, Zlatorog bo ostal nepremagan, Španci pa še nimajo zagotovljenih vozovnic med najboljšo četverico na stari celini.
»Zakaj me to sploh sprašujete. Seveda imamo možnosti za preobrat, za uvrstitev v polfinale,« je bila za Kokšarova misel, da so Celjani že odpisani, skorajda žaljiva. Dvomov si navzven ne sme privoščiti, če bi popustil on, bi sledili tudi drugi, saj dobro ve, da je vloga kapetana izginila le na papirju.
»Uradno nisem več kapetan, a sem najstarejši v tej ekipi, tako da sem še vedno njen vodja. Narediti moram vse, da cela zasedba dobro deluje,« se ruski reprezentant v celjskih vrstah zaveda odgovornosti, ki jo je predlani prevzel od Dejana Perića. Ali je tako dober motivator v slačilnici, kot je bil nekdanja vratarska ikona kluba, lahko povedo le igralci, vsekakor pa je izjemen zgled na igrišču, na katerem se zdi neuničljiv. Leto za letom v Celju igra brez zamenjave, vlečni konj pa je tudi v dresu ruske reprezentance, v katerem si je na EP v Švici spet priigral naslov najboljšega levega krila na velikem tekmovanju. Na Euru 2006 si je zvil desni gleženj, a bil vseeno nared za prvo tekmo četrtfinala, v Ciudadu Realu si je zvil še levega, pa bo vseeno bržkone odigral vseh 60 minut revanše v Zlatorogu.
Po trdoživosti 30-letnemu »železnemu« Ediju v rokometnem svetu ni para. Zadnja leta skorajda ni velikega dvoboja, na katerega bi se pripravljal brez lažjih ali težjih poškodb, a je vseeno venomer zraven. To gre pripisati pravim telesnim predispozicijam, a tudi pravi glavi na širokih ramenih. »Naše možnosti za zmago so predvsem v naših glavah. Vsi moramo verjeti v zmago. Vsak izmed nas se mora motivirati, sam pri sebi razčistiti, zakaj igra, za kakšen klub igra. Analiza tekme, taktična in telesna priprava so seveda tudi pomembne, predpogoj za uspeh pa je, da si želiš zmage in verjameš, da si jo lahko priigraš,« je o teži prave psihične priprave povedal Kokšarov, ki pravi, da je bila to tudi pot do doslej najbolj senzacionalne zmage Celjanov, ko so ob odprtju nove dvorane nadoknadili 13 golov zaostanka proti Ademarju Leonu.
»Želeli smo si zmage in jo dobili. Kakšne motivatorske prijeme je imel Perić? O dogajanju znotraj ekipe nerad govorim, ne morem odgovoriti na to vprašanje. Tudi moji prijemi naj ostanejo skrivnost,« se Kokšarov drži starega športnega načela, da mora tisto, kar se zgodi v slačilnici, tudi ostati v slačilnici.
Celjani se bodo morali v lov za zaostankom s 27:34 vsekakor podati brezkompromisno, kar pa vendarle ni vedno dovolj. Kaj bo treba popraviti pri bolj otipljivih rokometnih dejavnikih, ki so bili na prvi tekmi večinoma na strani tekmecev? »O posameznikih ne bi govoril, cela ekipa mora delovati bolj enotno. To je za nas tekma leta, v kateri moramo na igrišču pustiti tudi zadnji atom moči. V Zlatorogu bomo morali igrati bolj agresivno v obrambi, treba pa bo tudi odločneje zaključevati priložnosti, ki smo jih v Španiji preveč zapravili,« celjske rezerve vidi Kokšarov, za katerega ima tudi zvezdniška zasedba Ciudada Reala šibke točke.
»Večina igralcev je zelo lačnih golov, zato razmišljajo le o tem, kako bodo čim večkrat streljali. Zaradi tega so ranljivi, z dobro obrambo, razpoloženim vratarjem in učinkovitimi protinapadi jih je moč spraviti na kolena. V rokometu je veliko odvisnega od dnevne forme in pristopa igralcev. Za uvrstitev v polfinale bomo morali prednost graditi čez vso tekmo,« je Kokšarov spisal recept za nov velik preobrat, ob tem pa se zaveda, da je to lažje napovedati kot udejaniti.
Več v četrtkovi tiskani izdaji Dela.
