Slovenski let nad kukavičjim gnezdom

Če je sloviti češki režiser Miloš Forman spremljal letošnje nastope slovenske reprezentance, predvsem pa izjave košarkarjev in njihovih nadrejenih po usodnih porazih na EP, je nedvomno dobil navdih za novo psihološko dramo. Morda za nadaljevanje njegovega legendarnega filma Let nad kukavičjim gnezdom. Kajti takšne preobrazbe, kakršnim smo bili priča v minulih tednih, kar kličejo po dobrem scenariju.

Prihod Božidarja Maljkovića je spremljalo petelinjenje v slogu »V Litvi je cilj kolajna, na EP 2013 zlato«. Zaradi tradicionalnih odpovedi košarkarjev je optimizem sčasoma dobival skromnejše oblike in letošnje prvenstvo vse bolj pridih tranzicijskega. Toda skrajna meja med uspehom in neuspehom je bila 6. mesto, ki še vodi na dodatne olimpijske kvalifikacije. In kaj smo dočakali ob postopnem pogromu? Košarkarji tri tedne bentijo, da igrajo slabo, in skupni dosežek ocenjujejo kot neuspeh. Selektor je zadovoljen in se čudi, zakaj smo sploh pričakovali kaj več od zmag nad Gruzijo, Ukrajino, Belgijo, Bolgarijo in Finsko ter porazov z vsemi (Francija ni prišla na vrsto), ki so ostali v igri za OI. Tako kot večina tujih trenerjev, ki so prišli k nam v vlogi športnih misijonarjev, preprosto ne more razumeti, da so ga najeli in kot slavno ime plačali veliko bolje kot domače trenerje, da bi bil uspešnejši od njih. Ne zato, da bi imel še več izgovorov in nas prepričeval, kako moramo biti zadovoljni z majhnim. Ali pa nizal, komu vse od slovitih moštev je še spodletelo, hkrati pa pozabil, da so našteti že izkoristili svojo priložnost. Vsaj enkrat. Slovenija še nikoli, čas pa se izteka.

In slednjič so tu še vodilni možje KZS. Če jim je bilo v minulih letih edino merilo primerjava končnega rezultata z napovedanim ciljem, ki je bil običajno postavljen minimalistično, bi bili letos radi bolj prožni. Oceno dela trenerjev pa prelagajo na pleča strokovnega sveta KZS, kar je načeloma tudi prav. A kaj, ko ne moremo mimo lanskega SP, o katerem je taisti strokovni svet pohvalil delo Memija Bečiroviča in poudaril, da je Slovenija z 8. mestom, 6. med evropskimi reprezentancami, celo presegla pričakovanja. Kajti moštvo je bilo tudi tedaj oslabljeno, brez Erazma in Domna Lorbka, Bena Udriha, Matjaža Smodiša, Emirja Preldžića, Aleksandra Vujačiča... Na mnenje stroke so se požvižgali in Bečiroviču dali vedeti, da nanj ne računajo več. Pokazali so, kdo odstavlja in nastavlja selektorje, ter pripeljali Maljkovića, ki naj bi dosegel veliko več.

Toda Slovenija bo v najboljšem primeru izenačila svojo najslabšo uvrstitev s prejšnjih treh EP in zaostala tudi za SP. Komu naprtiti krivdo za razočaranje? Selektorjevo ime se ponuja samo po sebi, saj se ne more ogniti svojemu delu odgovornosti, pa naj se Maljković še tako izmika, kaže s prstom vse naokoli in razmere v naši košarki ocenjuje kot »patološke«. Upravičeno se rad pohvali zaradi dobrih predstav debitantov, vendar nima odgovora, zakaj so rutinerji igrali tako slabše kot na prejšnjih tekmovanjih. In zato se lahko vprašamo, kako bi izgledala reprezentanca, če bi bila v njej tudi šesterica, ki jo Maljković tako pogreša v Litvi. Bi imela več dobrih ali še več neprepoznavnih?

Seveda morajo priti na vrsto tudi košarkarji, ki so se na EP trudili, a metali mimo obroča, kot da to ni njihov poklic. Še bolj tisti, ki se niso odzvali vabilu selektorja, pa vodstvo KZS in njegovi sateliti... Nenazadnje tudi vsi tisti, ki opozarjamo, da bi lahko storili kaj drugače, vendar še premalo ostro. Krivce in nedolžne bi lahko naštevali do leta 2013, kar bi bila potrata dragocenega časa. Kajti projekt Litva 2011 je neuspeh celotne slovenske košarke. Za začetek samoočiščenja bi se lahko vprašali, kaj smo pričakovali od Maljkovića, ko smo ga najeli za tri leta. Da bo v nekaj mesecih spremenil Slovence, ko pa ne more sam iz svoje kože ter zlatih časov Jugoplastike in Limogesa?