Z Gruzijo težje kot z Rusijo?

Klaipeda – Slovenski košarkarji, predvsem pa njihov selektor, so pred prihodom na EP ponujali za zgled hrvaško reprezentanco, saj naj bi imela zelo veliko možnosti za visoko uvrstitev. Toda kaj bi naši sosedi dali, da bi bili na mestu Maljkovićeve čete, pa čeprav pred današnjim merjenjem moči z Gruzijo ob 17. uri in jutrišnjim z Belgijo ob 20. nikakor ni navdušila. Vendar je dvakrat zmagala in verjetno ne more več igrati tako slabo. Hrvati so se medtem komajda rešili proti Fincem, izgubili proti Makedoniji in do konca EP ostali brez zelo pomembnega moža Marka Tomasa, ki si je natrgal stegensko mišico.

Božidar Maljković nima zdravstvenih preglavic in previdno trka na les. Malo za šalo in malo zares pa pravi, da se ukvarja s psihološkimi težavami njegovih košarkarjev. Igrajo namreč, kot da ne bi bili izkušeni asi in kot da ne bi pred EP vadili 50 dni. Nobeno vodstvo zanje ni dovolj veliko in noben met dovolj neoviran, da bi lahko zadeli. Danes pa verjetno že vstopajo v obdobje zbiranja točk za drugi krog EP, saj se je Gruzija z visoko zmago nad Belgijo in dobrim odporom Rusiji ponudila kot najresnejši kandidat za 3. mesto v skupini D.

»Gruzinci so najprijetnejše presenečenje v naši skupini. Delujejo kot bratovščina in tako igrajo. Nesebično, bojevito in ko tekmeca ustavijo z osebno napako, to storijo možato. Podobni so univerzitetnemu moštvu, tako so jih šolali. Njihov trener Igor Kokoškov je iz Srbije, vendar je že dolgo časa v ZDA in deluje po ameriških načelih. So ambiciozni, v slačilnici jih je obiskal tudi predsednik, gruzinski navijači nenehno prirejajo zabave po mestu. Tekma bo težka, toda če premagamo še njih, si bomo že zagotovili napredovanje v drugi krog EP. Če me vprašate, proti komu nam bo težje, proti Gruziji ali v ponedeljek proti Rusiji, vam bom odgovoril, da proti obema enako. Morda celo težje proti Gruzincem. Gre za čvrsto in delovno ekipo, ki ima talent in veliko energije za garanje v obrambi,« poudarja Maljković.

Slovenski selektor se je nato kar sam vrnil k dvobojema z Bolgarijo in Ukrajino: »Po četrtkovi tekmi smo do treh zjutraj analizirali napake, zaradi katerih sem zelo zaskrbljen. Ne mislim samo na napake proti conski obrambi, temveč tudi pri prenosu žoge proti presingu. Žogo namreč mečemo naokoli brez meril in slabo se gibljemo, kar so prvine igre. Trener na reprezentančni ravni si ne bi smel beliti glave s takšnimi stvarmi, to bi morali košarkarji znati od mladinskih dni. Kdor igra košarko, razumljivo dela napake, vendar te ne smejo biti osnovnošolske. Naša igra je že kar mazohistična, žoga za nas nima vrednosti. Ko se je Slovenija v prejšnjih letih bližala kolajni, je izgubljala, ker so najbolj izkušeni košarkarji v odločilnih trenutkih podajali žogo tekmecu naravnost v roke. Zato ne morem mirno spati še od priprav na Ptuju. Takšno izgubljanje žog je zame žalitev in ne jamčim, da ga lahko odpravim.«

To kajpada še niso znaki, da selektorja zajema malodušje. Kot stari lisjak poskuša z raznimi prijemi prisiliti svoje košarkarje k miselni preobrazbi, saj mu je jasno, da je dosedanja pot vodila v slepo ulico. Zato tudi v Litvi poudarja, da košarka ni samo metanje trojk: »Je taktično bogata igra, mi pa jo siromašimo. Število metov za tri točke mora biti v pravem razmerju s prodori in podajami v globino. Tudi na drugih področjih dobro opravimo stvari le polovico časa. To so že kar patološki primeri, saj pri vodstvu z 20 točkami popustimo v obrambi, še posebej, če tekmec potegne iz igre pomembnega igralca. Ko je pri Ukrajini šel iz igre Američan Burtt, sem rekel mojima pomočnikoma, zdaj bomo tenko piskali. Na parket so namreč pritekli mulci, ki so švigali po parketu in si podajali žogo. To je bil začetek drame. Naši košarkarji imajo odličen odnos do vadbe, med tekmo pa jih ne razumem. Če bi šlo za mlado moštvo, bi se nekako sprijaznil, toda pri fantih z bogatimi izkušnjami v evropskih pokalih in elitnih ligah se ne morem.«