Na Vitrancu grmi pred ključno tekmo

Ljubljana – Strokovnjaki zatrjujejo, da so treningi dobri in da slovenski alpski reprezentantje dobro smučajo, toda na tekmah ni rezultatov. Na ledeniškem uvodu v Söldnu in potem v Beaver Creeku je še kazalo, da bodo počasi le »shodili«, Madonna di Campiglio pa tega ni potrdila in Alta Badia je z ničlo vseh treh veleslalomistov prinesla tik pred tekmo za pokal Vitranc nove skrbi. Nekaj očitno ni v redu. Trener Janez Šmitek, ki je direktorju alpskih reprezentanc Klemnu Bergantu za četrtek napovedal odstop, če se vsaj na domači tekmi stanje ne bo spremenilo, je zelo neposreden v svojem komentarju: »Trening ni kriv, problem je v glavah, ti fantje so nezreli!«

»Če mora Jure Košir pri skoraj 33 letih reševati barko, potem nekaj ne štima. Aleš Gorza in Mitja Dragšič, ki sta po točkah naša najboljša tekmovalca, sta na začetku sezone odpovedala, njun problem pa je v glavah,« trdi Šmitek, ki sicer ni spremljal veleslalomistov v Alti Badii, a je zelo pozorno poslušal poročilo svojega sodelavca Janija Hladnika. Sam se je s slalomisti udeležil slaloma FIS na Rogli, kjer je zmagal Košir s sijajnim drugim nastopom, medtem ko je Mitjo Dragšiča (3.) in Andreja Šporna (4.) premagal Avstralec Jono Brauer, še slabše pa jo je na 9. mestu odnesel Drago Grubelnik, saj sta bila v drugem nastopu hitrejša od njega tudi mladinca Anže Mravlja in Damir Sadikovič.

»Sedanje stanje v ekipi zelo lepo ilustrira nastop Aleša Gorze v Alti Badii. Na progah, s katerimi se je treba dobesedno pretepati, on preprosto ne funkcionira. On bi smučal na občutek, toda tam bi se moral zagnati prav na skrajno mejo in tega ni niti poskusil. Že takoj se je postavil v defenzivni položaj, tako kot je naredil lani in predlani,« je ocenil Janez Šmitek, ki je bil nezadovoljen tudi z Bernardom Vajdičem. Velenjčan, ki je lani v Alti Badii zasmučal s proge, ker se mu ni zdelo več smiselno nadaljevati (?!), je tokrat sicer dobro začel, bil na prvem vmesnem času 14., na drugem je še imel odprto pot v finale s 25. časom, od tam do cilja pa je pridelal poldrugo sekundo zaostanka in zgrešil trideseterico za celih 13 mest.

»Ne rečem, da so se nam prav vsi treningi posrečili, z Barrilochejem že nismo imeli prav veliko sreče, toda toliko zagotovo vem o stroki, da lahko rečem, da smo za uspeh naredili več kot dovolj. Še zlasti v zadnjem času smo zares super trenirali, v Podkornu je 40 ljudi iz ASK Kranjska Gora celo noč vbrizgavalo vodo v podlago, tako da smo imeli na voljo 45 vrat dolgo in dobro utrjeno progo pod sedežnico, pridružila sta se nam Ivica Kostelić in Kilian Albrecht za primerjavo, skratka idealne razmere. Jutri prihajajo še Tom Grandi, Kalle Palander in Kentaro Minagava, da poskusimo še kaj potegniti iz naših tekmovalcev. S tem je naše znanje izčrpano, več ni mogoče narediti,« se Šmitek sprašuje, kako naprej. »Pred šestimi leti sem po 13. mestu Jureta Koširja na kranjskogorskem veleslalomu fante pošteno nadrl in Košir je naslednji dan zmagal. Toda to ni trenersko delo, to ni tisto, za kar sem študiral, to je diktatorstvo. In če samo to še lahko prinese uspeh, potem me to ne zanima, potem bom odstopil,« opozarja Janez Šmitek.

In kje je po njegovem glavni razlog za tako stanje v reprezentanci? »Če ti možakar pri 26 letih na vprašanje, kaj je bilo narobe, odgovori z ne vem ali pa z nisem se prav počutil, potem to vsekakor kaže na nezrelost. Poglavitni problem je ta čas še vedno isti, kot sem ga kritiziral že pri mojih predhodnikih. Ker ni dovolj konkurence novih prihajajočih tekmovalcev, ostajajo v ekipi vrsto let povprečneži, ki se jim za njihov status ni treba prav nič potruditi in jim je bolj ali manj vse prinešeno k ustom. Ne vem, kako naj se s tem spopadem na trenerski način. Mar naj na slalomu v Kranjski Gori, kjer imamo pravico do devetih tekmovalcev, dejansko pa le do osmih (ker nimamo še enega, ki bi bil pod stotim mestom lestvice FIS op. p.), postavim na štart le štiri tekmovalce? Če bi to naredil, potem bi v bistvu že segel po diktatorskih metodah, to pa me ne zanima,« je zaključil Janez Šmitek. Pokal Vitranc bo, kot kaže, ključni trenutek olimpijske sezone. In še dobro, da je tako, kajti na domači tekmi se je navadno lažje sprostiti in poiskati dodatne motive ter rezerve. Upajmo, da bo zaleglo.