Milanič je bil pragmatik in se uštel

Maribor – Štajerski navijači so se včeraj prebudili z nogometnim mačkom v glavi in prepričani, da so jim ukradli ligo prvakov. Žoga je šla preko gol-avt črte in prednost bi morali pustiti, sta bila najhujša očitka petim sodnikom iz Španije, ki naj bi Dinamu na široko odprli pot do lige prvakov.

Z domnevnimi sodniškimi napakami je najlažje opraviti. Žoga pri zmagovitem golu Zagrebčanov ni šla preko gol-avt črte, ob izenačujočem golu Aleša Mejača pa je sodnik storil napako, ker je prehitro dosodil prekršek. Slabo je ocenil akcijo in pri tem nehote oškodoval Maribor. Ob sodniških (ne)grehih bi lahko izpostavili še Dinamov razveljavljeni gol za ofsajd. Mirne vesti lahko zapišemo, da tudi če stranski sodnik ne bi dvignil zastavice, ne bi storil krivice. Bil je mejni.

»Mislim, da je sodnik prehitro prekinil akcijo,« je imel Mariborov trener Darko Milanič edino pripombo na sodniške odločitve, druge so povezane s slogom sojenja španskih delilcev pravice.

Dinamo je bil v Ljudskem vrtu prepričljiv. Boljši je bil za en razred, taktično raznovrstnejši in popolnejši, močnejši za vrhunske posameznike. Imel je prednost v izidu iz prve tekme (2:1). Nenehno sporni trener Ante Čačić je kljub svojemu omejenem delovanju na Hrvaškem potrdil, da ima precej občutka za prebiranje tekmeca, postavljanje taktičnih različic in zank ter da premore precej poguma v izjavah. Pravzaprav je zadel čisto v vseh napovedih in ocenah, pa čeprav so se nekatere zdele nespoštljive do vijioličnih. V primerjavi z Milaničem pa je imel Čačić tudi najpomembnejše orožje – igralce višjega kakovostnega razreda.

Ibraimija so skrili

V razkrivanju Mariborovih podrobnosti, ki naj bi odločile povratni dvoboj, je kar nekaj močno izstopajočih, predvsem v obdobju, ko se je lomila tekma. Milanič je samemu sebi z odločitvijo, da Dejana Mezga pusti na rezervni klopi, naredil medvedjo uslugo. Odločil se je pragmatično in je izbral previdnejšo različico, ki je prinesla prav nasproten učinek: hiter gol ob pomoči nezbranih igralcev. Mezgovo aktiviranje ob odmoru je bilo že prepozno.

Maribor je imel enega hitrega ustvarjalca manj, pri čemer je treba upoštevati logična izhodišča: Maribor je potreboval gol, Dinamo ne. Temu primerno je Čačić tudi postavil igro in zgostil sredino, v kateri se je celo Sammir, ki je napadalno zaživel le ob razveljavljenem drugem zagrebškem golu, pogosto znašel v vlogi zadnjega zveznega igralca. Maribor je praktično ponovil zagrebško postavo, toda prostora, ki mu ga je dajala bolj odprta Dinamova igra, v Ljudskem vrtu ni bilo. Na bočnih položajih ni bilo prebojnosti in natačnosti Ibraimija, ki so ga tekmeci spet dobesedno »skrili«. Slab učinek v napadalnih akcijah sta imela tudi Aleš Mejač in Martin Milec, Šimunić in Tonel sta zlahka opravila z Robertom Berićem in Marcosom Tavaresom.

Maribor bo tudi v tej sezoni igral v evropski ligi. To je lahko velik razlog za veselje in ne za slabo voljo, ker se kvalifikacijski račun za ligo prvakov ni izšel. Tekmovanje v drugi evropski ligi je za slovenski klub še vedno sanjski dosežek, ob katerem bi si prste oblizovali marsikateri klubi iz nogometnih velesil, kaj šele iz države, katere glavno mesto ne premore niti toliko naravnih travnatih vadbenih igrišč, da bi jih prešteli na prste ene roke.

»Ponosen sem na fante in na vse, ki so nas spodbujali. Igralcem sem že dejal, da se moramo z vsemi silami posvetiti cilju, da se naslednje leto uvrstimo v ligo prvakov,« je Milanič razgrnil pogled v prihodnost. V njej kar precej trdega dela čaka tudi športnega direktorja Zlatka Zahovića. Samo s prodajanjem »zlatnikov« bo klub kmalu le še povprečen, z okrepitvami kova Nikola Komazec toliko prej.