Nekoč je bil fakin, zdaj jih bo nadziral

Svojo kariero je vlekel tako dolgo, da so številni oboževalci celo pozabili nanj. Eden od simbolov brazilskega nogometa in njegovih uspehov v zadnjih dvajsetih letih Roberto Carlos je namreč ta teden obesil čevlje na klin v 40. letu starosti. Morda tudi najboljši krilni branilec na svetu doslej.

S komaj 168 cm višine in z mišicami bilderja na nogah je Carlos igral na položaju levega bočnega branilca. Postavil je nove mejnike. Šprintal je lahko gor in dol v nedogled, podobno kot njegov reprezentančni soigralec na desni strani Cafu. To je bil dvojec, ob katerem je strokovnjakom, kaj šele navijačem, zastajal dih. Carlos je navduševal je z ostrino, brezkompromisnim slogom, med zvezdnike pa ga je izstrelila sposobnost silovitega strela z razdalje. Francija je bila njegova prva in poslednja velika zgodba: na celinskem pokalu leto dni pred SP '98 je trikolorom zabil enega najslavnejših golov – s prostega strela 35 m, ko je žoga v loku zavila in kot projektil zletela v mrežo. Za konec velike zgodbe na reprezentančni ravni so mu kritiki pripisali vlogo enega od krivcev, da je najmočnejšo Brazilijo na SP leta 2006 v Nemčiji v četrtfinalu izločil Thierry Henry. Prav zaradi ostrih kritik rojakov je sklenil reprezentančno kariero.

»Nenehno treniram proste strele. Vsak dan, predvsem strele z zunanjim delom stopala. Drugih skrivnosti ni, bolj ali manj je vse v tem, kako zbran sem,« je poenostavljeno pojasnil svojo specialnost – silovit strel.

Evropsko pot je Carlos začel pri Interju, vendar jo je po eni sami sezoni nadaljeval pri Realu Madridu. Zaradi banalnega razloga. Tedanji trener Interja, zdajšnji angleški selektor Roy Hodgson, je Carlosa videl v vlogi krilnega napadalca, Roberto je želel igrati branilca. Ker se nista sporazumela, je Massimo Moratti odobril selitev v Madrid. Zanimivo je, da je za Inter debitiral na isti tekmi kot zdajšnji kapetan črno-modrih Javier Zanetti.

Madridsko obdobje je bilo veličastno, dolgo enajst let, in v njem je Carlos osvojil tri najprestižnejše lovorike za zmagovalca lige prvakov, vmes pa z Brazilijo še naslov svetovnega prvaka. Carlos je bil član sanjskega moštva Reala in ob Zinedinu Zidanu, Luisu Figu, Raulu, Davidu Beckhamu in rojaku Ronaldu član Los Galaticos – vesoljcev. »Za Real bi igral tudi zastonj,« je dejal ob svojem slovesu od madridskega kluba.

Nekoč igralec iz prve vrste, ko se je bilo treba zabavati, zaradi česar so se številni trenerji križali, ker je v nočno življenje in razvpite žurke pod njegovim vodstvom potegnil tudi kolege, še najraje Ronalda, bo odslej v povsem drugačni vlogi. Pravzaprav bo nadziral fakine, kakršen je bil on. Pri Anžiju, kjer je končal kariero, bo v vlogi direktorja pomagal slovitemu trenerju Nizozemcu Guusu Hiddinku. Pred njegovim prihodom je bil celo kratek čas igralec-trener. Že prej je bil najzaslužnejši, ob 20 milijonov evrov letne plače, da je v Dagestan v Mahačkalo zvabil Kamerunca Samuela Eto'oja.

Carlos se bo poslovil veličasto, kot se za igralca njegovega kova, ki je skoraj 20 let pisal zgodovino svetovnega nogometa, spodobi. V Mahačkalo bo pripeljal koga drugega kot Real. »S predsednikom Perezom sva se že sestala. Prižgal je zeleno luč, zdaj je treba najti le še prosti termin,« je dejal Carlos.