Tiskane izdaje
Bil je nogometaš – opazen, karizmatičen, vpliven, razvpit. Danes je s športom povezan le še s tanko nitko, bolj ga zanimata film in politika. Francoz Eric Cantona, ki so ga navijači izbrali za najboljšega nogometaša stoletja pri Manchester Unitedu, šteje 46 pomladi in bo prihodnji teden gostoval na Sarajevskem filmskem festivalu z dokumentarcem Nogometni uporniki (Football Rebels).
Film odstira zanimive življenjske zgodbe petih nogometašev, ki so v življenju naredili velike stvari, predvsem pa dokazali, da je nogomet veliko več kot le igra. V eni od epizod Cantona predstavlja nekdanjega člana FK Sarajevo Predraga Pašića, ki je med vojno v BiH – namesto da bi zbežal na varno – ostal v žarišču dogajanja in učil lokalni podmladek osnov nogometa. Dokumentarec, ki je sicer skupni režiserski podvig Gillesa Rofa in Gillesa Pereza, razgalja še koščke življenja Didierja Drogbaja, Carlosa Caszelyja, Rachida Mekhloufija in Socratesa.
Cantona je že debelo desetletje dosledno predan filmu, bodisi v igralski bodisi v režiserski vlogi. Že leta 1998 je dobil obrobno vlogo francoskega veleposlanika v filmu Elizabeth, najbolj pa je zaslovel kot koproducent in glavni igralec v filmu Kena Loacha Išče se Eric (Looking For Eric; 2009), ki je bil nominiran tudi za zlato palmo na festivalu v Cannesu. Njegov režijski prvenec sega v leto 2002 h kratkemu filmu Apporte-moi ton amour, krstno vlogo kot odrski igralec pa je dobil predlani v igri Face au paradis svoje žene Rachide Brakni. Letos ga bodo privrženci lahko videli v akcijskem trilerju Switch.
Že na nogometnih igriščih je Eric dokazoval, da se mu po žilah pretaka igralska kri. Znal je pritegniti pozornost javnosti, če ne z nastopi, pa z incidenti ob igrišču. Enega najbolj spektakularnih si je privoščil, potem ko mu je sodnik v dvoboju s Crystal Palaceom pokazal rdeči karton zaradi brce v tekmečevega branilca Richarda Shawa. Med odhodom v garderobo je Cantona z brco in pestmi napadel enega domačih navijačev, zaradi česar so ga kaznovali s 120 urami javnih del in 14 dnevi zapora, nogometna zveza pa ga je suspendirala za osem mesecev in ga še udarila po žepu z 10.000 funti denarne kazni. Afera je dobila nepričakovane razsežnosti, ko je znamenito sliko Cantonove brce za naslovnico singla Kung Fu uporabila priljubljena angleška rokerska zasedba Ash. Na novinarski konferenci takoj po incidentu pa se je Francoz proslavil tudi z izjavo, ki je bila zgolj odziv na namig, da bo sedma sila njegovo vedenje odslej vzela na piko: »Galebi letijo za ribiško ladjo, ker pričakujejo, da bodo z nje v morje priletele sardele.«
Navijači so mu vse neumnosti mirne duše oprostili. Še več – razglasili so ga za največjega, kar jih je nosilo dres Manchester Uniteda v prejšnjem stoletju, še danes pa ga hvaležno kličejo Kralj Eric. Angleškemu nogometnemu velikanu je – v petih letih, kolikor si je pri njem služil kruh – zagotovil štiri naslove državnega prvaka in na 144 tekmah zabil 64 golov. Po končani aktivni športni karieri se je preskusil tudi kot igralec in trener v nogometu na mivki, od lani je športni direktor ameriškega moštva New York Cosmos, v zadnjem obdobju pa mu močno diši tudi politika: letos se je želel pomeriti v tekmi za francoskega predsednika, ker pa ni član nobene stranke, bi moral za kandidaturo dobiti 500 podpisov izvoljenih uradnikov, a mu je to spodletelo. »Želel sem se boriti za pravice mladih, ki so preveč zatirani in imajo premalo možnosti za uspešen razvoj in kakovostno življenje,« je poudaril vsestranski Francoz.
