Tiskane izdaje
Največja država na svetu hoče imeti glavno besedo tudi v največjem športu na svetu. Kitajci s svojimi nesramno bogatimi ponudbami ogrožajo celo elitne evropske klube. Nedotakljiv ni očitno niti Lionel Messi. Kitajski klub Hibei Fortune mu je pripravljen plačati kar 100 milijonov evrov. Na sezono!
Pa ste vedeli, da naj bi nogomet izumili prav Kitajci? Že v času dinastije Han (od leta 206 pr. n. št. do leta 220 n. št.) naj bi kitajski vojaki igrali nogomet in ga kasneje ponesli v svet po svileni poti vse tja do Evrope. Bili naj bi tako napredni, da so že imeli postavljen napad in obrambo, pomembna je bila tudi strategija.
Toda precej hitreje se vrhunski nogomet vrača nazaj v obratni smeri. Nogometni zvezdniki pridejo iz Evrope na Kitajsko z luksuznimi letali le v nekaj urah, podpišejo pogodbo in brez pretiranega naprezanja polnijo bančne račune. Kot zadnji je vonju denarja sledil brazilski nogometaš Oscar, prav tako je zadovoljen njegov dosedanji klub Chelsea, saj bo pokasiral kar 70 milijonov evrov.
Kitajski kapital vsak prestopni rok doseže odmevnejše ime. Najprej so prihajali odsluženi zvezdniki tik pred upokojitvijo, kmalu zatem igralci v najboljših letih, a premalo kakovostni, da bi bili glavni zvezdniki v Realu in Barceloni, toda nakup Oscarja očitno nakazuje, da kmalu ne bo več nedotakljivih. Brazilski vezist je namreč uveljavljeno ime londonske zasedbe, saj je za Chelsea vsako sezono odigral več kot 40 tekem. Resda po prihodu novega trenerja Antonia Conteja ni v začetni enajsterici, toda to gotovo ni razlog, da bo januarja odšel k Shanghai SIPG.
»Res je, denar je astronomski, toda Oscar pri Chelseaju ni igral za drobiž. Nikakor ni storil koraka naprej v svoji karieri. Seveda nam bo zdaj govoril, kako se kitajski nogomet razvija, da želi sodelovati s trenerjem Andrejem Villas-Boasem, toda vse to je nesmisel. Odšel je zaradi denarja,« je bi oster nekdanji angleški reprezentant Jamie Carragher. »Razumem, da gredo na Kitajsko nogometaši, ki so starejši od 30 let, nikakor pa igralca na višku svojih moči. Sramotno je, da se nekdo pri 25 letih, ki bi se lahko boril za najpomembnejše lovorike, raje odloči, da gre na Kitajsko zaradi višje plače.« Ali povedano konkretneje - Oscar bo na teden zaslužil 470.000 evrov (cca 24 mio € na sezono). Približno toliko znaša na Kitajskem tudi plača Ezequiela Lavezzija.
Še bogatejši od obeh pa bo argentinski napadalec Carlos Tevez. Lani je zapustil Juventus in se vrnil k Boci Juniors, češ, da čuti domotožje, toda to so zdaj že pozabljeni problemi. S 40 milijoni evrov letne plače v ekipi Shanghai Shenhua bo namreč postal najbolje plačani nogometaš na svetu.
Za Messija 100 milijonov evrov
In naslednja tarča kitajskih milijonov ni nihče drug kot Lionel Messi. Argentinski nogometaš se prav v teh dneh pogaja z Barcelono za novo pogodbo, kar očitno vedo po celem svetu. Predstavniki kitajskega kluba Hibei Fortune naj bi zato petkratnemu dobitniku zlate žoge ponudili celo 100 milijonov evrov (neto!) letne plače. Kljub temu je težko verjeti, da bo Messi sprejel kitajsko ponudbo, toda o njej je zagotovo vsaj pomislil. Saj je vendar človek iz mesa in krvi. In v kolikor bo Messi vsaj pomislil, ni vrag, da se prej ali slej ne bo našel kakšen super zvezdnik, ki bo zares odšel na Kitajsko in zavrnil glavno vlogo v Madridu, Barceloni, Münchnu …
Elitni evropski klubi so skoraj čez noč pristali v nezavidljivem pogajalskem položaju, saj takšnega premoženja svojim zvezdnikom ne ponujajo niti najbogatejše nogometne korporacije, toda več indicov nakazuje, da so kitajsko rast ves čas podrobno spremljali. Še preden so kitajski klubi začeli ribariti po evropskem trgu, so najbolj priljubljeni klubi stare celine hodili na poletne turneje po Kitajski, tam odigrali nekaj prijateljskih tekem, sklenili kakšen masten sponzorski dogovor in pomahali v slovo.
Italijani so na Kitajskem že štirikrat odigrali svoj superpokalni obračun, Milan in Inter sta kitajski kapital privabila kar v lombardijsko prestolnico, po kitajskem sponzorju Wanda se bo imenoval novi luksuzen štadion Atletica v Madridu, v kitajskih rokah je del Manchester Cityja … Še v času svojega službovanja pri Chelseaju (v prejšnjem desetletju) je bil svetovalec kitajske nogometne zveze Peter Kenyon, zato niti ni slučaj, da je (bilo) na Kitajskem kar nekaj nekdanjih nogometašev tega kluba – Didier Drogba, Ramires, Nicolas Anelka, Demba Ba … Omenjene povezave tako potrjujejo, da so s kitajsko invazijo močno prepleteni evropski nogometni kapitalisti.
Na obeh straneh pogajalske mize med Evropo in Kitajsko pa nikakor ne sedijo le nogometni veljaki, ampak tudi politični. In to kar najvplivnejši. Kmalu bo zmanjkalo prstov, s katerimi bi lahko prešteli, kolikokrat je Kitajsko obiskala nemška kanclerka Angela Merkel. Nobeno naključje ni bilo, da je največjo državo na svetu obiskala med svetovnim prvenstvom leta 2014. Prevlada in popularnost nemške reprezentance na mundialu v Braziliji sta bila dober razlog, da je Merklova skušala unovčiti kitajsko nogometno evforijo in je s seboj vzela močno delegacijo avtomobilskih lobistov (Mercedes, BMW, Audi, Volkswagen …).
45 odstotkov nogometašev zasluži manj kot 950 evrov
Toda očitno je Kitajska postala premočna. Zaradi številnih političnih in gospodarskih sprememb v zadnjih mesecih najpomembnejši nemški politiki že preračunljivo ohlajajo čustva do kitajskih poslovnežev, enak pojav je v Združenih državah Amerike. Dokler so imeli zahodni vplivneži glavno besedo, so Kitajcem ponujali roke, zdaj ko se razmerje moči obrača, roke vse pogosteje ostajajo v žepih.
Kljub vsemu evropska politična in nogometna elita ne bo mogla zaustaviti kitajske nogometne navdušenosti. Predsednik Xi Jinping je razvoj nogometa označil za prednostno državno nalogo, saj je nogomet postal celo osnovnošolski predmet. Ideja je preprosta – z milijardami evrov skuša Kitajska dvigniti sedanjo nogometno raven, z lastno vzgojo vrhunskih nogometašev pa razmišlja o dolgoročni odličnosti na čelu s kitajsko nogometno reprezentanco. Sanje se končajo šele pri naslovu svetovnega prvaka. Jinping je zato ustanovil posebno delovno skupino za šport, ki naj bi v naslednjem desetletju porabila več kot 700 milijard evrov.
Toda če nekje preštevajo milijone in milijarde, je nogometna realnost precej krutejša. Vse pove podatek svetovnega sindikata nogometašev (FIFPro), da kar 45 odstotkov vseh nogometašev na svetu na mesec zasluži manj kot 950 evrov. V raziskavo je bilo vključenih 54 držav in 87 lig, a med njimi ni bilo štirih lig, v katerih imajo nogometaši največje zaslužke – prve angleške, španske, nemške in kitajske.
