Zlata bojevnica zaokrožila zbirko

Rio de Janeiro – Pa jo imamo! Kakšno olajšanje je po treh manj uspešnih dneh prevevalo slovensko olimpijsko odpravo, potem ko je judoistka Tina Trstenjak upravičila sloves favoritinje v kategoriji do 63 kg in osvojila zlato kolajno za Slovenijo. Veselje je bilo nepopisno, celjska šampionka je po osvojitvi prvega olimpijskega odličja žarela od navdušenja.

Številka 1 svetovnega juda je naslovu evropske prvakinje (Kazan 2016) in svetovne prvakinje (Astana 2015) dodala še najžlahtnejšo lovoriko. Varovanka Marjana Fabjana in Urške Žolnir v klubu Z'dežele Sankaku je po Žolnirjevi (bron v Atenah 2004 in zlato v Londonu 2012) ter Luciji Polavder (bron v Pekingu 2008) Sloveniji priborila četrto olimpijsko kolajno za slovenski judo in drugo zlato, s čimer je plemenita veščina, ki je pred več kot 130 leti rodila na Japonskem, po lesku kolajn postala celo najbolj trofejna slovenska športna panoga v zgodovini OI. Eno več imajo veslači, toda eno zlato manj.

Trstenjakova se ni ravno sprehodila do popoldanskih odločilnih bojev. Že prva tekmica, Italijanka Edwige Gwend, se ji je dobro postavila po robu, toda bila je premalo aktivna in prejela je dve kazni, ki sta bili usodni. V četrtfinalu se je tudi 12. nosilka, Kitajka Junxia Yang, izkazala za trd oreh, toda Celjanka, ki bo konec meseca praznovala 26. rojstni dan, je imela stvari pod nadzorom. Najprej si je prislužila juko prednosti, delo pa dokončala z iponom, potem ko je tekmico 20 sekund držala na tatamiju in se uvrstila v polfinale.

Če se je prvi dan Adrianu Gombocu čisto ob koncu zalomilo in je ostal praznih rok, pa je bila pri Trstenjakovi zgodba drugačna. V polfinalu je v razgretem navijaškem vzdušju srečala z domačo adutinjo Mariano Silva, ki si je obetala ponovitev dosežka rojakinje Rafaele Silva, dan prej dobitnice prve zlate kolajne za Brazilijo. A zmagovalka letošnjih panameriških iger je bila proti naši šampionki nemočna. Tina je povsem prevladovala, najprej dobila točko za juko, potem pa tekmico v zadnji minuti spravila v končni prijem in si predčasno zagotovila kolajno.

Vprašanje je bilo samo še, ali bo zlata ali srebrna. »Zame to ni vprašanje, seveda bo zlata,« ni imela nobenih dvomov Sara Isaković, srebrna plavalka iz Tokia, na tribuni vodja slovenske navijaške reprezentance. Imela je prav. V finalu je Trstenjakovi nasproti stala znanka Clarisse Agbegnenou iz Francije, s katero se je merila v finalu zadnjega SP. Dvoboj je bil odločen kmalu, že v drugi minuti je Trstenjakova tekmico dobila v prijem, iz katerega se ni mogla izviti in se je lahko samo vdala v usodo.

Skrb zaradi poškodbe v predelu reber, ki jo v slovenskem taboru niso obešali na velik zvon, je bila odveč. V kategoriji, v kateri je Žolnirjeva v Londonu osvojila prvo žensko zlato kolajno na OI za Slovenijo, je Trstenjakova nadaljevala prevlado judoističnega tabora z Lopate pri Celju.

Tako kot vsi njeni kolegi v Areni Carioca 2 olimpijskega parka Barra po dvobojih ni dajala izjav sedmi sili, po finalnem nastopu pa se je sicer precej sramežljiva prvakinja razgovorila skoraj kot kakšna branjevka na tržnici …: »Občutki so čudoviti, o tem sanja vsak športnik in meni je uspelo. Vrsto let sem sanjala o tem dnevu. Sem sem prišla po nič manj kot zlato in zdaj ga imam. V bistvu sem le vzela, kar mi je pripadalo glede na minule rezultate. Zdaj imam vso zbirko kolajn z največjih tekmovanj,« je kipelo od Trstenjakove, ki je kot perfekcionistka v vsakem od štirih nastopov videla kakšno pomanjkljivost, vendar ni gledala konju v zobe. »Najtežje mi je bilo proti Brazilki, saj je bilo vzdušje naelektreno, tekmica pa super motivirana. Kljub temu mi jo je nekako uspelo ukrotiti. V finalu sem si rekla, zdaj ali nikoli. Francozinjo dobro poznam in izkoristila sem njeno šibko točko. Po zmagi mi je močno odleglo. Komaj čakam, da vidim zastavo in zaslišim Zdravljico, nisem prepričana, da bom lahko skrila solze sreče. Čudovito.«

Tudi vodja slovenske odprave Iztok Čop, dobitnik štirih olimpijskih kolajn v veslanju, je bil navdušen. »Pa je prišla tudi prva tukaj. Štirje dnevi so za nami, še veliko priložnosti bo in prepričan sem, da ne bo zadnja.«