Le Vinokurov ni pozabil, da je na olimpijskih igrah

London – Aleksandr Vinokurov je veliki zmagovalec olimpijske cestne dirke, katere razplet je navrgel presenetljiva nosilca srebrne in bronaste kolajne, Rigoberta Urana in Alexandra Kristoffa, osmoljenca Fabiana Cancellaro in stotnijo poparjenih poražencev.

Največji med omenjenimi poraženci so bili nedvomno Mark Cavendish in Britanci, ki so na domačem terenu izgubili z »nokavtom«. Slovenci pa so si usodni udarec zadali kar sami.

Dirka za olimpijsko zlato, ki je vzdolž 250 km trase privabila rekordna dva milijona gledalcev, je potrdila, da se morajo šampioni za velike zmage ponavadi držati nepisanih športnih pravil. Med tista, ki so jih »prekršili« britanski kolesarji, sta zagotovo ta, da ne gre biti preveč zaverovan vase in svoje sposobnosti ter, da nikakor ne gre podcenjevati tekmecev. Britansko širokoustenje, češ da bodo po popolni prevladi svojih kolesarjev na Touru v dresih moštva Sky zlahka do olimpijskega zlata pripeljali še Cavendisha, se jim je maščevalo. Ob tem pa niso upoštevali tudi tega, kako močna utegne biti konkurenca, če združi moči proti njim. Kot pijanec plota so se držali taktičnega načrta – Cavendish mora zmagati v šprintu.

Čeprav je bilo ob pobegu ducata kolesarjev takoj po štartu – med njimi je bil tudi Jani Brajkovič – jasno, da bodo domala vse preostale ekipe poskušale preprečiti to namero, niso imeli pripravljenega načrta B. Niso se prilagodili dogajanju na cesti, pravzaprav se niso prilagodili temu, da ne gre za običajno enodnevno dirko ProToura ali svetovno prvenstvo, temveč olimpijsko preizkušnjo s specifičnimi pravili. S po le petimi kolesarji v največjih ekipah namesto s po devetimi je nemogoče nadzirati šesturni maraton, še težje pa ob dejstvu, da na OI, tako kot je bilo na lanskem svetovnem prvenstvu in je na dirkah nižjih kategorij, niso dovoljene radijske povezave med vodstvom ekipe in kolesarji.

Porazna organizacija dirke

»Če bi bilo to svetovno prvenstvo, bi zmagovalca odločil šprint glavnine, o tem ni dvoma, Cavendish bi bil zraven,« je Vinokurov priznal, da je za največji in tudi zadnji uspeh v karieri po najboljših močeh izkoristil dane okoliščine, v katere je treba prišteti še porazno organizacijo. Ne kolesarji ne njihovi spremjlevalci in novinarji večji del dirke niso vedeli, kaj se dogaja (Brajkoviču so le štirikrat v šestih urah pokazali tablo, kolikšna je prednost ubežnikov). Kazahstanec pa se je le držal svojega brezkompromisnega sloga kolesarjenja. Napadal je toliko časa, da je pred ciljno črto ostal sam v ospredju. Marsikomu je šlo to v nos, zaradi dopinške afere, ki jo je prestal pred leti (zaradi krvnega dopinga na Touru 2007 je odsedel dvoletno prepoved nastopanja), ter zaradi sumljivega finiša, v katerem se je zdelo, da mu je Kolumbijec Rigoberto Uran zlato prepustil brez boja. S takšnimi in drugačnimi očitki se 38-letni kolesar Astane ni kaj dosti ubadal.

Malo mar mu je bilo tudi za britansko zvonjenje po toči. »Naša ekipa je izjemno opravila svoje delo, a nekateri so bolj kot na svojo zmago kolesarili na naš poraz. Avstralci so le sedeli na svojih kolesih, vedno jim je všeč, če Britanci izgubimo,« je Cavendish po le 29. mestu s prstom pokazal na tekmece, ki bi morali biti po njegovi oceni britanski »naravni zavezniki« v lovu za ubežniki, saj so imeli v svojih vrstah v Mattu Gossu zelo močnega šprinterja.

Grega Bole bi moral slediti Fabianu Cancellari

»Držali smo se svojega taktičnega načrta in Stuarta O'Gradyja poslali v pobeg. Tvegali smo z odločitvijo, naj drugi lovijo ubežnike, a se ni izšlo. Angleški pomisleki niso naša težava, mi nikoli ne bi lovili lastnega kolesarja,« je obtožbe o avstralski nevoščljivosti zanikal Michael Rogers. Marsikdo bi sicer najbolj privoščil zmago švicarskemu reprezentantu Fabianu Cancellari, ki je imel naslov olimpijskega zmagovalca na pladnju, a je 15 km pred ciljem, ko je kolesaril na čelu ubežnikov, slabo ocenil oster desni ovinek in trčil v ogrado. Kaj je zaustavilo Slovence? Brajkoviča predvsem njegove kolesarske omejitve. »Ko je 10 km pred koncem skočil Vinokurov, nisem bil v ospredju ubežne skupine in nisem mogel slediti skoku, v šprintu pa nisem imel nikakršnih možnosti, saj vsi veste, kako 'močan' sem v tej prvini,« je Brajkovič povedal po skoraj 250 km dolgem pobegu, ki se mu je pridružil predvsem z željo, da bo na koncu pripravil zaključno akcijo za Grego Boleta ali Boruta Božiča. A ne enega ne drugega ni bilo, ob prelomnem skoku Cancellare, Vinokurova in druščine iz glavnine tik pod vrhom zadnjega vzpona na Box Hill, sta bila preračunljiva. Tako kot številni drugi sta stavila na to, da ju bodo Britanci pripeljali nazaj v ospredje, in izgubila.

»Na polovici devetih krogov po Box Hillu, ko so imeli Brajkovič in druščina šest minut naskoka, sem rekel, da jih Britanci ne bodo več ujeli. Prišli so na pol minute, nato jim je zmanjkalo moči. Če bi spredaj ostalo le 12 kolesarjev, ki so bežali od začetka, bi imeli kolajno. Tudi Božič je naredil, kar je moral, držal je šprinterje, Bole pa je imel nalogo iti zraven ob napadih, a ni šel. Odločil se je drugače. Ko ni radijskih zvez, o tem presojajo kolesarji,« je ocenil selektor Martin Hvastija.

Brez kakršnihkoli dvomov je na kolesarski premieri v Londonu pričakoval več kot 21. mesto Brajkoviča, 46. Božiča in 78. Boleta. Z Brajkovičem imata še »popravni izpit« na teh olimpijskih igrah, v sredini, 44 km dolgi, preizkušnji na čas.