Tiskane izdaje
V ponedeljek sem se prek Münchna odpravil v London skupaj z našima veslačema Iztokom Čopom in Luko Špikom. Moram priznati, da sem od doma odrinil poln ponosa, vesel, da bom spet nastopil na najbolj cenjenem tekmovanju. Ko smo pristali na letališču Heathrow in so nam plastificirali akreditacije, so se naše poti razšle. Jaz sem jo ubral v olimpijsko vas, Luka in Iztok v veslaško središče, v katerem bosta bivala in tekmovala.
Kot volk samotar sem prevandral pol sveta in ob tolikšni potovalni podlagi se mi ni bilo težko znajti v olimpijski vasi. Pri nekaj malenkostih, ki so me malo zbegale, pa so mi pomagale izkušnje iz Pekinga. Vas je lepo urejena, polna prijaznih prostovoljcev na vsakem koraku. Celo vreme nam je za zdaj naklonjeno. V dveh dneh nas je sonce razvajalo in nisem videl niti oblačka.
Občutki, ki me polnijo na prizorišču, so nekaj posebnega. Biti del olimpijskega duha bi moral vsaj enkrat začutiti vsak športnik. V zraku je nekaj posebnega, kar nam daje občutek, da smo vsi zvezde in da smo nekaj posebnega. Pomembno je imeti samo akreditacijo okrog vratu.
Apartma, v katerem si bom delil sobo z Blažem Kavčičem, je na visoki ravni, še bolj pomembna pa je dvorana. Od vasi je oddaljena komaj kakih 20 minut vožnje in ko vstopiš vanjo, takoj veš, da te ne čaka navadno tekmovanje, ampak da gre za poseben turnir. Ne spomnim se, da bi se mi kdaj dlake postavile pokonci, ko sem prestopil prag dvorane, tokrat pa so se mi. Prostor izžareva napetost, veliki olimpijski krogi pod mizo pa te sleherni trenutek opominjajo, da je pred tabo velika, pomembna tekma.
Vas se počasi polni, zato so vrste za hrano vsak dan daljše. Pa zavoljo tega ni slabe volje. Sproščeni smo in vsi nestrpno čakamo na slovesno odprtje iger. In seveda na začetek tekmovanja, za katerega smo se tako dolgo pripravljali in mu podredili vse načrte.
*******************************************************************************************
V času olimpijskih iger bodo trije slovenski olimpijci (plavalka Sara Isaković, atletinja Marija Šestak ter namiznoteniški igralec Bojan Tokič) v blogih pisali o svojih občutkih, doživljajih in preostalem zakulisnem dogajanju v Londonu.
