Primož Kozmus uživa v največjih izzivih

Ko športnik neomajno verjame vase in je brezmejno posvečen svojemu delu ter se zaveda svojih meja, predvsem pa, da je še tako velika nadarjenost le osnova za trdo delo, ima vse, kar potrebuje za vrhunske nastope. Ko pa obvlada še največje psihološke obremenitve največjih tekmovanj, postane šampion. Primož Kozmus ohranja vse te vrline.

V Londonu je že petič – po srebrni Osaki 2007, zlatih Pekingu 2008 in Berlinu 2009 ter bronastem Daeguju 2011 – dokazal, da ni samo velikan slovenskega športa in olimpizma, ampak tudi svetovne kraljice športa. Od druge svetovne vojne sta na več igrah kolajne osvajala le legendarna metalca, Madžar Gyula Zsivotsky in svetovni rekorder, Rus Jurij Sedjih. Z naslovom svetovnega in olimpijskega prvaka pa se lahko pohvalita le Kozmus in Japonec Koji Murofushi. Londonska kolajna ima skupaj s korejsko posebno vrednost, saj jo je osvojil po enoletni upokojitvi v disciplini, v kateri ni šampionskih povratnikov. Prav zaradi tega so bile igre v Londonu zanj največji izziv.

Pot do srebra je bila veliko bolj trnova, kot je kazalo ob začetku tega leta. Ko sta se dva meseca pred igrami razšla s trenerjem Marjanom Ogorevcem, ker se ni strinjal z njegovimi pogledi na tehnično izvedbo metov, je zaupal svojim izkušnjam. Vrnil se je k olimpijskim koreninam – nečloveškim obremenitvam v olimpijskem letu 2008. Tvegal je seveda poškodbo, ki ga je sicer najbolj skrbela v zadnjih dveh letih, ko je zmanjšal intenzivnost dela. Kljub mejnim obremenitvam je telo zdržalo. Včasih trmast, a vselej samosvoj, je dokazal svoj prav. Trening kladiva je sicer monoton in psihično ubijalski, a olimpijski prvak izbire ni imel, kot trdo trenirati z visokimi obremenitvami. O tem, kako duhamorni treningi so, ni razmišljal. Pravi, da ima raje monotonost in stalnost, da natnčno ve, katero vajo mora narediti, na kaj se lahko osredotoči. V 17 letih treninga je pač težko iskati novosti, če je osnovni program uspešen.

Ko se je po svetovnem naslovu konec leta nepričakovano upokojil, je kazalo, da je za vselej postavil kladivo v kot. Vendar je bil klic olimpijskega izziva močnejši. Adrenalin in tekmovalnost je tako močno pogrešal, da druge poti, kot vrniti se v tekmovalno areno ni bilo. K sreči, kajti nadaljeval je bero kolajn. V visokih napetostih pri najvišje zastavljenih ciljih uživa. Ostal je zvest svojemu značaju in vrednotam. Je zelo umirjen, včasih tudi preveč zadržan, a brez zavor, ko zelo jasno in nedvoumno izraža svoja stališča v športu in ob njem. Od leta 2003, ko je na SP v Parizu s 5. mestom prvič pokazal, da je adut za največje tekme, in leta 2004, ko je bil na igrah v Atenah 6., športne filozofije ni spremenil.

»To, da sem olimpijski in svetovni prvak ter nosilec petih kolajn, je zagotovo velika uspešnica, težko pa rečem, da sem zaradi tega zaslepljeno očaran. Nimam želje v vsakdanjem življenju izstopati zaradi svojih uspehov in se čisto zares ne počutim drugačnega kot ljudje, s katerimi se družim in jih imam najraje. Zelo veliko mi pomeni, da se ljudje tako veselijo mojih uspehov. To je prava vrednost kolajne. Pravzaprav je to tudi del motiva. Če bi moral vse to delati zgolj zase, tega s tako nečloveškimi obremenitvami zagotovo ne bi počel,« Kozmus iz svojega okolja po obnašanju ne izstopa, le da je v kraljici športa postal najboljši na svetu, česar še ni dosegel nihče med Slovenci.