Rajherjeva s trenerjevim pasom že ne bo razočarala

Ljubljana – Če je Dejan Zavec, ki je zaradi poškodbe žal odpovedal dvoboj v Berlinu, Mr. Sympathikus, potem je Nuša Rajher, ki bo skušala prihodnjo soboto v Londonu dokončati svoje olimpijske sanje v tekvondoju, Miss Sympathikus slovenskega (borilnega) športa. Pravzaprav je kar težko verjeti, da je vselej nasmejana in prijazna Mariborčanka tako uspešna borka, saj drugače še muhi ne bi storila nič žalega.

Tako se čudijo vsi, ki jo poznajo. A takšna je, dokler ne stopi na blazine, na katerih pogosto pokaže povsem drugačen obraz. Nuša na borišču ne pozna milosti, zato za poznavalce te korejske borilne veščine ne bi bilo nikakršno presenečenje, če bi v Londonu, kamor bo z reprezentančnima kolegoma Franko Anić in Ivanom Trajkovičem odletela danes popoldne, posegla po zvezdah.

Za Rajherjevo je sicer doslej nadvse uspešna in zanimiva športna pot. Potem ko je med letoma 2003 in 2007 osvojila tako rekoč vse, kar se je osvojiti dalo v kikboksu in tekvondoju neolimpijskega združenja ITF (v obeh borilnih veščinah je bila večkratna evropska in svetovna prvakinja), se je leta 2008 preizkusila še v tekvondoju olimpijske različice WTF in si na mah priborila srebrno kolajno na vojaškem SP. Čeprav so kljub njenim številnim zmagam v svetovnem pokalu mnogi še vedno dvomili o njenih sposobnostih, je kritike dokončno utišala na predlanskem EP v St. Peterburgu, na katerem se je ovenčala z bronom.

Toda sledila so tudi razočaranja, po lanskem spodletelem nastopu v Bakuju na svetovnem kvalifikacijskem tekmovanju za OI je že skoraj obupala nad seboj. »Bila sem izjemno razočarana, krivdo za neuspeh pa iskala v sebi. Potem ko sem se počasi že sprijaznila s tem, da bodo olimpijske sanje zame ostale zgolj sanje, mi je kondicijski trener Lado Mesarič oktobra lani svetoval, naj se zaradi njegovih poznanstev odpravim na priprave v zagrebški klub Jastreb, ki je sicer znan po tem, da ima najboljšo moško zasedbo na Hrvaškem. In že po prvem tamkajšnjem treningu je nekaj v meni reklo: 'To je to!' Zato sem ostala in hitro napredovala,« je nad sodelovanjem z zagrebškim trenerjem Tomislavom Bučancem navdušena simpatična Mariborčanka.

Veliki met oziroma udarec se ji je nato posrečil na januarskih evropskih kvalifikacijah v Kazanu, kjer si je izbojevala bronasto kolajno in z njo tudi vozovnico za olimpijske igre v Londonu. »Tako sem si vendarle uresničila sanje, za katere sem res trdo garala. Odkar sem se preselila v Zagreb, v glavnem vadim skupaj s fanti, tako da imam po nogah in rokah vse polno modric. A se je izplačalo potrpeti,« je zaupala Rajherjeva, ki se mora sem ter tja uščipniti, saj še vedno občasno kar ne more verjeti, da se bo resnično borila na največji športni prireditvi.

Čeprav ob novici, da bodo Francozi namesto obolele prve favoritinje Gwladys Epangue, dvakratne svetovne prvakinje in podprvakinje ter bronaste z OI v Pekingu '08, v London poslali evropsko prvakinjo Anne Caroline Graffe, ni ostala ravnodušna, se bo 11. t. m., ko bo njen dan D, v areni ExCeL osredotočila samo nase. »Na tekmice in žreb se ne bom ozirala, če hočeš biti najboljši, moraš tako ali tako premagati vse. Prepričana sem, da bom takrat stoodstotno nared oziroma v življenjski formi in pripravljena za štiri boje. Toliko zmag bo treba namreč doseči za zlato lovoriko,« je razložila 183 centimetrov visoka Štajerka, ki se bo v Londonu borila s pasom svojega trenerja Bučanca.

»Da mi ga je podaril, mi pomeni ogromno in ne bom ga razočarala!« je trdno odločena Rajherjeva, ki si je ob nedavnem 29. rojstnem dnevu (praznovala ga je 20. julija) zaželela nekaj okroglega in dragocenega. Najbrž ni treba pojasnjevati, kaj je imela v mislih ...