Tiskane izdaje
Prav vse v življenju Petra Kauzerja je bilo v zadnjih štirih letih podrejeno odštevanju do Londona, z mislijo na olimpijski nastop je spal, treniral, jedel ter se celo zabaval. In priznaval, da je neuspeh v Pekingu, kamor je že prispel kot eden glavnih favoritov - pa četudi še brez ene lovorike v žepu -, le še povečal njegove ambicije. Od tistega zloglasnega leta 2008 se je kajpak njegovo življenje korenito spremenilo, prav na vseh področjih je dokazal, da je resnično najboljši kajakaš na svetu, vsem lovorikam je dodal še dve skupni zmagi v svetovnem pokalu. Vmes je bil tudi zmagovalec svetovne serije, ki pozneje sicer ni zaživela, kot so si želeli njeni snovalci.
Nastop na Otoku bo zanj velika prelomnica, olimpijsko odličje je edino, ki mu še manjka v karieri. Njegov predhodnik Andraž Vehovar je prepričan, da je bil Peking šola, kakršna je dana redkim in od katere je zagotovo odnesel lekcijo, ki mu omogoča zadnji veliki korak. Tega ni prepustil naključju, odkar so na Otoku odprli progo za trening, je postal domala domačin, v Angliji že od zimskega prihoda s priprav v Avstraliji hrani drugi, rezervni kajak, kar mu je omogočilo, da je nemoteno prihajal in odhajal na treninge. Teh se je v zadnjega pol leta nabralo skoraj za dva meseca in četudi je znal potarnati, da mu otoška klima ne ustreza, da je dežja preveč in je prehladno, je bil zanj edini merodajen podatek ta, da je nova olimpijska proga v Lee Valleyju narejena kot po meri zanj.
Njegova trda odločenost, da letos naskoči olimpijsko zlato, sicer v minulih mesecih ni bila podkrepljena z odmevnejšim dosežkom na evropskem prvenstvu ali tekmah svetovnega pokala, kar je lahko dvorezen meč. A če bo znal obrzdati preveliko željo, potem mu bo rezultatsko »prazna« pomladna sezona lahko le v spodbudo. Prav vsakič, ko je namreč stopil na svetovni ali evropski prestol, je doživel polom na eni od prejšnjih tekem. Tako da je na koncu podobno kot drugi še sam začel verjeti, da očitno mora prejeti zaušnico, če se želi zbuditi iz prevelikega samozaupanja in prepričanja, da se mu napake ob vsej odličnosti ne morejo več pripetiti.
»Glavni cilj so olimpijske igre, v zadnjih letih sem večkrat dejal in vztrajam: zanima me le zlato, za to se pripravljam in to je moja končna postaja. Vse druge tekme ob tem izgubijo pomen, jemal sem jih kot trening. Ni me strah stremeti tako visoko, saj vem, česa sem sposoben, in vem, da bom v Londonu v najboljši formi,« se ni posebej obremenjeval s pomladnim izplenom, ki je imel tudi svoje razloge. Medtem ko je imel Kauzer olimpijsko vozovnico v žepu že od lanskega prvega mesta na svetovnem prvenstvu, so jo domala vsi tekmeci lovili še letošnjo pomlad in bili zato že tedaj v najboljši formi. Sam se s tem ni obremenjeval, vrhunec sta z očetom in soimenjakom Petrom načrtovala zgolj za poletje, vmes pa je nabiral predvsem količinski trening, zaradi katerega je imel denimo tudi v Cardiffu, na prvi postaji za svetovni pokal, kot cent težke roke in noge. Vse z razlogom.
»Angleži so naredili sijajno progo, hitro z divjo vodo in zelo zahtevno. Tako zahtevno, da moraš biti telesno izjemno pripravljen, če želiš na njej računati na dober rezultat. To bo bržkone kar odločilnega pomena pri tem, kdo bo na koncu pri vrhu. V vsem tem času sem jo dodobra spoznal, četudi je res, da dober slalomist lahko kjerkoli odlično nastopi. Brzica je brzica,« pravi raketa iz Hrastnika, kot se ga je oprijel vzdevek, potem ko je leta 2009 prvič osvojil naslov svetovnega prvaka. Prav zaradi zahtevnosti podviga, ki je pred njim, je pozimi kar dva meseca prebil na pripravah v Avstraliji in preveslal veliko več kot lansko zimo, po kateri se je soočil s slabokrvnostjo. Letos se to ni ponovilo, kar ga navdaja z optimizmom, da je že tedaj naredil velik korak v telesni pripravljenosti.
Veliko lažje mu bo letos tudi zaradi številčne reprezentance, saj je bil v Pekingu sam, kar je bilo sploh prvič v zgodovinski slovenske slalomske reprezentance - mimogrede, najštevilčnejša je bila v Barceloni, kjer je tekmovalo šest slalomistov, a tudi zato, ker je tedaj še lahko nastopilo več predstavnikov iste države na disciplino. »Smo izvrstna ekipa, v kateri je zelo sproščeno vzdušje, na takšnem tekmovanju pa je to zelo pomembno. Sam sem celo eden tistih, ki so prepričani, da lahko v vseh štirih disciplinah poberemo odličje, če se nam vse poklopi,« pravi Kauzer, ki bi nadvse rad prekosil svojega predhodnika in svetovalca iz Pekinga Vehovarja, nosilca olimpijskega srebra iz Atlante leta 1996.
