Tiskane izdaje
Ljubljana - Pri prehodu iz mladinskega v članski razred se praviloma zatika, Živa Dvoršak pa je prestop lahkotno opravila. Na prvi veliki tekmi, članskem EP, je februarja celo izpolnila olimpijsko normo z zračno puško. Najbolj prestižno tekmovanje bo torej okusila že pri 21 letih.
Glavne značilnosti tekmovalke iz ljubljanske Olimpije so mirna roka, psihološka trdnost, visoke želje in težnja po popolnosti. Ko je pokazala, kaj zmore, je po zaslugi selektorja Lojzeta Mikoliča, ki po dva najboljša mlada tekmovalca vsako leto priključi članski odpravi, tudi Živa starejšo konkurenco izkusila še preden jo je ujela po letih. Nabirala si je zgodnje izkušnje in se pozneje kot mladinka zapisala med članske slovenske rekorderke. Osnovno znanje je ob trenerju Davidu Zalarju nadgradila s hitrim razvojem in obdržala mirno glavo. Zaveda se, da bo za prostor med svetovno elito potrebno še neštetokrat pritisniti na petelina.
Študentka matematike si je pot na olimpijske igre v glavi začrtala že po prvem letu rednega treninga. »Ko sem začela spoznavati strelski okoliš, so mi misli že odletele k olimpijskim krogom. Rada sem hodila na tekme, bilo mi je zabavno, strelstvo me je potegnilo vase, pa čeprav sem na strelišče zašla po naključju,« je razložila. Okoliščine za naključje je ustvaril brat Rok. »Nor je bil na igre s pištolami in mama je njegovo nagnjenost hotela usmeriti. Če že mora biti orožje, naj bo športno, je razmišljala in se na strelišču dogovorila za preizkus. Mene je poslala zraven, naj pogledam, ali me zanima. Pa me ni, sprva nisem hotela niti poskusiti. Poslovili smo se s 'Saj bosta še prišla' in jaz sem vljudno pritrdila. To je bil prelomni trenutek. Obljube držim, zaradi občutka dolžnosti sem se vrnila.« V začetku se je utrašila novih obrazov, potem so jo hitro vzpostavljena nova prijateljstva zadržala. »Strelstvo ni tako individualen šport, kot se zdi, delujemo kot ekipa, skrbimo drug za drugega, si pomagamo, skratka dihamo skoraj kot eden,« je opisala svoje športno okolje.
Napredovala je hitro, spoznala starejše, uveljavljene kolege in kmalu začela na glas govoriti o olimpijskem nastopu. »Sanjala sem že o Pekingu, a sem prehitevala, zdaj grem v London,« so Živine najstniške sanje postale otipljive. Napredovala je na račun resnosti in delavnosti. »Sem ambiciozna, sicer ne bi prišla tako daleč, sem pa tudi poslušna in ubogljiva. Vse, kar mi naročijo, izpolnim,« pravi, saj ima pogoje za vrhunsko kariero. Zraven sta še dojemljivost in sistematičnost. Napake so zanjo dodatna učna ura: »Včasih naredim kakšno nerazumljivo napako, potem jo analiziram in iz nje potegnem, kar morem. V podzavest si zabijam vsako podrobnost, ki jo moram narediti, da bo nastop tehnično dober.« Hkrati dela po premišljenem načrtu: »Nikoli se ne vržem v vodo kar tako, vse hočem vedeti vnaprej.«
Na vprašanje, kaj je njena dobra in kaj slaba tekmovalna stran, je izstrelila skupni odgovor – psihološka trdnost. »Za solidno visok rezultat moraš biti na večjih tekmah tehnično odlično pripravljen, v ključnih trenutkih pa odloča psihološka pripravljenost. Do zdaj mi jo je večinoma uspelo izkoristiti, včasih pa sem ga tudi polomila. Temu bi se rada izognila,« je zahtevna do sebe.
Kljub mladosti Živina tekmovalna kartoteka ni prazna. Med članskimi uspehi so 7. mesto z EP s kvoto za OI, ter dve za začetnico odlični uvrstitvi v svetovnem pokalu – 13. mesto v Londonu in 17. v Münchnu. »Nekateri mi za uspeh pripisujejo tudi 10. mesto z mladinskega EP, jaz pa ga štejem med spodrsljaje. Bila sem pripravljena za kolajno.« Njeni načrti slonijo na visokih standardih. »Pravzaprav še nisem nič osvojila, vse me še čaka. To so sredozemske igre, evropska in svetovna prvenstva, svetovni pokal in olimpijske igre, Jaz bi rada vse! Sem zbirateljica in bi rada zbirala tudi kolajne.« Za zdaj z zračno puško, njena prihodnost pa naj bi se vrtela okrog MK puške. »Mali kaliber mi je že od nekdaj ljubši, a moji izidi še preveč nihajo. Manjka mi izkušenj, potrebujem kilometrino, spoznati moram čim več strelišč in se udomačiti v različnih vremenskih razmerah. Šele potem bom lahko razmišljala o uspehih v trojnem položaju.«
V Londonu bo nastopila z obema orožjema, več možnosti pa bo imela z zračno puško. Podlago za visoke upe je na tekmah nekajkrat nastreljanih 399 od 400 možnih krogov. »Pričakujem vse in nič. Vse zato, ker vem, da sem sposobna visokega dosežka, nič pa, ker nimam olimpijske izkušnje in ne morem predvideti, kako se bom odzvala. Morda me bo pomembnost tekme tokrat zlomila,« se je pripravila na obe skrajnosti.
Naj se bo obrnilo tako ali drugače, londonski nastop bo za Živo Dvoršak zanesljivo poučna izkušnja in ena od vmesnih postaj k vrhu: »V začetku se nisem videla v strelstvu, zdaj se ne vidim nikjer drugje. Šla bom do konca.«
