Žana Jereb: iz košarkarice v maratonko

Dva temeljna razloga sta, zakaj Žana Jereb ne bo nastopila na olimpijskem košarkarskem turnirju. Ker se Slovenke na Otok niso uvrstile in ker dekle ne igra košarke. Ne več. Teče pa.

Jo je pa, 28-letnica iz Žirov je basket igrala do 24. leta, desetletje intenzivno, šest let v Celju, dejansko »kot profesionalka, bila sem v mladinski in članski reprezentanci«, pa s Celjankami državna prvakinja. S 172 centimetri višine je bila organizatorka igre. Pa se je zamenjala ekipa, »motiva za odhod v tujino nisem imela, hotela sem končati študij ekonomije«, pred seboj ima še diplomo.

Košarko je vrgla v koš, a takoj začela rekreativno teči, »tek je najbolj fajn, lahko greš sam, kadarkoli«. Tale tekec ni bil hec, petkrat na teden je šla, večinoma po cesti. »Klancev ne maram.« Pa je okoli Žirov kaj ravnega? Je, ena dolinca, kjer je nabrala 15.000 metrov na dan. Po skoraj isti špuri.

Do lanskega decembra je tekla čisto na pamet, se enkrat udeležila polmaratona v Ljubljani (1:32), trikrat šla na Ljubljanski maraton, enkrat tudi v Rotterdam. Prvič je z 42 kilometri opravila v treh urah in 19 minutah.

Tekla je, ker je v tem uživala, »nikoli, da bi kaj dosegla, vesela sem bila napredka«, a v njej ni bilo zrnca tekmovalnega.

Potem pa je oktobra lani na Ljub­ljanskem maratonu udarilo: 2:52.

Preskok: Žanin 19-letni brat Urban je letos dosegel normo za mladinski SP na 10.000 metrov, a zaradi poškodbe ni šel na tekmo. Trenira pod plaščem Romana Kejžarja in je šefu večkrat omenil, da njegova sestra pa kar veliko teče in tako naprej, nič konkretnejšega. Po 2:52 pa Kejžar zastriže: »Ja, to je pa super!« Režiser bi zakričal: »Akcija!« Rekreativka Katja Juhart Žano nagovarja, ali bi šli kdaj skupaj teč, da je edina punca v Romanovi ekipi, bi potrebovala kolegico, bi katero rekli in kaj odtekli.

Romaneskno

Decembra se je sila kratka, a zelo intenzivna zgodba začela. Režiserja zamenjajmo z romanopiscem. Če je brez strokovnega očesca dosegla tak­šne rezultate, je, če malo poenostavimo, povulgarimo, Kejžar na vodi začutil, da bi »z resnim treningom lahko odtekla olimpijsko B-normo, 2:43. V pol leta, projekt London? Žana ga ni resno jemala, z roko blizu senc mi nakaže, kaj si je mislila, se je trikratnemu olimpijcu malo zavrtelo. Ampak tekla je rada, tekla je še naprej, Roman je vedel, da je aerobno vrhunsko pripravljena, da potrebuje le precej vadbene maratonske specifike in izboljšavo hitrosti, intervalne treninge in tako, pardon, tekoč naprej. Naj je bilo vse skupaj fliknjeno ali ne, Žana je laufala vse hitreje, bili so na pripravah v Medulinu, 9. aprila nizozemski Utrecht, osebni rekord 2:39.47 in debelo prehitena pomož­na, drugovrstna norma za London.

V poduk, če ima iz neke države več tekmovalk A-normo, lahko vse (največ tri) nastopijo na igrah, z B-normo le ena. Bilo je zapleteno, bilo je na tesno. V Utrechtu je 2:43 sesula tudi Neža Mravlje, a za Žano zaostala za slabo minuto. Žirovka je bila tisti hip potnica na OI. A vedela, da bodo rojakinje še naskakovale. In res, v avstrijskem Linzu se je pod zahtevani čas spustila tudi Daneja Grandovec (2:41.20) in še Mateja Kosovelj je B-normo zgrešila za tri sekunde. Pod časovnim bremenom je debelo klecnila le povratnica Helena Javornik. Tri B-normiranke, Žana najboljša med njimi, še na zadnjem Ljubljanskem maratonu je bila za Mravljetovo deset minut, za Grandovčevo za kanec manj.

Hecno, zadnje desetletje in krepko več se je zdelo, da so slovenske spletične športne kraljične (in kraljiči) bolj na kratko privezane, šprinterke, kajne, zdaj pa se je nekaj sekund preveč nagrmadilo in bi se za vozovnico na Otok greble štiri. Enakovredno. Le da jo je v žep zbasala tista, na katero še pred pol leta nihče ni računal. In, verjamem, če bi o olimpijskih igrah pred letom povprašali Žano, bi verjetno odgovorila, da so v Londonu, kaj več pa ...

Pa tudi če ne bi šla na OI, ne bi obupala, ne bi stekla v koruzo. Ko se je začel resen tek, tekmovalno preštrihan, so se ji po glavi začele plesti predvsem podobe Ria de Janeira. Tam je sila lepo, predvsem pa bodo v brazilskem velemestu olimpijske igre 2016. Poletne.

»Tako hitro se je zgodilo, da dolgo nisem verjela, da je res. Zdaj vem, da grem, a vse skupaj še za menoj prihaja,« jo še dohaja. Dohitelo jo bo stežka, ko tako hitro teče.

Od sedmih do treh

Treningi so težaški, a je po opravljenem toliko boljši občutek. Ni lahka tekaška, še težja, če moraš na šiht hodit, Jerebova je zaposlena v manjši firmi v Žireh, od sedmih do treh, eno uro, na pogon ene banane, teče zjutraj, popoldne več.

Pa šport je v familiji, za brata že vemo, oče Samo je rekreativni triatlonec, mama Silva je – mamica za vse. Žanin fant Klemen pa je »zelo zelo triatlonec«, pa ga ni njen oče v to prisilil. Da ne bi kdo pomislil, da na ljubezenskem področju ne gre po športnih taktih.

Pred nastopi nikoli nima treme, a, pravi Kejžar, »v Londonu vrhunskega rezultata ne pričakujemo«, doda pa, da ne gredo na izlet. Prihodnje leto je SP v Moskvi, »glavni cilj je Rio«, kjer Roman pričakuje rezultat pod 2:35. Čim bliže dvema urama in pol, kar je že vrhunskost. Če bo izpolnjen sto in en pogoj, saj veste, pretirano daleč v prihodnost ne vidimo, če še tako dirjamo, pa, Kejžar: »Če ne bo v službo hodila.« Ja, res izjava na mestu, v črnih časih, ampak mišljeno je, da bi morala Žana imeti pogoje za profesionalno tekanje. Pomoč, podana roka najbližjega okolja, kraja, je dobrodošla, a kratkega diha. Že zdaj, ker hodi v službo, ji zmanjkuje časa za počitek, regeneracijo, masažo ... Ampak kljub vsemu nikoli, res nikoli, med tekom ne reče: »Kera muka.«

Minuli teden je Žana z ekipo trenirala v višinski hiši v Planici, dopust je vzela. Ga bo morala tudi za London? Če ga ne bo dobila, ji bodo ta plave pisali, bo dobila knjižico in – Roman bo skakal od veselja?

No ja, vsega le ne verjemimo.