Pokal Vitranc vse večji, naši smučarji vse manjši

Kranjska Gora – Dvajsetletnica veličastne dvojne zmage Bojana Križaja in Roka Petroviča pred njegovim smučarskim veličanstvom Ingemarjem Stenmarkom, doslej edine in zagotovo tudi zadnje slovenske dvojne zmage v svetovnem pokalu alpskih smučarjev, je sprožila obilo grenkih pomislekov. Kakšna ironija, Kranjska Gora je bila tedaj najbolj neugledna postaja svetovne ture alpskih smučarjev, a je imela nepregledno množico strastnih navijačev in uspešne tekmovalce, dandanes pa se prizorišče pokala Vitranc razvija v eno najbolj razigranih in bučnih delov alpske ture, toda slovenska smučarija vse bolj izgublja sapo.

Vitranc je preživel svoja siva leta in se preobrazil tudi zahvaljujoč uspešnosti slovenske reprezentance. Sedaj ji v njenih kriznih časih hvaležno vrača, kolikor more, a je kaj malo verjetno, da bi lahko z nekakšnim »poljubom življenja« sprožil vzvratni proces. Prav med tokratnim pokalom Vitranc je marketinška agencija Media Partners podpisala novo pogodbo do leta 2011 s celim slovenskim smučarskim »konzorcijem«, torej s Smučarsko zvezo Slovenije, pokaloma Vitranc in Zlato lisico ter Planico. Nekdaj so prireditelji slovenskih tekem svetovnega pokala samostojno prodajali televizijske pravice in, kot nam je pritrdil generalni sekretar OK Vitranc Srečko Medven, iztržili precej več denarja. Toda pred leti se je vmešala Smučarska zveza Slovenije, češ da je ona izvirni lastnik televizijskih pravic, kar sicer ni sporno, si odtrgala svoj delež in sedaj pač budno pazi na ta vir dohodka, brez katerega, kot priznavajo smučarski funkcionarji, ne bi več preživeli.

Pokal Vitranc se sicer ne more pritoževati, s sedanjo marketinško ekipo si je ustvaril trden krog sponzorskih partnerjev, med katerimi je še zlasti posrečena zveza s Hitom. Ta ima velike načrte s kranjskogorskim turizmom in je s svojo podjetnostjo lepo ublažil neodločnost in nespretnost lokalne skupnosti. Drug zelo pomemben partner pokala Vitranc je novi lastnik kranjskogorskih žičnic, ŠC Pohorje, ki je veliko investiral v naprave, predvsem pa se smučarije loteva precej bolj podjetno, kot so se je prej Kranjskogorci sami. Pokal Vitranc je s tema dvema partnerjema razbremenjen prenekatere skrbi in bi se lahko spet bolj posvetil samemu sebi in svoji podobi, predvsem boju z balkanizmi vseh vrst. V ciljni areni še vedno vlada zmešnjava, na kar sicer zaman opozarjamo vsako leto.

Treba pa je vedeti, da še tako skrbno pripravljena in evropsko urejena prireditev ne bo preživela, če bo slovenska tekmovalna smučarija zamrla. In ta čas trendi zares niso obetavni. Evforije iz osemdesetih je že davno konec, klubi so na robu preživetja, glavno denarno breme vse do vstopa tekmovalcev v reprezentanco A nosijo starši, zahteve tega športa pa so vse večje in poškodbe vse bolj pogoste. Tem neprijetnim dejstvom iz spodnjega dela selekcijske piramide se je pridružila še slabost na vrhu. Zagotovo je veliko razlag, zakaj je prišlo do krize moške alpske reprezentance. Gotovo pa je neizpodbitno dejstvo, da v sedanjem rodu prevladujejo sicer zelo nadarjeni in tehnično dobro podkovani smučarji, ki pa so zelo slabi tekmovalci. Kdor se spomni izjemne priljubljenosti žal že pokojnega Jožeta Kuralta, ki je svoje očitne smučarske slabosti nadomeščal z levjesrčnim pogumom, temu je povsem jasno, zakaj ob bledih finalnih nastopih sedanjih reprezentantov (Grubelnik je bil v Kranjski Gori častna izjema, upajmo, da bo še kdaj), tako drastično upada gledanost televizijskih prenosov smučarskih tekem na začetku te zime. Televizijski ratingi in medijska pozornost pa sta glavni orodji za določanje vrednosti sponzorskih pogodb, ki se bodo po koncu te olimpijske sezone sklepale na novo. Če bodo slovenski smučarji nadaljevali v tem slogu, če si ne bodo upali dvigniti glav in odvreči svojih strahov, potem sami sebi, svojemu športu in posledično tudi pokalu Vitranc, kopljejo grob.