Prve težave za Humarja

Nanga Parbat - Danes zjutraj je 36-letni slovenski alpinist Tomaž Humar vstopil v prvenstveno osrednjo smer Rupalske stene, na južni strani pakistanskega osemtisočaka Nange Parbat. Če mu bodo razmere naklonjene, bi lahko najvišjo steno na planetu – štiri kilometre in pol navpičnice meri – preplezal v štirih in sestopil v dveh dneh. Računa, da lahko v smeri, iz katere je edini možen izstop prek vrha, preživi največ 14 dni.
 
Tomaž Humar je pod steno že tretjič. Prvič jo je le opazoval – med okrevanjem po padcu s strehe domače hiše, ki jo je gradil, in po desetih prestanih operacijah, se je sam odpravil na ogled okoli Nange Parbat. Predlani pa je z enajstčlansko odpravo obupal po mesecu dni, ko je zaradi bolezni in slabega vremena zaključil z aklimatizacijo v Messnerjevi smeri na višini 6500 metrov in v prvenstveno smer ni niti vstopil. Tokrat je s petčlansko odpravo pod goro že skoraj mesec dni. V osmih dneh obupnih razmer, ko je deževalo do višine 5500 metrov in naprej snežilo in je bila temu primerna velika nevarnost plazov, se je Humar v Messnerjevi smeri aklimatiziral do višine 6800 metrov skupaj z 31-letnim alpinistom Alešem Koželjem. Člani odprave so še hrvaški alpinist in snemalec Stipe Božič, zdravnica Anda Perdan, bioterapevtka Nataša Pergar in novinarka Maja Roš.
 
Nepredvidljivo vreme in slabe razmere – veliko novozapadlega snega in zaradi visokih temperatur za plezanje premehka podlaga – so botrovale odlašanju z vstopom v steno. Včeraj pa se je alpinist, ki so mu s solo preplezano prvenstveno smerjo v južni steni Daulagirija leta 99 priznali, da je premaknil meje mogočega, odločil za vstop. Osrednji del Rupalske stene, v kateri so doselj preplezane tri smeri (Messnerjeva, Poljska in Shellova smer), ostaja eden večjih problemov sodobnega alpinizma. Najvišja stena na planetu se namreč začne na višini 3600 metrov in konča na 8125 metrov. Gre torej za štiri in pol kilometra skoraj navpične, tehnično izjemno zahtevne stene, ki je logistično in orientacijsko zahtevna in zaradi neprestano rušečih se serakov ter kamnitih in snežnih plazov tudi nevarna. Možno jo je preplezati le z bogatimi izkušnjami, izredno psiho-fizično pripravljenostjo, veliko drznosti in predsem danosti. Zanimivo je, da se je poleg Tomaža osrednje smeri lani lotil tudi eden bolj znanih ameriških alpinistov 35- letni Steve House, ki je prav včeraj, skupaj s še tremi alpinisti dospel pod goro – z istim namenom kot Humar, prepelezati prvenstveno smer, le da s soplezalcem.
 
Opazovanje stene oziroma predvsem spremljanje rušečih se velikih in manjših serakov je Humarja prisililo, da je tik pred zdajci spremenil smer plezanja. Izbral je še bolj osrednjo smer, kot si jo je zamislil pred tem, dopušča pa možnost, da bo glede na dane razmere sproti spreminjal načrt. Zaradi velike izpostavljenosti nevarnostim se je dan pred vstopom v steno odločil za lažji nahrbtnik. Prvotno je tehtal 23 kilogramov, zdaj pa je iz njega odvzel nekaj hrane in alpinistične opreme, tudi vrv, tako da ima zdaj s seboj le eno 50-metrsko statično vrv.
 
Danes je v trinajstih urah – brez počitka - preplezal skoraj dva kilometra stene.  Bivakiral bo na višini 5700 metrov. Prve tri ure je plezal v skali, nato prečil snežišče pod serakom z nevarnimi ledenimi svečami, nato pa se kar tri ure vzpenjal pod seraki. Na višini okoli 5350 metrov se je znašel pred 50-metrskim ledenim odlomom in se za hip zbal, da je ujet v past. A mu je uspelo najti prehod. Ob treh popoldan je javil, da je v težavah, da je pred njim vse previsno.
 
Stena je bila danes na srečo mirna, vidljivost dobra, megla oziroma oblak se je začenjal nad 6000 metri. Vremenska napoved za jutri, ko čaka Humarja morda najbolj tvegan dan, saj bo več sto višinskih metrov plezal v predelu, ki je dovzeten za plazove z več strani, je stabilna. Večji del dneva bo plezal po žlebu do seraka na višini 6300 metrov, ki naj bi ga prečil z leve proti desni. Ali bo skalni steber prečil po levem ali desnem snežišču, se bo odločil na kraju samem. Če bo šel po levi, bo plezal po ozkem razu, če po desni, pa med velikim serakom, ki se v zgornjem delu stene vzdiguje na okoli 7000 metrih višine in skalnim stebrom. Drugo noč naj bi tako bivakiral nekje na 6500 metrih. Tretjo na 7400 metrih, kjer je tudi edina res varna možnost počitka. Na tem mestu je tudi edina realna možnost izstopa iz stene, in sicer prečenje v Messnerjevo smer. Kar je tudi ena izmed možnosti sestopa – da se z vrha spusti na to mesto, preči in nato sestopi po Messnerjevi smeri. Glede na to, da s seboj nima satelitskega telefona, bi, če bi sestopil na Diamirsko stran, izgubil vsak stik s svetom. Dejstvo pa je, da na nobeni strani gore že več kot dva tedna ni nikogar, kakršnekoli sledove drugih odprav pa je zasul sneg.

»Mislim, da lahko v steni zdržim 14 ni. To je maksimalno, kar lahko moje telo zdrži v steni, pa še to le ob pogoju, da imam kolikor toliko varne bivake za počivanje. Če bodo ti slabi, se bo ta čas bistveno, bistveno skrajšal,« je pred odhodom povedal Humar. »A glede na to, da imam že nekaj podobnih izkušenj, računam, da se bo vzpon izšel.« Sicer pa je poleg podirajočih se serakov, plazov in kamenja zaradi nenehnega sneženja in kumulusov, ki se držijo stene, velika nevarnost zadušljivih pršnih plazov. »Najti varne bivake v takšnih razmerah je izčrpavanje na obroke. Tako da zelo resno računam na instinkt, izkušnje od prej in pomoč samega stene, da se spravim čeznjo,« je še povedal Kamničan.