Tiskane izdaje
Pariz – Dan, ko bi se morala pisati zgodovina, se je za večino ljubiteljev tenisa sprevrgel v žalostinko. Rafael Nadal je kronistom z drugo zmago na Roland Garrosu prekrižal račune. Roger Federer je bil namreč po skoraj štirih desetletjih prvi, ki je bil le eno partijo oddaljen od štirih zaporednih naslovov grand slam. Vprašanje je, kdaj bo spet kdo v podobnem položaju. V ženski konkurenci je Justine Henin-Hardenne v soboto že tretjič v svoji karieri nad glavo dvignila pokal Suzanne Lenglen.
Od našega poročevalca
Roger Federer je najbolj popoln igralec vseh časov, tako rekoč ustvarjen za tenis, ampak kaj ko je Rafael Nadal ustvarjen za pesek. Včeraj se je na Roland Garrosu pisala zgodovina. Ampak ne takšna, kakršne si je želela večina ljubiteljev tenisa. Namesto Rogerjevega slama je Rafael Nadal osvojil svoj drugi pariški naslov. To je bila njegova že šestdeseta zaporedna peščena zmaga, dobil pa je tudi vseh štirinajst partij, ki jih je odigral na Roland Garrosu. To enostavno ni bil Rogerjev dan. Zakaj ni igral, kot se za vladarja spodobi, bo ostala večna uganka. Morda ga je pokopal prevelik pritisk, morda neučinkovit backhand, morda težko igra proti levičarjem ... Dejstvo je, da dvajsetletni Španec iz njega vedno znova naredi povprečnega igralca. Federer je v zadnjih treh sezonah ob 198 posamičnih zmagah doživel le osem porazov. Vendar ta statistika ne vključuje dvobojev z Rafaelom Nadalom, v katerih ima izrazito negativno bilanco 1:6. Premoč mladega Malorčana je tolikšna, da bi si z lahkoto privoščil potezo, s kakršno je leta 1966 Istvan Gulyas omogočil Federerjevemu trenerju Tonyju Rochu, da se končno dokoplje do vsaj enega velikega naslova. »Roachy« si je tistega leta v polfinalu dvojic zvil gleženj, plemeniti Madžar pa je gentlemansko predlagal, da odločilni dan odigrata dan kasneje.
Federer je dvoboj začel odločno in brez težav osvojil uvodni niz. Nadal se je v drugem uspešno vrnil. V tretjem pa je Švicar v četrti igri zapravil tri priložnosti za break in igro kasneje sam izgubil servis. V četrtem nizu se je sicer hrabro vrnil, ko mu je v deseti igri, v kateri je Španec serviral za zmago, uspel break. Vendar je v podaljšani igri dokončno podlegel.
»Na začetku sem bil zelo živčen in noge me nikakor niso ubogale. Tehtnica se je v mojo korist obrnila v drugem nizu, ko sem prešel v vodstvo z 2:0. Takrat sem začel igrati precej bolje,« je razlagal »Rafa«, ki ne bo imel veliko časa za slavje, saj že danes potuje v London, kjer je v tamkajšnjem Queen’s Clubu prvi nosilec.
Roger Federer pa je v svojem obupanem lovu za pariškim naslovom iz leta v leto bolj podoben Petu Samprasu. Američan na Roland Garrosu sicer nikoli ni igral v finalu, ampak po njunih standardih, kjer štejejo le naslovi zmagovalca, med uvrstitvijo v polfinale in finale ni bistvene razlike. »Ne preostane mi drugega, kot da čestitam Rafaelu, ki je več kot zasluženo zmagal. Meni pa ne preostane drugega, kot da naslednje leto poskusim znova,« je dejal Švicar.
Zdelo se je, kot da bi mu govor napisal »Pistol Pete«. »Ne bi rekel, da me je izdal backhand. Ob Rafaelovi agresivni igri moje napake na levi strani niti niso posebej presenetljive. Igrišče je bilo zelo počasno in zaradi tega sem težko prihajal k mreži. Poleg vsega pa moja igra ni bila na ravni partij v Monte Carlu in Rimu,« je še dodal.
Justine je na pesku razred zase
Stoječe ovacije, ki jih je bila deležna Martina Navratilova, ko je skupaj s predsednikom francoske teniške zveze Christianom Bimesom stopila na igrišče Philippa Chatrierja, kjer je na zaključni slovesnosti predala pokala obema udeleženkama finala, precej povedo o trenutnem zanimanju za ženski tenis. Izmed petnajsttisočglave množice gledalcev le redke ni zgrabila nostalgija za dobrimi starimi časi, ko so tudi v ženski konkurenci nastopale karizmatične igralke. Veličina talenta Justine Henin-Hardenne, ki je postala šele osma igralka v zgodovini z vsaj tremi pariškimi zmagami, nikoli ni bila vprašljiva. Vendar njena pojava nikakor ni primerljiva s Chris Evert, Martino Navratilovo, Monico Seles, da niti ne govorimo o legendarni Suzanne Lenglen, ki je na menjavah strani srkala konjak ...
Kljub vsemu je treba priznati, da je »Mala Belgijka« zadnjih nekaj let daleč najboljša igralka na peščeni podlagi. S tem se mora strinjati tudi Svetlana Kuznjecova, ki je v ducatu njunih medsebojnih partij dobila eno samo. »Kot v večini najinih preteklih dvobojev sem imela tudi tokrat precej priložnosti, vendar jih na žalost nisem znala izkoristiti. Justine pa se na ta način ne da premagati. Igra zelo pametno, učinkovita meša udarce, predvsem pa je psihično izredno močna in samozavestna. Že v njenem pogledu se vidi, da vseskozi verjame v zmago.«
Justine Henin-Hardenne se s petimi naslovi grand slam vztrajno vzpenja po večni lestvici, saj imata izmed aktivnih igralk le sestri Williams več velikih lovorik. »V otroških letih si nikoli ne bi mislila, da bom osvojila pet naslovov grand slam. To je sicer izjemen dosežek, vendar je v teniški zgodovini nekaj igralk doseglo rezultate, ki jih je nemogoče ponoviti in niti v sanjah se ne bi upala primerjati z njimi. Zato je zame izjemna čast, ko moje ime omenjajo skupaj s Steffi Graf, Chris Evert, Margaret Court ... Steffi je bila vedno moja vzornica, zato sem še posebej ponosna, da mi je podobno kot njej uspelo ubraniti pariški naslov. Ampak ona ima šest zmag, jaz pa šele tri,« je razlagala Justine, ki je do naslova prišla brez izgubljenega niza. Valonka letos proslavlja tudi deseto obletnico sodelovanja s trenerjem Carlosom Rodriguezom: »Ne vem, kaj bi se zgodilo, če se ne bi srečala. To je deset let dela, spoštovanja, zaupanja, nenazadnje tudi vzponov in padcev. Ne predstavljam si, da bi sodelovala s komerkoli drugim. Upam, da bova skupaj do konca moje karier,« še dodaja Justine, ki se je z zmago povzpela na tretje mesto lestvice WTA, tretjo pariško lovoriko pa bo proslavila na nenavaden način, saj si bo privoščila skok s padalom.
