S trenerjem »na planincah«

Ljubljana – Kdo koga vleče za nos? Urbana Planinška, ki ga direktor alpskih reprezentanc Klemen Bergant nastavlja za šefa moške izbrane vrste, je smučarski klub Branik na februarskem razpisu Smučarske zveze Slovenije kandidiral kot tekmeca temu istemu Bergantu za direktorski položaj. In čeprav je na zboru alpskega smučanja SZS predsednik smučarskega kluba Branik Gorazd Bedrač odkrito in odločno agitiral proti temu, da bi Berganta po rezultatski polomiji pravkar končanega olimpijskega obdobja spet imenovali za direktorja reprezentanc, se je njegov direktorski kandidat, Branikov človek Urban Planinšek, uslužno postavil na voljo temu istemu Bergantu za trenerja, kar je sicer pred dvema letoma že bil in temu očitno ni bil kos.

Prav res, kdo koga vleče za nos? Na prvi pogled se zdi, da je med prevaranimi predvsem Gorazd Bedrač. Toda ta je kandidiral Planinška za direktorja z nepopolno vlogo, ki je bila že vnaprej obsojena na neuspeh. Čemu potem njegov »šov« proti Bergantu na zboru, ki je imel zgolj formalno nalogo potrjevanja odločitve odbora za alpsko smučanje, ta pa je na podlagi edine ustrezne prijave že odobril nov mandat staremu direktorju. In če sta se Bergant in Planinšek res dogovorila za sodelovanje v naslednjem štiriletnem obdobju že v času olimpijskih iger v Torinu, kot trdijo nekateri, torej še preden so organi Smučarske zveze Slovenije sploh razpravljali o prijavah na razpis, je vse skupaj še toliko manj jasno.

Je pa jasno, da se mariborski smučarski lobi po tem, ko se je z vodilnih smučarskih funkcij umaknil njegov človek Tone Vogrinec in so vajeti odločanja prevzeli v Ljubljani ter na Gorenjskem, precej boji za svoj vpliv. Zato je povsem možno, da si je Klemen Bergant z namestitvijo Urbana Planinška za glavnega moškega trenerja po načelu »volk sit, koza cela« zaščitil hrbet pred morebitnimi neprijetnimi presenečenji s severozahoda slovenskega smučarskega planeta. Hkrati pa bo Planinškov prihod pomiril ta čas najbolj nezadovoljnega tekmovalca v ekipi Aleša Gorzo. Ni namreč skrivnost, da je med njima precej močna vez še vse od svetovnega prvenstva v St. Moritzu leta 2003, ko je tedaj 23-letni Črnjan kot popolni outsider prismučal na senzacionalno 4. mesto v veleslalomu. Planinšek je Gorzo, ki je tisto sezono končal na 102. mestu skupne razvrstitve svetovnega pokala z 31 točkami (18 v veleslalomu, 13 v slalomu), napovedal za šampiona prihodnosti in mu v naslednji sezoni v marsičem podredil delo v ekipi. Gorza je pod Planinškovim vodstvom strmoglavil tako kot večina njegovih kolegov, v celi sezoni osvojil vsega 16 točk (11 VSL, 6 SL). Pobral se je šele s prihodom Janeza Šmitka, ko je v sezoni 2004 med drugim z dvema uvrstitvama med deseterico najboljših osvojil 88 veleslalomskih točk, se uvrstil na finale sezone in na koncu pristal kot 18. veleslalomist svetovnega pokala, torej na samem pragu prve jakostne skupine (leto poprej 45. mesto). Bo tokrat naveza Urbana Planinška in Aleša Gorze srečnejša, kot je bila pred dvema letoma? Planinšek je zadnji dve leti preživel kot pomožni trener v kanadski smukaški ekipi, kjer bi ga novi šef Dušan Grašič gotovo rade volje obdržal in celo promoviral, če bi v njem videl perspektivo …

Preberite v sredini tiskani izdaji Dela.