Tako odgovorne naloge izvršni odbor Uniona Olimpije bržkone še ni imel; niti pred tremi leti ob razkritju, da ima klub za 880 milijonov tolarjev dolgov. Tedaj je namreč javnost s simpatijami podprla željo po sanaciji kluba – finančni in športni –, medtem ko današnjo odločitev o odprtju vrat »skrivnostnemu« investitorju iz tujine spremlja skepsa vseh, ki sta jim ljuba košarka in slovenski simbol igre pod obroči. Bojijo se – in to upravičeno –, da bo Union Olimpija zaradi premajhne podpore domačih pokroviteljev postala sodobni Faust in prodala dušo hudiču.
Zgodba je sicer doslej temeljila na skopih podatkih in kančku zdrave logike, vendar je rezultat tudi najbolj previdnim zadoščal, da so prižgali rdečo luč alarma. Začnemo lahko že pri dosledni uporabi besede investitor, ki lahko pomeni le eno – da vlagatelj pričakuje od napovedanega štiriletnega sodelovanja predvsem korist in dobiček. Do njega pa lahko v slovenskih razmerah pride le na en način. Z unovčevanjem Olimpijinega mesta v evroligi za naslednje štiri sezone, načrtnim uveljavljanjem košarkarjev iz lastnega »hleva« in prodajo na bogatejša tržišča.
Olimpijin direktor
Gregor Fric sicer že nekaj dni odločno razglaša, da investitor ni znani ameriški menedžer
Marc Fleisher, ki je lani kupil francoskega prvoligaša Paris Basket Racing, je pa neuradno potrdil, da bo novi trener 52-letni Zadrčan
Josip »Pino« Grdović. Kdo bo podpisal listine o sodelovanju, je še najmanj pomembno, zato ni izključeno niti novo slepomišenje. Najverjetneje bo v ospredju kar Fleischerjev hrvaški zastopnik
Hrvoje Ciketić s poslovalnico v Zadru, dobri poznavalci razmer pa uvrščajo v ta krog še očeta Gregorja Fučke zaradi njegove tesne povezanosti z Grdovićem, dolgoletnim osebnim trenerjem Barceloninega asa.
Za marsikoga je bilo razkritje prejšnjega tedna veliko presenečenje, vendar je vse bolj očitno, da zgodba o »tujem investitorju« ni nastala čez noč. Časnik Slobodna Dalmacija je zaradi dobre povezanosti s hrvaškimi akterji že pred tremi tedni naznanil, da bo Grdović novi trener Uniona Olimpije. A je Fric hitro pregnal govorice z besedami:
»Z njim se nismo nikoli pogovarjali, za zdaj pa niti ne iščemo novega trenerja …« Kmalu nato je iz Sarajeva že prišlo zagotovilo, da Grdović skupaj s svojim someščanom Ciketićem prepričuje Kenana Bajramovića, naj se preseli v Ljubljano.
Sagadin le v teoriji
Še bolj je dvome podžgala Olimpijina četrtkova izjava za javnost, ki odločno navaja, da bo klubsko vodstvo tudi v novih razmerah ohranilo popolno avtonomijo. Kakšno, je bilo jasno že isti dan, saj je
Gregor Fric potrdil, da bo
Sašo Filipovski moral zapustiti svoje mesto na željo novega investitorja, ki bo tudi nastavil novega trenerja. Kaj sledi in po kakšnih taktih bo vodil moštvo vlagateljeva podaljšana roka, da bo svojim nadrejenim prinesel dovolj zaslužka, kajpada ni težko ugibati. Eno pa je gotovo: ob prihodu investitorja bo nedvomno prišlo do konflikta interesov s pokrovitelji kluba, ki se trudijo pomagati klubu po povsem drugačnih športnih načelih.
Razpravljanje o dobrih in slabih plateh finančne preobrazbe Uniona Olimpije bo seveda lažje, ko bo na voljo več podatkov. Denimo, ali bo investitorjev prispevek le v »materialu« ali tudi v gotovini, ki omogoča več poslovnih rešitev. Glasno razmišljanje pa le ne bo škodilo vsem, ki bodo danes imeli nalogo pretehtati argumente. Ali je zdajšnje vodstvo res naredilo vse, da bi ohranilo Olimpijino dušo in potrkalo na vsa prava vrata, tudi političnih veljakov? Je preučilo slabe izkušnje drugih športov, denimo bežigrajskih nogometašev, ki jim je prihod menedžerja
Predraga Naletilića s trenerjem
Milivojem Bračunom in pošiljko igralcev le skrajšal agonijo? Ali podobne primere iz tujine? Odločitev zagotovo ne bo lahka, saj odrešilne alternative kar ni na spregled.
Različica, po kateri bi se podali v sezono s polovičnim proračunom in kopico nadobudnih mladincev, je sicer na moč simpatična, vendar tudi nekoliko naivna. Nadarjenih domačih mladcev, ki bi se za nekaj sezon zapisali Tivoliju za skromne denarce, pač že doslej ni bilo v izobilju. Vprašanje pa je tudi, kakšne posledice bi prinesla sezona, v kateri bi nabrali več porazov kot uspehov. Nekaj časa se je kot rešitev ponujala tudi vrnitev Zmaga Sagadina, ki še vedno uživa močno podporo nekaterih prvokategornikov iz gospodarstva. Vendar je imel scenosled tudi pomanjkljivost. V Tivoliju ocenjujejo, da bi s Sagadinom sicer dobili kakšen dodaten vir zaslužka. A bi jih vsak toliko tudi izgubili med tistimi, ki še niso pozabili finančnega zloma iz leta 2002.