Skupni imenovalec: razočaranje

Helsinki – Skupni imenovalec uvodnih nastopov slovenskih reprezentantov na 10. svetovnem prvenstvu je bil en sam – razočaranje. Beseda, ki opisuje vsestransko in še zlasti večplastno razpoloženje posameznika in tudi skupine, je bila za slovenske atlete in atletinje pravzaprav resnica o njihovi letošnji kakovosti. Vsak izmed reprezentantov se je na Olimpijskem štadionu soočil s svojo realnostjo oziroma pripravljenostjo za največjo tekmo sezone. Sedmerica od osmih reprezentantov ni izpolnila niti prvega zastavljenega načrta – izenačenja oziroma izboljšanja svojih najboljših letošnjih rezultatov. Tudi v nadaljevanju oziroma treh preostalih nastopih ni pričakovati kakšnega dramatičnega preobrata na bolje. Letošnja realnost slovenske kraljice je pač takšna kot so jo pokazali Helsinki in tudi vsa sezona – slabo evropsko povprečje.

Od našega poročevalca

Snežana Vukmirovič , ki edina zasluži pozitivno oceno, je za svojim državnim rekordom s sredozemskih iger v troskoku zaostala za 20 cm. Njeno šestnajsto mesto je soliden dosežek za debitantko, sama pa je pričakovala finale, ki ji je bil ob skakanju, kakršnega je pokazala v Almerii, dosegljiv. Matic Osovnikar in Alenka Bikar, ki sta edina preskočila prvo oviro, oziroma se prebila v drugi krog v teku na 100 m, sta bila precej za načrtovanima izidoma. Pri Osovnikarju je bilo videti, da svojega šprinterskega mozaika, s katerim je navduševal na zadnjih velikih tekmah (do letošnje sezone), še zlasti pa na OI v Atenah, za Helsinke vendarle ni sestavil. Manjka mu predvsem hitrosti v finišu, kar je njegova pomanjkljivost že vso sezono. Trener Šoba je precej bolj skromen za drugi nastop na 200 m, kot pa njegov varovanec. Bikarjeva je vzela stotico za ogrevanje za 200 m. Njeni izidi v Helsinkih ji v sicer njeni paradni disciplini ne obetajo nič dobrega. Vsakič ko je vrhunsko tekla na 200 m, je bila na 100 m solidna in precej, precej hitrejša kot v Helsinkih. V četrtfinalu je bila celo zadnja!

Vodovnika čaka prenova

Miran Vodovnik, na katerega so v slovenskem taboru največ stavili, je za svojim najboljšim letošnjim izidom (z začetka sezone) zaostal za dober meter. Rekorder v metu krogle je bil pravzaprav edini realen up, vendar se tudi njemu pozna, da letos meče z obilico tehničnih težav. Vodovnik pravi, da bo moral v prihodnje spremeniti način treninga oziroma, da ima še precej rezerv v vseh prvinah, se pravi v tehniki, moči in psihični pripravi. Trener Marjan Štimec je previden. Tudi on se zaveda, da bosta uspešno formulo, ki je Vodovnika pripeljala v svetovni vrh in finale na OI, morala prenoviti in izboljšati. Nobena skrivnost ni, da je hrust iz Oplotnice »premočan«. V primerjavi z okretnimi tekmeci ima odločno preveč kilogramov. Za Helsinke je shujšal za dobrih 10 kilogramov, še vedno pa jih ima okrog 150! Strokovnjaki pravijo, da je dovolj nadarjen za mete okrog 21 metrov. Očitno pa ne bo potrebno menjati le prehrane, temveč krepiti druge vrste mišic in več delati na drugih prvinah, ki jih je bilo zelo dobro videti pri njegovih tekmecih v Helsinkih. Da mu manjka trening šprinta in skoka, je Štimec že ugotovil.

Langerholčeva in Buč naivna

Teja Melink je v skoku s palico najmanj zaostala za svojim letošnjim najboljšim rezultatom (za 5 cm), ki pa ji je bil slabo zagotovilo za dober nastop na SP, kjer se finalistke začnejo »ogrevati« tam, kjer je skrajni rob Tejinih zmogljivosti. »Rezerva« na 800 m, Brigita Langerholc je precej zaostala za svojim letošnjim najboljšim izidom, ki ji v svetovni konkurenci ni obetal nič dobrega. Tek je sicer potekal po njenem okusu, vendar je očitno, da je Ločanka daleč od svojih dobrih dnevov kariere, ko je zlahka tekla 2:02,46, kolikor je bilo v njeni skupini potrebno za polfinale. Taktično je tekla začetniško in naivno, pravzaprav tako, kot smo jo zadnje čase vajeni gledati. S takšnimi taktičnimi »zameglitvami« nima nobenih možnosti, da se kolikor toliko približa olimpijskemu letu 2000. Podobno slabe prebliske ima Boštjan Buč. Njegov tek na 3000 m z zaprekami je bil povsem zgrešen. Opravičiti ga ne more niti naivnost. Tek za Evropo oziroma dogovor z evropskimi tekači, da skupaj poskušajo priteči čimveč mest evropskim tekačem v finalu, je prava smešnica, ki ji niso verjeli niti njegovi tekmeci. Tekli so pač vsak zase, da dosežejo svoje osebne cilje. Buču pa preostane, da se z dolgim nosom ukvarja s svojimi teki na večjih tekmovanjih, ki so od Pariza 2003 pravi polomi. Očitno bo moral tudi on poiskati drugo pot, če jo seveda zmore.